Jedro

Koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Koncesijo je tožeča stranka pridobila že z izdajo odločbe o podelitvi koncesije, medtem ko se koncesijska pogodba, ki pomeni nekaj drugega kot koncesija, sklene kasneje.

ZVet določa, da vsebuje javni razpis med drugim tudi navedbo o začetku in trajanju koncesije. Ker določa Uredba vsebino javnega razpisa, obstaja tako tudi zakonska podlaga o tem, da sme Uredba določati to, kdaj se sklene koncesijska pogodba in koliko časa lahko traja. Tudi 33. člen ZGJS določa, da koncesijski akt vsebuje tudi začetek in čas trajanja koncesije.

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na točko 2 tožbenega zahtevka zavrže. 2. Tožba se v preostalem delu zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevi tožeče stranke tako, da ji je podelila koncesijo za izvajanje javne veterinarske službe na območju občin Loški Potok, Ribnica in Sodražica (točka 1 izreka); določila je, kaj ta koncesija obsega (točka 2 izreka); odločila je, da se vloga Veterinarske postaje A. d.o.o. za podelitev koncesije za območje istih občin zavrne (točka 3 izreka); odločila je, da se koncesijska pogodba s tožečo stranko sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (točka 4 izreka); določila je, kateri veterinarji bodo izvajali dejavnost pri tožeči stranki (točka 5 izreka); ter določila je, da posebni stroški v postopku niso nastali (točka 6 izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožena stranka objavila javni razpis za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije. V javnem razpisu so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Določeno je bilo, katere pogoje mora izpolnjevati veterinarska organizacija. Prednostna merila iz javnega razpisa so se upoštevala v primeru, ko kandidira na razpis za posamezno območje občine večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Za območje občin Loški Potok, Ribnica in Sodražica, ki predstavljajo celotno upravno enoto Ribnica, je kandidirala tožeča stranka in Veterinarska postaja A. d.o.o. Obe vlogi sta bili pravočasni in popolni. Pri navedenih dveh veterinarskih organizacijah je za območje občin Loški Potok, Ribnica in Sodražica tožeča stranka dosegla po 33 točk, medtem ko je Veterinarska postaja A. d.o.o. zbrala za občino Ribnica po 23 točk, za občini Sodražica in Loški Potok pa po 21 točk. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje pojasnjuje točkovanje po posameznem kriteriju. Med drugim tudi navaja, da se na podlagi 8. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS št. 54/08, v nadaljevanju Uredba) koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti odločbe o izbiri koncesionarja.

Tožeča stranka izpodbija le 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe, torej točko, s katero je bila za območje občin Loški Potok, Ribnica in Sodražica vloga Veterinarske postaje A. d.o.o. zavrnjena, ter točko, ki določa, da se koncesijska pogodba s tožečo stranko sklene po pravnomočnosti odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020. Navaja, da je zanjo negotovo, kdaj bo sklenjena koncesijska pogodba in kdaj bo začela opravljati koncesijsko dejavnost, po drugi strani pa ni določeno, kdo in pod kakšnimi pogoji bo do pravnomočnosti odločbe opravljal koncesijsko dejavnost. Nadalje tožeča stranka citira določilo 7. odstavka 66. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS št. 33/01, ZVet), ki določa, da VURS odloči o izbiri koncesionarja, zaradi česar po mnenju tožeče stranke tožena stranka z izpodbijano odločbo ni mogla odločiti tudi o vlogi na razpisu neizbranega kandidata, saj za to nima zakonskega pooblastila. Stranka, ki izkaže pravni interes, lahko vloži tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o izbiri. Tisti neizbrani kandidat, ki izkaže pravni interes za tožbo, lahko izpodbija odločbo v tem smislu ali s tem, da zatrjuje, da so bili pri izbiri konkretnega kandidata prekršeni procesni ali materialni predpisi ali da je bilo pri izbiri konkretnega kandidata napačno presojeno in ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnjevanja razpisnih pogojev. Izpodbija se lahko le odločba z vidika zakonitosti izbire, ne pa tudi glede zakonitosti neizbire kandidata. Če pa organ odloča o vlogi neizbranega kandidata, se obseg sodnega varstva razširi v primeru vložitve tožbe tudi zoper zavrnitev vloge neizbranega kandidata. To pa lahko privede do tega, da bi o izbiri kandidata odločilo sodišče v sodnem postopku in ne pristojni organ v upravnem postopku, kot to določa zakon. 217. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) določa, da kadar gre za zadevo, ki se tiče večjega števila določenih oseb, se lahko izda za vse skupaj ena sama odločba. V konkretnem primeru pa se odloča o izbiri le ene določene osebe, saj je predmet odločanja o podelitvi koncesije za določeno območje odločanje o izbiri le enega koncesionarja. Nadalje tožeča stranka navaja, da posebna odločitev o trajanju koncesije ni sestavni del izreka odločbe, saj se pričetek in trajanje koncesije po določbah 2. odstavka 66. člena in 1. odstavka 67. člena ZVet določi v javnem razpisu in v koncesijski pogodbi, ki mora biti skladna z razpisnimi pogoji. Tožena stranka ni imela podlage v veljavnih zakonih glede določitve roka za sklenitev koncesijske pogodbe. V kolikor pa je odločitev o tem oprla na 8. člen Uredbe, je odločitev nezakonita, ker temelji na podzakonskem aktu, ki ni zakonit. Uredba ureja to vprašanje drugače, kot je to zakonsko opredeljeno in to brez izrecnega zakonskega pooblastila. Ker odločitev o tem, kdaj bo sklenjena koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem, ni predmet odločanja v upravnem postopku, je tožena stranka odločala o stvari, o kateri po zakonu ni mogoče odločati z odločbo v upravnem postopku, kar je razlog za ugotovitev, da je 4. točka izreka izpodbijane odločbe nična. ZVet ne vsebuje nobenih določb in tudi ne določa izrecno, da mora biti v odločbi o izbiri koncesionarja določeno, kdaj se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene. Odločba o izbiri je postala dokončna. Po 1. odstavku 224. člena ZUP lahko stranka z dokončnostjo prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Vsaka dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je izvršljiva, razen če zakon ne določa drugače. Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) v 1. odstavku 32. člena določa, da vložitev tožbe v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, kolikor zakon ne določa drugače. To pomeni, da dokončna odločba v upravnem postopku postane izvršljiva in da samo zakon lahko določi, da vložitev tožbe v upravnem sporu zaustavi izvršljivost dokončne odločbe. Tožeča stranka meni, da je pridobila pravico, da VURS z njo sklene koncesijsko pogodbo in s tem pravico do opravljanja koncesijske dejavnosti v obdobju, odločenem v razpisu, to je od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2020. Sklenitev koncesijske pogodbe z izbranim koncesionarjem je zakonska obveznost. Ta obveznost izhaja tudi iz drugih zakonov, pri čemer nobeden od teh ne določa, v kakšnem roku od dokončnosti akta mora biti koncesijska pogodba sklenjena. Zaradi tega je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 97/07 – UPB, v nadaljevanju OZ), ta pa v 17. členu določa, da če je sklenitev pogodbe zakonska obveznost, mora biti taka pogodba sklenjena nemudoma. 162. člen OZ pa določa, da kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene. Določitev kateregakoli roka za sklenitev pogodbe o koncesiji je nezakonit poseg v dokončnost in izvršljivost odločbe o izbiri koncesionarja. Določilo Uredbe, da se sklene koncesijska pogodba po pravnomočnosti, nima podlage niti v ZVet niti v ZUP niti v OZ, pa tudi v drugih smiselno uporabljivih predpisih ne. Sama Uredba je izdana na podlagi 75. člena ZVet, ki za urejanja vprašanj iz 8. člena Uredbe sploh ni zakonska odlaga. Nezakonit in brez podlage je tudi pogoj, določen v javnem razpisu, ki v III. točki določa, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti odločbe o izbiri koncesionarja za posamezno občino, vendar ne pred 1. 1. 2011. Ker javni razpis ni predmet presoje v upravnem sporu, je tožeča stranka upravičena to pomanjkljivost uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper upravno odločbo. Če pa bi sodišče sledilo odločitvi tožene stranke, da ima tožena stranka pravico določiti rok za sklenitev koncesijske pogodbe, pa tožeča stranka meni, da ima izpodbijana 4. točka izreka odločbe v delu, ki določa rok za sklenitev pogodbe, lahko le pomen izvršitvenega akta. Četrti odstavek 224. člena ZUP glede roka za izpolnitev obveznosti, določenega v dokončni in izvršljivi odločbi, določa, da mora biti izpolnitveni rok določen z odločbo. Če ni določen v odločbi, postane odločba izvršljiva v petnajstih dneh. Rok za izpolnitev obveznosti je vedno materialni in ne procesni rok, čim pa je materialni rok, je organ vezan na rok, ki ga določa zakon. Ker ZVet ne določa roka za izpolnitev obveznosti, pride v poštev le določitev roka po že citiranem 4. odstavku 224. člena ZUP, to je najkasneje 15 dni po nastopu dokončnosti odločbe. Razen tega ZVet v 2. alineji 2. odstavka 66. člena določa, da se v javnem razpisu za določitev koncesionarja obvezno navede začetek in trajanje koncesije. Ker je tožena stranka v izreku poleg roka za sklenitev koncesijske pogodbe navedla tudi trajanje koncesijske pogodbe, je s tem prišla sama s seboj v nasprotje, zato izpodbijana 4. točka izreka ni razumljiva in ni logična. Čim je tožena stranka z odločbo vezala sklenitev koncesijske pogodbe na čas po pravnomočnosti odločbe, je vezala to obveznost na nek bodoč negotov čas, ki se lahko izteče še pred 1. 1. 2011 ali pa po tem datumu. Določitev začetka in obdobje trajanja koncesije ima podlago v zakonu in v javnem razpisu in je obvezna sestavina javnega razpisa in koncesijske pogodbe in je nanjo organ vezan. Če bo materialna pravnomočnost odločbe nastopila po 1. 1. 2011, je to v nasprotju s pogoji razpisa o začetku in teku trajanja koncesije in tako v nasprotju za javnim razpisom in posledično z ZVet. Razen tega, če izpodbijana odločba ne bo postala pravnomočna do 1. 1. 2011, bo nastal položaj, ko vse do pravnomočnosti odločbe ne bo opravljal koncesijske dejavnost izbrani koncesionar, ampak subjekt, določen na podlagi 4. odstavka 8. člena Uredbe, ki pa ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti oziroma ni v ničemer zagotovljeno, da jih izpolnjuje in hkrati ni bil izbran preko javnega razpisa. To pa je v nasprotju z javno koristijo. Ta ureditev pa posega v ustavno pravico do enakopravnega položaja drugih koncesionarjev in brez podlage favorizira obstoječega koncesionarja. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče 3. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi, 4. točko pa spremeni tako, da naj se koncesijska pogodba s tožečo stranko sklene po dokončnosti odločbe z veljavnostjo od 1. 1. 2011 za obdobje do 30. 9. 2020, predlaga razveljavitev III. točke javnega razpisa za dodelitev koncesije v delu, kjer je določeno, da se koncesijska pogodba s posamezno veterinarsko organizacijo sklene po pravnomočnosti odločbe in predlaga povrnitev stroškov postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga odpravo 3. in 4. točke izreka odločbe in tudi v tem primeru predlaga razveljavitev razpisa v zgoraj navedenem delu in tudi v podrejenem zahtevku predlaga povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odredi, da je tožeča stranka dolžna za začasno upravljanje koncesijske dejavnosti iz javnega razpisa za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za navedeno območje za čas do pravnomočnosti določbe določiti tožečo stranko in v istem roku skleniti koncesijsko pogodbo za opravljanje dejavnosti za čas do pravnomočnosti izpodbijane odločbe oziroma da naj sodišče za začasno opravljanje koncesijske dejavnosti za čas do pravnomočnosti odločbe določi tožečo stranko, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom opr. št. I U 1535/2010-12 z dne 15. 11. 2010 zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mora izrek odločbe v skladu z določbo 213. člena ZUP vsebovati odločitev o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Ker sta se za isto območje občin prijavili tožeča stranka in Veterinarska postaja A. d.o.o., je tožena stranka o zahtevkih odločila z eno odločbo. Zoper del odločbe, da se vloga druge veterinarske organizacije zavrne, ima lahko pravni interes za vložitev tožbe le veterinarska organizacija, katere vloga je bila zavrnjena, ne pa tožeča stranka, katere zahtevku je bilo v celoti ugodeno. Tudi Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS št. 127/06, ZJZP) v 5. odstavku 58. člena določa, da se v izreku odločbe navedejo stranka, ki je bila izbrana, ter stranke, katerih vloge so bile zavrnjene oziroma zavržene. Uredba je koncesijski akt, objavljen na podlagi 1. alineje 75. člena ZVet, ki določa, da vlada določi mrežo javne veterinarske službe. Koncesijski akt je po določbah 32. in 33. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS št. 32/93, ZGJS) predpis vlade, ki mora med drugim določati tudi čas in trajanje koncesije (7. alineja 33. člena ZGJS). V skladu z 2. odstavkom 66. člena ZVet mora javni razpis med drugim vsebovati tudi navedbo o začetku in trajanju koncesije. ZVet izrecno določa, da se lahko že zgolj na ravni javnega razpisa določi trajanje koncesije. Da se koncesijska pogodba ne sklene pred 1. 1. 2011 je v javnem razpisu določeno zato, ker so dela in plačila iz proračunskih sredstev vezana na dela iz letne odredbe, ki jo za vsako leto posebej predpiše minister. Ker gre za sklepanje koncesijske pogodbe, ne pridejo v poštev določbe OZ, kjer velja, da se določbe zakona ne uporabljajo, če so urejena z drugim zakonom in da lahko stranke pravna razmerja uredijo drugače, kot je določeno v tem zakoniku. V tem primeru pa je ZVet v 66. členu določil, da zadostuje, da je navedba o začetku in trajanju koncesije določena v javnem razpisu. Po ZGJS se začetek in trajanje koncesijskega razmerja določi s koncesijskim aktom - uredbo. Ni utemeljena zahteva, da je dolžan koncedent skleniti koncesijsko pogodbo takoj po izvršljivosti odločbe. Odločba je izvršljiva kot celota, v kateri je vsebovan izrek, da se koncesijska pogodba sklene z datumom, ki je določen v koncesijskem aktu oziroma v javnem razpisu. V Uredbi je tudi jasno odločeno, kdo bo opravljal koncesijsko dejavnost do pravnomočnosti odločbe. Ta pogoj je določen v izogib odškodninskim tožbam. Gre za odškodninske zahtevke, ko bi koncedent sklenil pogodbo s tožečo stranko, tekom upravnega spora pa bi prišlo do drugačne odločitve. ZJZP določa, da je pogodba o javno-zasebnem partnerstvu nična v primeru, če je bil akt o izbiri pravnomočno odpravljen in je bil v postopku izbire izbran drug izvajalec. Četrti odstavek 8. člena Uredbe pa določa, kdo opravlja koncesijsko dejavnost do pravnomočnosti določbe. Sklepanje koncesijskih pogodb pred nastopom pravnomočnosti bi bilo v nasprotju z določbami ZVet, ki izrecno navaja, da se opredeli začetek in trajanje koncesije v javnem razpisu. Pravila so bila v javnem razpisu natančno opredeljena in za vse prijavitelja enaka. Naknadno spreminjanje pravil bi sprožilo odškodninske zahtevke. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da to, zakaj tožena stranka v 3. točki izreka izpodbijane odločbe o vlogi neizbranega kandidata svoje odločitev ni obrazložila, predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. V tej zahtevi ne gre za več zahtevkov strank, da bi bilo potrebno odločiti z isto odločbo, kot meni tožena stranka. Ta bi morala o vlogi neizbranega kandidata odločiti s samostojno zavrnilno odločbo. Vsaka stranka v tem postopku je nastopala samostojno. Če pa je hotela zahtevka združiti, potem o združitvi ni odločila s sklepom, kot zahteva 130. člen ZUP. Sklicevanje tožene stranke na ZJPZ v odgovoru na tožbo je brezpredmetno. Neizbrana veterinarska organizacija, katere vloga je bila zavrnjena, bo skoraj zagotovo sprožila tožbo v upravnem sporu. Z odločitvijo o neizbranem kandidatu je tožeča stranka posegla tudi v pravice in pravne koristi izbranega koncesionarja. Če v 3. točki izreka ne bi bilo odločitve o zavrnitvi neizbranega kandidata oziroma če bi bilo o tem odločeno s posebno samostojno odločbo, do opisane situacije ne bi prišlo in bi kljub odločitvi tožene stranke, da bo pogodba sklenjena po pravnomočnosti odločbe, tožeča stranka lahko začela opravljati koncesijsko dejavnost 1. 1. 2011, saj bi pravnomočnost odločbe nastopila najkasneje 30 dni po vročitvi odločbe tožeči stranki. V konkretnem primeru pa se to ni zgodilo, ker je Veterinarska postaja A. d.o.o. sprožila upravni spor zoper isto odločbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da je Uredba koncesijski akt. Uredba je podzakonski predpis, ki ga izda vlada kot izvršilna veja oblasti na podlagi zakonskih pooblastil. Res je, da 75. člen ZVet določa, da vlada določi mrežo javne veterinarske službe. Tožena stranka pa v ničemer ne izkazuje, da tako zakonsko pooblastilo obstoji tudi za vsebino, ki jo ureja 8. člen Uredbe, ki po svoji vsebini sploh ni določitev mreže, ampak ureja trajanje koncesijskega razmerja. Tožena stranka se glede roka za začetek trajanja koncesije sklicuje na 1. odstavek 8. člena Uredbe, glede trajanja koncesije pa ne pove, da je v 2. odstavku tega istega člena Uredbe določeno, da se koncesije podeljujejo za obdobje desetih let. Določitev začetka in trajanja koncesije je eno vprašanje, čas sklenitve koncesijske pogodbe pa drugo vprašanje, ki ju ni mogoče obravnavati na način, kot to pojasnjuje tožena stranka. Začetek trajanja koncesije pomeni, da izbrani koncesionar na dan, ki je določen kot začetek koncesije, začne opravljati koncesijsko dejavnost in jo opravlja do dneva izteka roka, ki je določen kot trajanje koncesije. Kot začetek koncesije je imela tožena stranka v mislih 1. 1. 2011 in trajanje do 30. 9. 2020, kar je sicer v nasprotju z 2. odstavkom 8. člena Uredbe. Če začetek koncesije pomeni začetek opravljanja koncesijske dejavnosti, potem ni dvoma, da mora biti pogodba sklenjena od dneva dokončnosti odločbe. Če pa tožena stranka šteje Uredbo kot koncesijski akt, potem je odločitev v 4. točki odločbe v nasprotju z 2. odstavkom 8. člena Uredbe, ki določa, da se koncesija podeli za obdobje desetih let. Tega pa odločitev izbranemu koncesionarju prav gotovo na zagotavlja, saj je že začetek opredeljen z rokom, ki predstavlja bodoče negotovo dejstvo oziroma je rok za začetek koncesije določen nejasno in nerazumljivo. Sklicevanje tožene stranke na ZJZP je neutemeljeno, saj ni odločala na njegovi podlagi niti ni na njegovi podlagi izdana Uredba. Tožeča stranka tudi meni, da izogib odškodninski odgovornosti ne sme biti razlog za neustavno in nezakonito odločitev.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na točko 2 tožbenega zahtevka zavrglo iz naslednjih razlogov: Že iz same odločbe je razvidno, da je tožena stranka pod točko 3 izreka zavrnila zahtevek veterinarske organizacije Veterinarska postaja A. d.o.o. za podelitev koncesije za območje občin Loški Potok, Ribnica in Sodražica. Za to isto območje pa je tožeči stranki koncesijo podelila. Torej tožeča stranka izpodbija to, da je bila zahteva neke druge organizacije zavrnjena za območje, za katerega je sama pridobila koncesijo. Za izpodbijanje take odločitve pa tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa, saj je hkrati s tem, ko je bila prošnja Veterinarske postaje A. d.o.o. zavrnjena, za isto območje sama koncesijo pridobila. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Ker je tožeča stranka za tisto območje, na katerem je bil drugi prijavitelj zavrnjen, koncesijo pridobila, si po presoji sodišča ne more izboljšati pravnega položaja s tem, če bi sodišče odpravilo del odločbe, s katerim je bila na tem območju prošnja drugega prijavitelja zavrnjena. Tudi če bi bilo o zavrnitvi drugega prijavitelja odločeno s posebno odločbo, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da je za to isto območje tožeča stranka koncesijo pridobila. Treba pa je poudariti, da ima neizbrani kandidat v vsakem primeru v upravnem sporu pravico izpodbijati tisti del odločbe, s katerim je bila tožeči stranki koncesija podeljena in to ne glede na to, ali je bilo o obeh zahtevkih odločeno z isto odločbo, ali pa je neizbrani kandidat prejel posebno odločbo, in celo v primeru, če o neizbranem kandidatu sploh ne bi bila izdana odločba, bi imel pravico izpodbijati tisto odločbo, s katero je bil drugi kandidat izbran. Že zato, ker je bil kandidat stranka v istem postopku, ima v vsakem primeru možnost izpodbijati to, da je bil izbran nekdo drug. Sodišče je na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo, saj upravni akt v izpodbijanem delu očitno ne posega v pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist tožeče stranke. Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje točke 3 izreka odločbe, ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka izpodbija tudi točko 4 izreka odločbe iz razloga, ker je v njej določeno, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011, in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020. Pri tem sodišče ugotavlja, da je tak izrek odločbe povsem v skladu z Uredbo. Ta namreč v 1. odstavku 8. člena določa, da koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. V tem določilu je torej izrecno določeno, da se koncesijska pogodba sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja in je zato odločitev tožene stranke pravilna, ko je navedla, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe. Nadalje 2. odstavek 8. člena Uredbe določa, da se koncesije v skladu s to Uredbo podeljujejo za obdobje desetih let. V točki 4 je izreka odločbe je navedeno, da se koncesijska pogodba sklepa za obdobje do 30. 9. 2020. Tudi tak izrek je v skladu z 2. odstavkom 8. člena Uredbe. Koncesijo je namreč tožeča stranka pridobila že z izdajo odločbe o podelitvi koncesije, medtem ko se koncesijska pogodba, ki pomeni nekaj drugega kot koncesija, sklene kasneje. Glede na to, da je bila odločba izdana 24. 9. 2010, je torej izrek odločbe v 4. točki pravilen, ko je navedeno, da se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020, kar pomeni, da je tožena stranka upoštevala, da se koncesija podeljuje za obdobje desetih let. Sama koncesijska pogodba pa se sklene pozneje, to je po pravnomočnosti odločbe, kot to določa 1. odstavek 8. člena Uredbe. Ker je tožena stranka v točki 4 odločila v skladu z Uredbo, je njena odločitev pravilna. Tožeča stranka v tožbi izpodbija zakonitost same Uredbe, ko zatrjuje, da je v nasprotju z določenimi zakoni. Sodišče je sicer pri svoji presoji take tožbene ugovore dolžno upoštevati oziroma se opredeliti do njihove utemeljenosti, saj je vezano na ustavo in zakon in lahko uporabi neposredno zakon, če ugotovi, da je podzakonski predpis v nasprotju z zakonom. Iz navedenega razloga je sodišče v tem upravnem sporu kot relevantne štelo le tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje, da Uredba ni v skladu z določenimi zakoni. Sodišče meni, da Uredba ni v nasprotju z ZVet, če določa, kdaj se lahko sklene koncesijska pogodba. Kot je navedeno v 2. alineji 2. odstavka 66. člena ZVet, vsebuje javni razpis med drugim tudi navedbo o začetku in trajanju koncesije. Torej je v zakonu določeno, da vsebuje sam javni razpis tudi to, kdaj se začne in koliko časa traja koncesija. Ker pa Uredba določa vsebino javnega razpisa, obstaja tako tudi zakonska podlaga o tem, da sme Uredba določati to, kdaj se sklene koncesijska pogodba in koliko časa lahko traja. Torej je tudi 8. člen Uredbe v skladu z ZVet. Sodišče tudi meni, da je začetek in trajanje koncesijske pogodbe lahko sestavni del izreka odločbe o podelitvi koncesije, saj gre pri tem le za povzetek predpisa, konkretno 8. člena Uredbe. Kot pravilno navaja tožena stranka, pa je zakonska osnova za to, da sme uredba določiti začetek trajanja koncesijske pogodbe, tudi 33. člen ZGJS, ki v 7. alineji določa, da koncesijski akt vsebuje tudi začetek in čas trajanja koncesije. Sam pojem koncesijskega akta pa je določen v 32. členu ZGJS, kjer je v 2. odstavku določeno, da je koncesijski akt predpis vlade ali odlok lokalne skupnosti, zato sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, ki zatrjuje, da uredba ni koncesijski akt. Po mnenju sodišča je tudi neutemeljena tožbena navedba, da ker je sedanja Uredba izdana na podlagi 75. člena ZVet, da zato ni zakonske podlage za urejanje vprašanj iz 8. člena Uredbe. Zakon o vladi (Uradni list RS št. 24/05 – UPB in nadaljnji) daje vladi tudi splošno pooblastilo za sprejemanje uredb, s katerimi se podrobno urejajo in razčlenjujejo v zakonu ali drugem aktu Državnega zbora določena razmerja, kot to določa 21. člen Zakona o vladi. Torej je glede na zgoraj navedeno v skladu z vsemi navedenimi predpisi, da sme uredba določati, kdaj se sklene koncesijska pogodba in kdaj preneha trajati koncesija. Iz navedenih razlogov Uredba ni v nasprotju z nobenim zakonom in tožena stranka ni ravnala nepravilno, ko jo je uporabila. Tožeča stranka tudi navaja, da je vsaka dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, dokončna in izvršljiva, razen če zakon ne določa drugače. S tem v zvezi sodišče meni, da po 224. členu ZUP ni nujno, da bi odločba takrat, ko je postala dokončna, hkrati postala tudi že izvršljiva. Prvi odstavek 224. člena ZUP med drugim določa, da lahko z dokončnostjo stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Vendar pa, kot je bilo že zgoraj podrobneje pojasnjeno, v tem primeru zakon določa drugače. Po 2. alineji 2. odstavka 66. člena ZVet se začetek in trajanje koncesije določi v javnem razpisu, razen tega pa je tudi v 33. členu ZGJS v 7. alineji določeno, da koncesijski akt vsebuje tudi začetek in čas trajanje koncesije. Četrti odstavek 224. člena ZUP pa določa, da če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka. V konkretnem primeru je v 4. točki izreka izpodbijane odločbe navedeno prav to, da se bo neko dejanje opravilo šele v določenem roku, torej bo ta odločba v tem delu postala izvršljiva s pretekom tega roka. Ta rok je v tem primeru čas po pravnomočnosti odločbe in dejanje, ki se bo takrat izvršilo, je sklenitev koncesijske pogodbe (kot je to določeno z Uredbo). Torej je ta del izreka odločbe v skladu z 224. členom ZUP. Nadalje tožeča stranka citira 17. člen OZ, ki določa, da če je sklenitev pogodbe zakonska obveznost, mora biti taka pogodba sklenjena nemudoma. Vendar pa sodišče meni, da je v tem primeru potrebno upoštevati specialne zakone, ki urejajo področje koncesij, to je ZVet, ZGJS ipd., in ne OZ, ki je splošen zakon. Javni razpis po mnenju sodišča ni nezakonit, saj je določilo v javnem razpisu, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti odločbe, v skladu z 8. členom Uredbe, ta pa je, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, v skladu z zakonodajo, ki ureja to področje, razen tega pa tudi ZVet v 2. odstavku 66. člena daje VURS pravico, da v javnem razpisu sam navede začetek in trajanje koncesije. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, ali bo do pravnomočnosti določbe opravljal koncesijsko dejavnost subjekt, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, pa sodišče meni, da to vprašanje ne more biti predmet tega upravnega spora. Tožeča stranka ima lahko interes zgolj v zvezi s tem, kdaj bo lahko sklenila koncesijsko pogodbo, ne more pa posegati v to, kdo bo opravljal dejavnost pred njeno sklenitvijo. Sicer pa 4. odstavek 8. člena Uredbe ureja tudi situacijo, ko koncesijske pogodbe še ni mogoče skleniti iz razloga, ker odločba o izbiri koncesionarja še ni pravnomočna.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.