Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da popis daril, ki je enostranska listina, še ne dokazuje, da je obdarjenec stvari sprejel kot darilo.

Tožnik obsežno navaja, kaj vse je delal skupaj z zapustnikom, kako je pomagal pri pridobivanju na kmetiji in kako je opravil tudi znatna vlaganja v kmetijo. Sodišče prve stopnje je izločitveni zahtevek obravnavalo posebej za obdobje do leta 1980 (do odselitve tožnika) in nato za obdobje od leta 1980 do leta 1996, ko tožnik ni več živel na kmetiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tretjetožena stranka nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se toženki A. A. v zakoniti dedni delež po pok. B. B. vračuna darilo, ki ga je prejela od pokojnega za časa njegovega življenja, in sicer denar v višini 6.180,00 EUR za nakup 6000 komadov modularnega bloka BH 6,5 ali 4 in denar za nakup parc. št. 1, k. o. X, ID znak 001, ki v naravi predstavlja travnik v vrednosti 26.825,00 DEM, ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se toženki A. A. v njen zakoniti dedni delež vračuna darilo, ki ga je prejela od pokojnega, in sicer 6.000 kom modularnega bloka BH 6,5 ali 4 v vrednosti 6.180,00 EUR in parc. št. 1, k. o. X, ID znak 001 v vrednosti 26.825,00 DEM (v EUR 13.715,40 EUR). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pok. B. B. ne sodi 1/5 nepremičnin, naštetih v III. točki izreka sodbe, kar je last tožnika. Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti C. C. 2.935,65 EUR, Č. Č. pa 3.023,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Glede vračunavanja daril navaja, da je tožnik kot dokaz, da so toženke prejele darila, predložil popis dne 10. 2. 1997, ki je podpisan s strani zapustnika. Tožnik je predložil tudi popis vseh opravljenih tožnikovih del z dne 20. 11. 1996. Obe listini je podpisal zapustnik. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča, da je bil popis z dne 10. 2. 1997 sestavljen na željo tožnika in na podlagi rokopisa tožnika. Če je zapustnik vedel, kaj podpisuje in je s podpisom potrdil resničnost vsebine, je brezpredmetno, na čigavo željo je bil popis dne 10. 2. 1997 sestavljen. Ugotovitev sodišča, da naj bi bil popis sestavljen na željo tožnika, nima podlage v dokaznem postopku. Vse toženke imajo interes za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče zapisu in popisu zapustnika z dne 10. 2. 1997 dati posebno težo in dokazno vrednost. Sodišče zmotno ugotovi dejansko stanje, ko navede, da ni moč zaključiti, da so toženke dejansko prejele, kar je zapisano v popisu, in da so bila to res darila. Takšne ugotovitve sodišča se ne da preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, česa toženke, kar je zapisano v popisu, niso prejele, pa tudi ne, plačilo za katero in kakšno opravljeno delo naj bi predstavljala darila, ki so navedena v popisu. Sodišče ugotavlja, da je zapustnik vedel, kaj podpisuje v popisu z dne 10. 2. 1997, kljub temu pa kot verodostojne jemlje navedbe toženih strank, da naj bi že podpis na popisu z dne 10. 2. 1997 dokazoval, da oče ni bil pri sebi in da mu je bil podpis podtaknjen. Tudi sodišče je ugotovilo, da so navedbe toženk v delu, ki se nanaša na zdravstveno stanje zapustnika v času popisa z dne 10. 2. l997, neutemeljene. Domneve poslovne sposobnosti toženke niso uspele izpodbiti. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje v delu, ko je zapisalo, da je bil razlog podpisa listin v tem, da je oče želel, da se tožnik vrne domov. Sodišče ne navede, na podlagi česa zaključi, da naj bi tožnik po ločitvi pritiskal na starše. Toženke so prejem posameznih daril pred razveljavitvijo sodbe dejansko potrdile. Popis, iz katerega izhaja, da je toženka prejela „odpravnino od doma“, jasno kaže na neodplačnost. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno predloženih listin ter zmotno uporabilo določbe materialnega prava - ni uporabilo določb 46. