Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 435/2013

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.435.2013 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

umik tožbe odločitev o pravdnih stroških stroškovna odločitev pravdni stroški načelo uspeha ničnost odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Višje delovno in socialno sodišče
9. maj 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke.

Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust v obdobju 2003 – 2005 obračuna naslednje bruto zneske in jih po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi neto zneska obračunanega od bruto zneska 1.657,84 EUR od 1. 7. 2003 dalje, od neto zneska obračunanega od bruto zneska 1.650,11 EUR od 1. 7. 2004 dalje in od neto zneska obračunanega od bruto zneska 1.758,77 EUR od 1. 7. 2005 dalje (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 597,49 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. Navaja, da iz ugotovitve Ustavnega sodišča in tudi navedb tožene stranke izhaja, da je bilo kolektivno dogovarjanje o višini regresa v času sklenitve kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju KP ZPIZ) v času sklepanja leta 1993 prepovedano le toženi stranki. Njeno postopanje v zvezi s sklenitvijo in izvrševanjem sporne določbe KP ZPIZ je zato potrebno šteti za krivdno. V skladu z 91. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Vse okoliščine primera izkazujejo, da tožnica ni vedela in tudi ni mogla vedeti za vzrok domnevne ničnosti sporne določbe KP ZPIZ. Navedeno izhaja iz ravnanj tožene stranke in tudi iz odločitev sodišča. Svet tožene stranke je 18. 2. 2013 sprejel sklep, da od tožnikov, ki se bodo do 15. 3. 2013 odpovedali tožbenemu zahtevku, ne bo zahtevala povračila stroškov postopka s predlogom, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, se tako strinja tudi tožena stranka. Stroški tožene stranke so bili tudi nepotrebni, saj so nastali zaradi najema odvetniške družbe, čeprav ima tožena stranka svojo pravno službo, v kateri so zaposleni delavci z namenom zastopanja pred sodišči. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom. Prvi odstavek 166. člena ZPP namreč določa, da se sme izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari.

Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačanega regresa za obdobje od leta 2004 do 2005 je bil zavrnjen, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ko je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka. V skladu s citirano določbo mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke, za povrnitev stroškov postopka, izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ. Glede na datum sklenitve KP ZPIZ bi v resnici prišla v poštev uporaba določbe 108. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami). V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici že zaradi tega, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP ZPIZ. Pogodbeni stranki KP ZPIZ sta bili upravni odbor tožene stranke in sindikat delavcev tožene stranke. Tudi sicer je povsem zgrešeno pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP ZPIZ o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka. Tudi za obe podpisnici KP ZPIZ (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.

Nerazumljivo je pritožbeno zatrjevanje, da odločitev, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, izhaja iz sklepa Sveta zavoda z dne 18. 2. 2013. Sklep se nanaša na to, da tožena stranka ne bo zahtevala povračila stroškov postopka od tistih tožnikov, ki bodo vložene tožbe za izplačilo regresa za letni dopust umaknili najkasneje do 15. 3. 2013. Tožnica tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje o njenem zahtevku odločalo po vsebini.

Prvi odstavek 155. člena ZPP sicer določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Vendar pa te določbe ni možno tolmačiti tako, kot to počne tožnica v pritožbi. Tožnica namreč šteje, da so bili stroški nepotrebni, ker je toženo stranko zastopal odvetnik, čeprav ima tožena stranka svojo pravno službo, v kateri ima zaposlene delavce za zastopanje pred sodišči. Presoja potrebnosti stroškov ne gre tako daleč, da bi sodišče ocenjevalo, ali bi stranka procesna dejanja lahko opravila sama, brez pooblaščenca. V skladu z drugim odstavkom 151. člena ZPP pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Stranka ima pravico, da za zastopanje pooblasti odvetnika, zato teh stroškov nikakor ni mogoče šteti za nepotrebne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia