Jedro

Tožnik je uspel na glavni obravnavi izpodbiti očiten dvom v svojo identiteto, torej razlog za pridržanje več ni obstajal. Ukrep omejitve gibanja je po svoji naravi časovno omejen, do odpada razlogov, ki so podlaga za izrek. Sodišče je bilo zato dolžno, že na podlagi dejstva, da je bil do glavne obravnave osebni razgovor že opravljen, na osebni razgovor pa je toženka vezala ugotovitev dejstev, tudi iz tega razloga izpodbijani ukrep odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-562/2018/5 (1312-02) z dne 6. 4. 2018, se odpravi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan LDR Alžirije, pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce; od 5. 4. 2018 od 16.20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Odločitev je utemeljila na 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V zvezi s 1. alineo kot razlogom za izrek ukrepa navaja, da prosilec do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se lahko poraja dvom v osebne podatke prosilca, kakor tudi dvom glede navedb o osebnih dokumentih, saj je prosilec ob podaji prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil legalno s potnim listom, ki pa ga je kasneje izgubil v Turčiji. Njegove navedbe v zvezi z izgubo ocenjuje kot neprepričljive. Prosilec je tudi navajal, da ima v izvorni državi še vozniško dovoljenje in osebno izkaznico, vendar v času od prejetja s strani policije do podaje formalne prošnje za mednarodno zaščito 5. 4. 2018 ni poskušal pridobiti osebnih dokumentov. Da pa bo poskušal je navedel ob vložitvi prošnje, vendar glede na to, da tega ni poskušal storiti v času od prijetja s strani policije, opredeljuje to za malo verjetno. Sklicuje se na sodbo tega sodišča I U 621/2018. V tem primeru je sodišče navedlo, da pridržanje omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje o ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja. Tudi v tem konkretnem primeru obstajajo identične okoliščine. Prosilec je zatrjeval, da njegova ciljna država Francija (na policiji), nato pa ob seznanitvi s pridržanjem navedel, da je poklical prijatelja v Francijo, h kateremu je bil namenjen, ta pa mu je rekel, da zanj nima prostora, zato želi ostati v Sloveniji. Toženka dvomi in sklepa, da prosilec želi nadaljevati svojo pot v druge države EU. V zvezi z 2. alineo navaja, da je treba razloge in verodostojnost izpovedb s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito natančneje ugotoviti z osebnim razgovorom, ki je bistven in obligatoren. Iz prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, na kakšen način mu je policija zaprla trgovino z alkoholom in ali je bil zaradi tega deležen kakšnih sankcij. Prosilec je tudi že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v več varnih državah. V R Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker je bil prijet s strani slovenske policije. Obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, zaradi česar se prosilca pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Organ se je odločil, da prosilcu gibanje omeji na območje Centra za tujce, ker v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa na območju Azilnega doma.