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče zapiše, da popis daril predstavlja enostransko listino in da izročitev oziroma prejem stvari še ne dokazuje, da je pravni posel, ki je bil podlaga za izročitev stvari, darilna pogodba, v tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 46. člena ZD v zvezi z določbo 538. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče zapiše, da enostranska listina ne dokazuje, da je obdarjenec stvar sprejel kot darilo. Tožeča stranka zatrjuje, da je situacija diametralno nasprotna, saj je prejem daril potrdila tudi (prva) toženka A. A. Nasprotno toženke niso predložile nikakršnih listinskih dokazil, s katerimi bi dokazovale, da so prejeto prejele na odplačni pravni podlagi. A. A. je priznala prejem parcele ter prejem modularnih blokov, zanikala pa je, da je dobila denar. Sodišče se sklicuje na to, da je na ponovnem zaslišanju (prva) toženka izpovedala, da je res prejela parcelo in modularne bloke, da pa je vse to prejela kot plačilo za svoje delo. Sodišče spremenjeni izpovedbi (prve) toženke nekritično sledi. Ni res, da je prva toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da je navedene stvari dobila kot plačilo za svoje delo. Ravno nasprotno. Lahko, da je bil nagib zapustnika pri daritvi pomoč, ki jo je A. A. občasno nudila zapustniku, vendar to ne pomeni, da so bile naklonitve zapustnika odplačne. Ugotovitev sodišča, da pri toženki ni bilo volje, da bi modularne bloke in parcelo sprejela kot darilo, je zmotna in materialnopravno napačna. Sodišče v popisu zapustnika z dne 10. 2. 1997, v popisu z dne 20. 11. 1996 in nobeni drugi listini in izvedenem dokazu nima podlage. Takšne ugotovitve tudi ne potrjuje izpoved A. A. z dne 20. 1. 2012. Zlasti upoštevanje izpovedi o „poročnem darilu“ kaže na to, da je šlo za neodplačna razpolaganja. Tožena stranka trditvene podlage, da naj bi prejeto predstavljalo plačilo za opravljeno delo, sploh ni podala, ugotovitev sodišča je protispisna. Sodišče ne pove, zakaj tožniku ne verjame, sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Glede izločitve iz zapuščine navaja, da je sodišče sicer pravilno uporabilo 32. člen ZD, vendar je normo tega člena napačno interpretiralo, zmotno je ugotovilo tudi dejansko stanje. Povzema trditve tožnika v postopku, resničnost teh trditev so potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Tožnik je navedel, kaj vse je delal skupaj z očetom ali pa sam, kako je pomagal pri pridobivanju na kmetiji, kar zajema spravilo krompirja, krmljenje živine, delo na polju, gozdu, opravil je tudi znatna vlaganja v kmetijo, vse v obdobju od leta 1971 do 1996. Zahtevek je uveljavljal tako za obdobje, ko je živel v življenjski skupnosti s pokojnim zapustnikom, kot tudi za obdobje, ko se je od doma odselil, vendar je še vedno prihajal domov. Med zapustnikom in tožnikom je obstajala prostorska povezanost in njuno skupno pridobivanje. Tožnik je prihajal domov za vsa večja dela, spravila pridelkov, razvoz gnoja, oranje, košnjo, spravilo lesa, vsa leta je popravljal kmetijske stroje, jih renoviral, delal obroče za lesen silos in vijake, sekal les, izdeloval kozolce, stebre, betonažo, sam je plačal zaplato za beton, saj je vzel kredit. Pomagal je pri setvi in sejanju, pri jesenskih spravilih pridelkov ter silaži. Večina dela je nanj odpadla predvsem in tudi v letu 1974, ko je imel oče nesrečo. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na izpoved Č. Č., ki je deloma potrdila izpoved tožnika, da je delal s traktorjem. Tretja toženka pa navaja in izpove, da naj bi oče tožniku za delo plačal (sodišče se na njeno izpoved neutemeljeno opre, saj ne upošteva, da gre za toženo stranko, ki ima močan interes za uspeh v postopku). Tudi druga toženka C. C. je izpovedala, da naj bi tudi sama pomagala na kmetiji in verodostojnost izpovedi C.C. bi moralo sodišče presojati glede na podatek, da ni mogoče, da bi verodostojno izpovedovala o delu tožnika v času, ko je bila sama stara štiri leta. Tudi C. C. ima močan interes za zavrnitev tožbenega zahtevka, enako velja za A. A. Ugotovitve sodišča, da je tožnik za svoje delo dobil plačilo, se ne da preizkusiti, saj sodišče ne navede, kdaj in za katero opravljeno delo naj bi tožnik dobil plačilo. Zgolj dejstvo, da naj bi to potrdile toženke v svojih izpovedih, takšne odločitve ne utemeljuje. Gre za površno in pomanjkljivo dokazno oceno, ki podaja dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja pa tudi kršitev 8. člena ZPP, ki je pripeljala do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da popisu zapustnika ne verjame, na drugi strani pa, da so toženke posamezne premičnine iz popisa dejansko prejele, da pa so te predstavljale plačilo zapustnika toženkam za opravljeno delo. Kar se tiče tožnika, sodišče ne obrazloži, kakšno plačilo, kdaj in za katero delo naj bi tožnik prejel od zapustnika. Sodišče zmotno ugotovi, da naj bi šlo v letu 1994, ko je bil oče poškodovan v prometni nesreči, zgolj za običajno družinsko pomoč med družinskimi člani, ki ne opravičuje izločitvenega zahtevka. Sodišče spregleda, da je tožnik namenil 24 ur svojega časa, da je oskrboval zapustnika. Izvedenec ugotavlja, da je tožnik opravil ogromno delovnih ur na kmetiji, sodišče temu neutemeljeno ne sledi in tudi ne pove, zakaj takšni oceni izvedenca ne verjame. Če je sodišče zavzelo stališče, da je prav za vse delo tožnik dobil plačilo, je nenavadno, da je sodišče angažiralo izvedence gradbene, kmetijske in gozdarske stroke in s tem tožniku povzročalo visoke in nepotrebne stroške. Gre za sodbo presenečenja. Ugotovitve sodišča iz 24. točke obrazložitve sodbe so v direktnem nasprotju z izpovedjo tožnika, ki je bil zaslišan 17. 11. 2011 ter 14. 5. 2015. Ugotovitve sodišča, da ni imelo razloga, da ne bi verjelo toženkam, da je oče za vse delo od leta 1971 do 1980 tožniku plačal, se ne da preizkusiti. Tudi izpoved tožnika o plačilu za opravljeno delo tega ne potrjuje, saj je tožnik govoril o tem, da mu je oče dal zemljo. Tudi iz izpovedi D. D. – bivše žene tožnika – izhaja, da sta zakonca s strani zapustnika dobila v dar opeko, denar, spalnico in les za ostrešje. Izpoved priče ne potrjuje, da je šlo za plačilo, pač pa nasprotno, da je šlo za darilo. Sodišče izpovedi priče ter tožnika jemlje iz konteksta, saj sta oba izpovedala, da je šlo za darilo. Ugotovitev sodišča, da je dobil tožnik delo plačano, je zato v celoti zmotna. Tudi za obdobje od leta 1980 do leta 1996 je sodišče zmotno uporabilo 32. člen ZD. Sodišče gradi dokazno oceno na izpovedih prič E. E., F. F., G. G. in D. D. Izpovedi prič sodišče jemlje iz konteksta, prezre pa, da nobena priča ni znala izpovedati o tem, kdaj, koliko in za katera opravljena dela naj bi tožnik prejel plačilo. Toženke govorijo o tem, da je tožnik dobil vse plačano, zato je treba oceniti verodostojnost izpovedi A. A., da „starši denarja niso imeli“. Sodišče bi moralo bolj kritično in verodostojno oceniti podane izpovedi. Sodišče ne obrazloži, zakaj ne verjame priči H. H., ki je izpovedal, da ga je tožnik plačal. Ne pojasni, zakaj ne verjame priči I. I., ki je izpovedal, da je tožniku pomagal v letih 1985 in 1986 ter da je tožnik to z delom odplačal. Sodišče naredi tudi zmotno dokazno oceno glede priče E. E., ki je izpovedal, da je bil tožnik tisti, ki je delal pri delih hleva, da ga je videl tudi na delu na traktorju, da je bil tožnik vedno zraven pri gradnji silosa in hleva, da pa na drugi strani Č. Č. ni pomagala. Tudi F. F. je potrdil navedbe tožnika, da je gradnjo v celoti prevzel tožnik. Sodišče le deloma povzema izpovedi prič, ki pa ne dokazujejo ugotovitve, da tožnik ni opravil zatrjevanih del. Izpoved priče G. G. je treba oceniti posebej kritično, saj gre za moža (tretje) toženke. Tudi zaslišane priče, ki „skladno“ potrjujejo, da naj bi tožnik svoje delo dobil plačano, ne vedo, kako in katero izmed del naj bi bilo plačano. Sodišče zapiše, da tožnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko na eni strani priznava, da je cement za njegovo prvo hišo plačal oče in je od doma za hišo prejel ves potreben les, na drugi strani pa zatrjuje, da ni prejel za delo nobenega plačila. Tožnik je namreč obstoj daril priznal. Tožnik je izpovedal, da mu oče nikoli ni plačeval v denarju za delo na kmetiji. Prispevek tožnika pri opravi gradbenih del in kmetijskih del je bil znaten. Tudi ugotovitev sodišča, da oče v letu 1999 ni bil sposoben več razumeti pomena svojih dejanj, ne temelji na izvedenem dokaznem postopku. Poslovna sposobnost se domneva in je tožena stranka ni uspela izpodbiti, dokaz z izvedencem medicinske stroke pa ni bil izveden. Sodišče ne pojasni, iz katerih izvedenih dokazov izhaja ugotovitev, da je imel tožnik namen ostati doma šele po ločitvi in da naj bi bilo nelogično, da bi v takšnem obsegu vlagal v kmetijo, ob tem, da je vedel, da je doma ostala C. Tožnik je izpovedal, da je C. delala le lažja dela in tožnik ni želel ostati doma in delati, kot v preteklosti, kar lastništvo ni bilo urejeno. Sodišče navaja, da potrdilu z dne 20.11.1996 ne sledi v celoti. Te dokazne ocene se ne da preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, kateremu delu potrdila verjame in kateremu ne, niti ne naredi dokazne ocene predloženega listinskega dokaza. Toženke pa tudi niso uspele dokazati, da tega potrdila ni podpisal oče. Sodišče bi zato moralo zaključiti, da toženke niso dokazale, da je tožnik za opravljena dela prejel plačilo. Iz izjav priče D. D. in tožnika ne izhaja to, kar ugotavlja sodišče, temveč ravno nasprotno. Oba sta izpovedala, da sta „dobila“ gradbeni material, prejem daril za tožnika ni bil sporen, sporna je le ugotovitev sodišča, da je vse delo dobil plačano. Tožnik graja in izpodbija tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka in predlaga, da ob spremembi sodbe sodišče naloži pravdne stroške v plačilo toženkam.

3. Prva in tretja toženka v odgovorih na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdni zadevi uveljavlja tožbeni zahtevek na vračunanje daril po 46. členu ZD ter izločitveni zahtevek po 32. členu ZD. O delu njegovega tožbenega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno, tako da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo le še o vštevanju dveh daril oziroma njune protivrednosti prvi toženki A. A. ter o izločitvenem zahtevku tožnika, da v zapuščino po pokojnem B. B. ne sodi 1/5 spornih nepremičnin, kar je last tožnika. Tožnik v pritožbi podaja navedbe tudi glede druge in tretje toženke in glede daril, ki naj bi jih ti prejeli, vendar je bilo o zahtevku tožnika glede vračunanja daril drugi in tretji toženki že pravnomočno odločeno. Da je prva toženka prejela darila in kakšna darila je prejela, je tožnik dokazoval s popisom z dne 10. 2. 1997, podpisanim s strani zapustnika, iz katerega izhaja, kaj vse je prva toženka prejela kot darilo. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ocenilo, da navedeni popis ne dokazuje resničnosti vsebine, ker je bil sestavljen na željo tožnika in na podlagi rokopisa tožnika, ki je po vsebini skoraj identičen s popisom. Pojasnilo pa je tudi, da gre za enostransko listino, ki ne dokazuje, da so obdarjenci stvari iz popisa sprejeli kot darilo. S takšno dokazno oceno navedene listine se tožnik v pritožbi ponovno ne strinja in navaja, da je bistveno zgolj, da je zapustnik s podpisom potrdil resničnost vsebine popisa z dne 10. 2. 1997 ter da je brezpredmetno, na čigavo željo je bil popis sestavljen, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Pri ocenjevanju dokazne vrednosti določene listine so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih je bila listina sestavljena, pri čemer se dvom o resničnosti vsebine listine oziroma o njeni verodostojnosti vsekakor vzbudi, če je podpisana na željo nekoga drugega, ki ima interes, da se sestavi listina določene vsebine. V konkretnem primeru gre prav za tako situacijo, saj je zapustnik sestavil sporni popis na željo tožnika, kar je izhajalo (vsaj posredno) iz izpovedbe tožnika o tem, kaj mu je oče obljubljal v zvezi s kmetijo po ločitvi, predvsem pa iz rokopisa tožnika, ki je bil po vsebini skoraj identičen s popisom. Sodišče prve stopnje je podalo tudi logično pojasnilo, zakaj je zapustnik ugodil želji tožnika. Obrazložilo je, da je bil zapustnik na strani tožnika in je želel, da se ta vrne domov, za kar je imelo oporo v izpovedi tožnika pa tudi izpovedi tretje toženke (ta je izpovedala, da je tožnik nameraval prevzeti kmetijo ter da je prišlo do spora med tožnikom in starši v zvezi s tem) in priče F. F., ki je izpovedal, da se je tožnik po letu 1996 dobival z očetom v gozdu in da je bil oče ves čas na strani tožnika. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožnik po ločitvi pritiskal na starše, da mu zapustijo kmetijo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da navedeni zaključek, ki je bil prav tako podan v sklopu ocenjevanja dokazne vrednosti popisa z dne 10. 2. 1997, temelji zlasti na izpovedi tožnika in tretje toženke. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je prva toženka potrdila prejem določenih stvari s popisa od zapustnika, samo po sebi ne potrjuje, da je šlo za darilo, oziroma da je vsebina popisa v celoti resnična, saj toženke niso izpovedale, da so vse stvari iz popisa sprejele kot darila. V tej zvezi velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da se sicer lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v pridobiteljevo posest ter da ni nujno, da je darilna pogodba pisna, vendar pa sama izročitev stvari oziroma njen prejem še ne dokazuje, da je pravni posel, ki je bil podlaga za izročitev stvari, darilna pogodba. Bistveno je namreč, kakšna je volja tako izročitelja kot tudi prejemnika stvari, saj je darilna pogodba sklenjena šele, ko obe pogodbeni stranki soglašata, da gre za darilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da popis daril, ki je enostranska listina, še ne dokazuje, da je obdarjenec stvari sprejel kot darilo. Navedba na popisu, da gre za odpravnino od doma, prav tako sama po sebi ne dokazuje, da je resnično šlo za darila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede popisa z dne 10. 2. 1997 je tako pravilna in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi v pritožbi zatrjevano nasprotje, da sodišče popisu ne verjame, po drugi strani pa ugotavlja, da so toženke posamezne premičnine dejansko prejele, zato ob povedanem ni podano. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je zapustnik v času, ko je podpisal listino z dne 10. 2. 1997 vedel, kaj podpisuje, tožnik po nepotrebnem izpostavlja drugačne trditve toženk ter dejstvo, da domneve poslovne sposobnosti toženke (v tem obdobju) niso uspele izpodbiti.

6. Kot že navedeno, pritožba podaja zaključke in navedbe glede vštevanja daril vsem trem toženkam, čeprav je odločitev glede vračunanja daril, razen delno glede prve toženke A. A, že pravnomočna. Sodišče druge stopnje zato v nadaljevanju odgovarja na navedbe le, v kolikor se te nanašajo na A. A. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tudi glede A. A. v ponovljenem postopku napravilo pravilno dokazno oceno, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Neutemeljena je navedba, da je sodišče napačno ugotovilo, da je prva toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da je parcelo št. 1, vpisano v vložek št. 9 k. o. X, in 6.000 komadov modularnih blokov prejela kot plačilo za njeno delo. Prva toženka namreč v postopku ni imela pooblaščenca in se je izražala laično, iz njenega odgovora na tožbo pa izhaja, da je vse prejela za njeno delo in pomoč na kmetiji (torej dejansko kot plačilo za njeno delo). O tem, da je prejela sporno parcelo in 6.000 komadov modularnih blokov, je v prvotnem postopku izpovedala na izrecno vprašanje sodišča, kaj je dobila kot darilo. Sodišče je glede izpovedi v ponovljenem postopku, ko je prva toženka izpovedala, da je dejansko prejela tako parcelo kot modularne bloke, da pa je vse to prejela kot plačilo za svoje delo, zato pravilno upoštevalo, da je prva toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da je navedeno dobila kot plačilo za svoje delo, pravilno pa je upoštevalo tudi, da ni imela pooblaščenca, podala je laične navedbe. Na prvem zaslišanju tudi ni bila vprašana, ali je imela voljo, da sporne bloke in parcelo prejme kot darilo ali kot plačilo. Razlogi sodišča prve stopnje, navedeni v 17. točki obrazložitve, so pravilni in se v preostanku sodišča druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je sodišče izpovedi prve toženke v ponovljenem sojenju nekritično sledilo. Enako velja tudi glede navedbe, da naj bi šlo pri namenu „za pomoč na kmetiji“ za morebiten nagib zapustnika pri daritvi. Kot že navedeno, so razlogi sodišča prve stopnje in zaključek, da ni šlo za darilo, pravilni. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da sodišče za svoje zaključke nima podlage v izvedenih dokazih, saj je imelo podlago tako v izpovedi prve toženke, kot tudi v potrdilu očeta. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da prva toženka ni podala trditvene podlage, kot je bilo navedeno že predhodno. V zvezi s prvo toženko je neutemeljena tudi navedba, da se ugotovitve sodišča ne da preizkusiti. Sodišče je povedalo, česa ni sprejela kot darilo, temveč kot plačilo za svoje delo, saj se je od doma odselila šele pri svojih tridesetih letih. Ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kar sodišče ne pove izrecno, zakaj tožniku ne verjame, saj je povedalo, da verjame prvi toženki, ta je tudi lahko izpovedala o tem, kakšna je bila njena volja. Ob tem pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja poročno darilo (pralni stroj), glede katerega je odločitev že pravnomočna. Ker torej tudi pri denarju za modularne bloke in sporno parcelo oziroma pri samih modularnih blokih in parceli ni šlo za darila, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek na vračunanje daril prvi toženki in je neutemeljen tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava (zaradi neuporabe določb 46. člena ZD).

7. Tudi glede zavrnitve zahtevka na izločitev premoženja iz zapuščine je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno in pravilno uporabilo materialno pravo (32. člen ZD) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljeno tožnik sodišču prve stopnje očita površno in pomanjkljivo dokazno oceno, ki naj bi pripeljala do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno, sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno skladno z določbo 8. člena ZPP in jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tudi glede zahtevka na izločitev iz zapuščine mogoče preizkusiti. Tožeča stranka neutemeljeno opozarja na neverodostojnost vseh toženk ter priče G. G., ki je mož tretje toženke. Jasno je, da je tožena stranka zainteresirana za zavrnitev zahtevka, kot je tožeča stranka zainteresirana za ugoditev tožbenemu zahtevku, vendar navedeno še ne pomeni, da je ena ali druga stranka zato neverodostojna. Enako velja glede priče G. G., ki je mož tretje toženke. Zgolj zato še ni neverodostojen. Tožnik obsežno navaja, kaj vse je delal skupaj z zapustnikom, kako je pomagal pri pridobivanju na kmetiji in kako je opravil tudi znatna vlaganja v kmetijo. Sodišče prve stopnje je izločitveni zahtevek obravnavalo posebej za obdobje do leta 1980 (do odselitve tožnika) in nato za obdobje od leta 1980 do leta 1996, ko tožnik ni več živel na kmetiji. Po oceni sodišča druge stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno in pravilne materialnopravne zaključke.