2. Tožnik izpodbija sklep in navaja, da toženka v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ugotovila očitnega dvoma v istovetnost tožnika. Tožnik je na zapisnik o seznanitvi povedal svoje ime in priimek, rojstni datum, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega prebivališča v izvorni državi ipd. Skratka tožnik se je potrudil razjasniti svojo identiteto, navedel je vse podatke, ki jih običajno vsebuje osebni identifikacijski dokument, pri tem ni kazal, da bi kaj skrival ali kaj ne hotel razkriti. Toženka je z dodatnimi vprašanji preverjala ali res prihaja iz Alžirije, vendar se nato v obrazložitvi do teh navedb ni opredelila. Pravica do izjave pomeni tudi, da mora organ ustrezno upoštevati pripombe, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in odločbo podrobno obrazložiti. Toženka ni razčistila praktično nobenih individualnih okoliščin za namene ugotavljanja istovetnosti. V izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno, kar bi vzbujalo očiten dvom v istovetnost tožnika. Tožnik ni spreminjal navedb, na podlagi prstnih odtisov, vnesenih v sistem Eurodac pa se ni izkazalo, da bi v kakšni drugi državi navajal drugačne osebne podatke in podobno. Toženka kot edino relevantno smatra dejstvo, da prosilec ni predložil dokumenta s sliko, vendar ugotovitev očitnega dvoma v istovetnost ni enako ugotovitvi, da istovetnost prosilca ni nedvoumno izkazana. Iz sodbe tega sodišča I U 259/2016 izhaja, da za ugotavljanje tožnikove istovetnosti ne zadostuje ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumenta s sliko. Ugotovitev, da je istovetnost pomembna v postopku mednarodne zaščite, ne more biti podlaga za odreditev pridržanja. Pridržanje je izjemen ukrep, ki mora biti odrejen glede na okoliščine konkretnega primera (člen 8(2) Recepcijske direktive). Ugotovitev, da tožnik v obdobju od 27. 3. do 5. 4. 2018 ni poskušal pridobiti dokumentov iz izvorne države, ne izhaja iz navedb tožnika. Zato je toženka v tem smislu tudi ugotovila napačno dejansko stanje in zmotno utemeljuje izpodbijani sklep. Dejstvo je, da tožnik v tem obdobju ni predložil dokumentov pristojnemu organu, vendar iz spisa ne izhaja, da si v tej smeri tudi ni prav nič prizadeval. Tudi če ni naredil ničesar, to obdobje ni tako dolgo, da bi bilo upravičeno napovedovati, da dokumentov ne bo poskusil zagotoviti. Očiten dvom v istovetnost prosilca tudi ne more izhajati iz trditve, da je izgubil potni list v Turčiji. Iz sodne presoje izhaja, da celo domneva, da je tožnik potni list odvrgel namerno, ne zadostuje za dvom v identiteto tožnika (sodba I U 995/2016). Nesmiseln je tudi sklep, da si tožnik zaradi nedvoumno neizkazane identitete povečuje možnost, da v morebitnem dublinskem postopku ne bo vrnjen v RS, saj je med prosilci dobro znano, da je v dublinskih postopkih ključno, katera država članica je posamezniku vzela prstni odtis. Pridržanje prosilca v konkretni zadevi mora biti nujno potrebno, razumno in sorazmerno, glede na legitimni cilj pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito. Ta zahteva ni izpolnjena že s sklicevanjem na splošni cilj, zaradi katerega je pridržanje prosilcev v primeru očitnega dvoma v njihovo identiteto sploh pravno dopustno. Toženka ne obrazloži zakaj je pridržanje konkretnega prosilca glede na njegove individualne okoliščine nujno za doseganje tega cilja. V zvezi z legitimnim ciljem se sklicuje na presojo SEU v zadevi C-18/16 (14. 9. 2017). Toženka tudi ni zadostno obrazložila drugega razloga, po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede prvega pogoja navaja le konkretna dejstva, ki jih bo moral prosilec razjasniti v osebnem razgovoru: na kakšen način mu je policija zaprla trgovino z alkoholom in ali je bil zato deležen kakšnih sankcij, ter omeni, da bo moral pojasniti kateri so bili razlogi za odhod. Vendar gre pri tem za presplošno opredelitev dejstev, ki jih bo organ ugotavljal, ne pa konkretno navedena dejstva. Toženka tudi ne pojasni zakaj je za ugotavljanje navedenih dejstev potrebno prosilca pridržati. Le splošno je navajanje, da ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. V zvezi z izbranim ukrepom niso ugotovljene subjektivne okoliščine na strani tožnika. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče toženki naloži, da po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožnik izpodbija odločitev toženke o izrečenem ukrepu pridržanja. V postopku upravnega spora bo sodišče presodilo zakonitost izpodbijanega sklepa, in ali so bili pogoji za pridržanje podani tudi še v času opravljene glavne obravnave, na kateri je zaslišalo tožnika in se seznanilo z njegovimi dokazi o identiteti.

6. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

8. Tožnik v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ugovarja napačni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da toženka na podlagi izpovedb tožnika o svoji identiteti, povedal je ime, priimek, rojstni datum, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega prebivališča v izvorni državi ipd., torej vse podatke, ki jih običajno vsebujejo osebni identifikacijski dokumenti, ni imela podlage v obstoj očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Sodišče v tej zvezi ugovoru ne sledi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki jo je izpričeval pred slovenskimi organi, ker je ne more potrditi z eno od listin, ki jih ZTuj-2 našteva kot dokazilo za potrjevanje istovetnosti. Sodišče soglaša s toženko, da je ob takem dejanskem stanju, ko ni imela nobene dejanske ali dokazne podlage, da bi sledila trditvam tožnika o njegovi identiteti, obstajal očiten dvom v tožnikovo identiteto. Tožnik sicer ugovarja, da ugotovitev očitnega dvoma v istovetnost, ki je lahko podlaga za odvzem prostosti, ne gre enačiti z ugotovitvijo, da istovetnost prosilca ni nedvoumno izkazana (očitno se strinja s sklepom toženke, da njegova istovetnost ni nedvoumno izkazana), vendar ne pojasni dejanskega razlikovanja med predstavljenima pojmoma in razlike med njima, ki bi kazala, da za njegov primer očiten dvom ne obstaja. Da je prisežen dvom mora biti podana tako visoka stopnja verjetnosti, da noben v življenjskih zadevah izkušen človek več ne dvomi o resničnosti. Da obstaja očiten dvom mora biti ta podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami kot neposedovanje dokumentov, s tem se sodišče s tožnikom strinja. Vendar je, ko na podlagi izkušenj toženke prosilci, ki prihajajo v Slovenijo brez dokumentov (večina prihajajočih) in z enakimi izgovori o izgubi le-teh (v gozdu ali zaplemba s strani tihotapcev), toženka upravičeno očitno dvomila v predstavljene podatke. Da verjetnost o resničnosti (istovetnosti) tožnikovih osebnih podatkov obstaja pa tožnik toženke ni mogel prepričati zgolj z dejstvom, da ni spreminjal navedb, ki se nanašajo na njegovo istovetnost pred slovenskimi organi. Prstnih odtisov vnesenih v sistem Eurodac, ki bi jih tožnik dal v eni od držav, ki jih je prečkal, se v postopku ni našlo, tožnik se zato na negativno neobstoječe dejstvo glede prstnih odtisov, kot okoliščino o istovetnosti ne more sklicevati. Da se ni izkazalo, da bi v kakšni drugi državi navajal drugačne osebne podatke in podobno, pa ni bilo predmet ugotavljanja, tožnik pa tudi ni izkazal, da se je na svoji poti v drugih državah izkazoval z istimi osebnimi podatki kot pred slovenskimi organi.

9. Dodatna vprašanja na katera se sklicuje se tožnik, s katerimi je toženka preverjala ali res prihaja iz Alžirije, očitnega dvoma o identiteti tožnika niso ovrgla, tudi po presoji sodišča ne, zato se tožnik v tej zvezi neupravičeno sklicuje na kršitev določb postopka, ker jih toženka ni posebej ovrednotila.