8. Sodišče je glede obdobja od leta 1973 do 1980 pravilno upoštevalo, da je tožnik na kmetiji res delal, da pa je za svoje delo dobil plačilo. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v letu 1974, ko je bil oče pravdnih strank poškodovan v prometni nesreči in je bil tri mesece v bolnici, za običajno pomoč med družinskimi člani in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljena. Tožnik je takrat delal triletno poklicno šolo, pritožbena navedba, da naj bi tožnik namenil 24 ur svojega časa za to, da je oskrboval zapustnika, pa ni utemeljena. Tudi tožnik ni izpovedal, da naj bi v tem času 24 ur oskrboval zapustnika, temveč da je bil v tem obdobju na namišljeni bolniški, njegove celodnevne oskrbe pa tudi ni dokazoval noben drug dokaz. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času treh let, ko je delal poklicno šolo, pet mesecev v šoli, ostalo pa vajenec v podjetju. Zaposlil se je v avgustu 1976. Ko je bil tožnik že zaposlen, je nesporno pomagal na kmetiji. Nato je bil v letu 1977/78 na služenju vojaškega roka in takrat na kmetiji ni pomagal, od doma pa se je odselil v letu 1980. V času, ko je bil zaposlen, je torej tožnik živel doma in pomagal na kmetiji približno dve leti in pol. Že v letu 1979 je začel graditi svojo prvo hišo, zato je sodišče pravilno verjelo tretji toženki Č. Č., da tožnika v času gradnje ni bilo veliko doma. Sodišče je navedlo, da izračun, ki ga je opravil izvedenec, ni bil izračun, na podlagi katerega bi sodišče lahko zaključilo, da je tožnik res opravil toliko delovnih ur na kmetiji, kot je izvedenec izračunal, saj je sam izvedenec pojasnil, da se to ne da, ker se knjig ne vodi. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče neutemeljeno ni sledilo izvedencu in da ni povedalo, zakaj oceni izvedenca ne verjame. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ni verjelo, da je tožnik tudi v letu 1979 in 1980 opravil tako število ur, kot je izračunal izvedenec. Sodišče je glede tega navedlo še nadaljnje pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje (glej 24. točko obrazložitve). Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik delo, ki ga je opravil od leta 1971 do 1980, od očeta dobil plačano. Neutemeljena je navedba, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj je sodišče tudi glede tega navedlo razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Neutemeljena je navedba, da naj bi iz izpovedi bivše žene tožnika D. D. in iz izpovedi tožnika izhajalo, da je šlo za darila tožniku in ne za plačila in da naj bi sodišče izpovedi jemalo iz konteksta. Tako je sam tožnik izpovedal (glej list. št. 114), da mu je oče za delo, ki ga je opravil, dal tudi zemljo, in sicer parcelo, ki jo je dobil leta 2000, na kateri je tudi zgradil drugo hišo. Takšna izpovedba vsekakor kaže na odplačno razpolaganje in ne na darilo.

9. Glede angažiranja izvedencev tožnik navaja, da njihovo angažiranje ob zaključku sodišča, da je tožnik za delo dobil plačilo, ne bi bilo potrebno in gre za sodbo presenečenja, je ugotoviti, da navedba o sodbi presenečenja ni utemeljena. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, zaradi katere bi bila za odločitev o sporu bistvena druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Da bi šlo za takšno situacijo, tožnik ne trdi.

10. Tudi za obdobje od leta 1980 do leta 1996, ko tožnik ni več bival skupaj z zapustnikom, so zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik prejel plačila za vsa dela, skrbna in celovita, življenjska in prepričljiva. Zaključek sodišča temelji zlasti na izpovedih tretje toženke in priče G. G., da je tožnik dobil vse plačano oziroma, da je zapustnik tožniku za pomoč plačeval. Sodišče prve stopnje jima je utemeljeno verjelo, saj sta njuno skladno in prepričljivo izpovedbo delno potrdila tudi sam tožnik, ki je izpovedal, kot je bilo že navedeno, da mu je oče za delo, ki ga je opravil na kmetiji, dal zemljo, ter D. D., ki je izpovedala, da sta s tožnikom dobila od zapustnika opeko, denar, spalnico, les za ostrešje ter veliko tudi v hrani. Na to, da je tožnik prejemal plačilo, kaže tudi okoliščina, da se je tožnik odselil od doma že leta 1980 in vse do ločitve (1996) ni imel namena ostati doma, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tudi sam tožnik je namreč izpovedal, da po odselitvi leta 1980 ni imel namena ostati doma, saj je bilo dogovorjeno, da bo doma ostala druga toženka). Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu navedlo pravilne razloge, sodišče druge stopnje se nanje v preostalem delu, v izogib ponavljanju, sklicuje. Življenjsko nelogično je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da bi tožnik znatno (brezplačno) vlagal v kmetijo, ob tem pa vedel, da bo doma ostala druga toženka. Pritožbena navedba, da toženke niso predložile nobenega dokazila o tem, kdaj točno in v kakšni višini je tožnik prejel plačilo s strani zapustnika, sicer drži, vendar pa je sodišče zaključilo, da je tožnik dobil plačilo za vse opravljeno delo, kar je bilo dokazano z izpovedmi. Glede na takšne ugotovitve pa niso bili potrebni podrobnejši razlogi, kaj konkretno je tožnik dobil v vsakem posameznem primeru, za katero posamezno delo in kdaj. Neutemeljena je navedba, da naj bi sodišče izpovedi prič jemalo iz konteksta. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče ne obrazloži, zakaj ne verjame pričama H. H. in I. I., in navedbe o zmotni dokazni oceni prič E. E. in F. F., saj je sodišče ob upoštevanju njihovih izpovedi ugotovilo (glej 29. točko obrazložitve), da je tožnik dejansko delal na kmetiji. Vendar pa je sodišče pravilno ugotovilo tudi (pravilne razloge je navedlo v 33. in 34. točki obrazložitve), da je tožnik delo dobil plačano. Glede na prepričljivejše in skladne nasprotne dokaze sodišče utemeljeno ni verjelo izpovedi tožnika, da mu zapustnik ni nič plačal (zato ta neutemeljeno opozarja, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z njegovo izpovedjo), kar je tožnik dokazoval tudi s potrdilom z dne 20. 11. 1996, podpisanim s strani zapustnika. Temu potrdilu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo v celoti (o tem potrdilu več v nadaljevanju). V zvezi s pritožbenim opozarjanjem na izpoved prve toženke, da starši denarja niso imeli, je ugotoviti, da tovrstnih trditev prve toženke sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker so bile podane prepozno. Zato se tudi o izpovedi prve toženke glede tega ni bilo treba posebej opredeljevati. Velja še dodati, da sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, da je tožnik prejel plačilo v denarju, nasprotno, ugotovilo je, da je v zameno za delo prejel (zlasti) nepremičnino in nekatere druge stvari (glej 30. točko obrazložitve). Pravilen je tudi zaključek, da tožnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko priznava določene vložke s strani očeta, po drugi strani pa zatrjuje, da ni prejel nobenega plačila (glej tudi že citirano tožnikovo izpoved na list. št. 114).

11. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi oceno potrdila iz leta 1999, ki ga je podpisal zapustnik in iz katerega izhaja, da je leta 1996 tožnik delal v gozdu in je ves denar izročil očetu. Sodišče prve stopnje navedenemu potrdilu utemeljeno ni sledilo, glede na to, da je bil zapustnik v letu 1999 že zelo dementen, kar je ugotovilo na podlagi izpovedb toženk in patronažne sestre. Ob ugotovljeni „močni“ demenci, ki se lahko dokazuje tudi z izpovedmi strank oziroma prič, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati poslovne (ne)sposobnosti z izvedencem, kot zmotno meni tožnik.

12. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se ne da preizkusiti dokazne ocene glede že omenjenega potrdila z dne 20. 11. 1996, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo v celoti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kateremu delu potrdila ne verjame, napravilo pa je tudi dokazno oceno predloženega listinskega dokaza. Pravilno je navedlo, da besedilo v zadnjih dveh vrsticah ni zapisano v enaki liniji s prejšnjimi vrsticami in je precej zamaknjeno, kar je nenavadno in vzbuja pomisleke, da sta bili zadnji vrstici besedila dopisani, kot je trdila tožena stranka. Da sta bila navedena stavka: „Stroje tudi popravlja tudi J. Denarja ali kakšnega drugega plačila J. ni dobil“, dopisana, je sodišče zaključilo tudi na podlagi besedila s popisom z dne 10.2.1997, ki ga je podpisal oče, in iz katerega izhaja, da je tožnik od doma prejel stvari, kar je razvidno iz dokumenta, ki ga je oče podpisal za razvezni postopek tožnika (A7). Do takšnega zaključka je sodišče prišlo tudi na podlagi izpovedi priče D. D. in samega tožnika in pravilno upoštevalo, da ni bilo moč spregledati izpovedi tožnika, da mu je oče za delo, ki ga je opravil doma, dal zemljo. Sodišče je torej naredilo tudi dokazno oceno navedenega potrdila in obrazložilo, čemu in zakaj ne verjame, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ob vsem povedanem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik vsa dela dobil plačana, drugačna pritožbena izvajanja, da je tožnik vse, kar je dobil od očeta, dobil kot darilo in ne kot plačilo, pa niso utemeljena. Tudi izločitveni zahtevek tožnika po 32. členu ZD je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

13. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je neutemeljena tudi pritožba glede stroškovne odločitve, ki jo tožnik izpodbija samo posledično.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tretja toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.