10. Sodišče je tožnika na glavni obravnavi zaslišalo, pri čemer se je osredotočilo na kopije dokumentov, ki so bile del upravnega spisa in jih je tožnik posredoval toženki 13. 4. 2018, torej po izdaji izpodbijanega sklepa. Na podlagi navedenih kopij osebnih dokumentov, primerjave osebnih podatkov, ki jih je podal tožnik pred pribavo kopij (vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice), s podatki iz pridobljenih kopij, sodišče meni, da je očiten dvom v istovetnost oziroma državljanstvo tožnika odpadel. Na pristnost pridobljenih dokumentov kaže tudi pripravljenost tožnika, ki jo je izpovedal na glavni obravnavi, da pridobi iz izvorne države originale, glede na izražen dvom tako sodišča kot toženke, da gre za slabe kopije. Tudi primerjava izpovedbe o tem, kdaj je tožnik pričel z aktivnostjo, da pridobi dokumente, kaže na to, da praktično takoj ko se je zavedel svoje obveznosti, da se z identifikacijskim dokumentom izkaže (na osebnem razgovoru 11. 4. 2018 je povedal, da se je pred osmimi dnevi pogovarjal z bratom, da pošlje dokumente; zapisnik o seznanitvi s pridržanjem pa je z dne 5. 4. 2018). Navedeno kaže na sodelovanje z organom in željo ovreči dvom v identiteto, posledično pa tudi, da se je izkazoval s kopijo svojih osebnih dokumentov.

11. Toženka je na glavni obravnavi v zvezi s predloženima kopijama dokumentov izjavila, da se glede na slabe kopije ne more opredeliti o pristnosti dokumentov. Sodišče priznava, da gre za slabe kopije, vendar je tožnik zaslišan prebral večino podatkov na dokumentih, prebrano pa je prevedel in potrdil tolmač. Prebrani podatki kažejo na to, da gre za osebne dokumente, pri čemer sodišče ugotavlja, da so bile kopije vložene v upravni spis že dne 13. 4. 2018, ter bi toženka do glavne obravnave lahko opozorila tožnika na slabo berljivost, da bi bil seznanjen z možnim ugovorom toženke in priskrbel boljše. Navedeno v današnjem stanju tehnike in ob dejstvu, da toženka ni ugovarjala neprimernosti predloženega dokaza, ne bi bilo nemogoče. Toženka pa se v odgovoru na tožbo do novega dokaza in kvalitete le-tega ni opredelila. Glede na navedeno sodišče meni, da je tožnik uspel na glavni obravnavi izpodbiti očiten dvom v svojo identiteto, torej razlog za pridržanje po 1. alinei več ni obstajal. 12. Po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročni zvezi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti in tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa bi sicer lahko izhajalo, da so konkretna dejstva, ki jih bo moral organ razjasniti, na kakšen način je tožniku policija zaprla trgovino z alkoholom, ali je bil zato deležen kakšnih sankcij, ter mogoče tudi kateri so bili razlogi za odhod, ker naj bi glede teh razlogov podal različne izjave. Vendar pa sodišče soglaša s tožnikom, da gre, kolikor so to tista dejstva, ki naj bi se jih še ugotavljalo za presplošno opredelitev le-teh. Poleg navedenega sodišče tudi ugotavlja, da je ugotavljanje dejstev in izrečen ukrep toženka vezala na osebni razgovor, kar pomeni, da vzročna zveza med dejstvi, ki jih je želela ugotavljati in izrečenim ukrepom ni izkazana, saj bi ta konkretno navedena dejstva lahko ugotavljala ali že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob izreku ukrepa, saj bi jih lahko razjasnil tožnik. Kot sodišče razume 2. alineo se na njeni podlagi ugotavlja (pridobiva) dejstva in dokaze na drug način kot z zaslišanjem prosilca.

13. Še ne opravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi toženka sklicuje, pa ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja "določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti" in s tem zakonskemu dejanskemu stanju iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V času glavne obravnave pa je toženka že tudi opravila osebni razgovor - dne 11. 4. 2018. Ukrep omejitve gibanja je po svoji naravi časovno omejen, do odpada razlogov, ki so podlaga za izrek. Sodišče je bilo zato dolžno, že na podlagi dejstva, da je bil do glavne obravnave osebni razgovor že opravljen, na osebni razgovor pa je toženka vezala ugotovitev dejstev (2. alinea), tudi iz tega razloga izpodbijani ukrep odpraviti.

14. Sodišče je v navedeni zadevi ugotovilo, da na glavni obravnavi ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča izreka spornega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, zato ga je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, odpravilo, na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).