Jedro

S prodajo dolžnika kot pravne osebe nekdanji stečajni dolžnik izgubi sposobnost še nadalje biti stranka v tistih sporih, ki zadevajo izključno samo še stečajno maso in s tem obseg poplačila terjatev upnikov bivšega stečajnega dolžnika, takšno sposobnost pa pridobi stečajna masa. Zato bi moralo sodišče prve stopnje hkrati z odločitvijo o nadaljevanju izvršilnega postopka le-tega tudi ustaviti. Sklep o izvršbi, izdan zoper nekdanjega stečajnega dolžnika, je namreč postal neučinkovit, izvršba pa nemogoča, saj upnikove terjatve ni več mogoče izvršiti.

Izrek

: Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na koncu izreka doda besedilo: „in se izvršba ustavi.“ Upnik je dolžan dolžniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 280,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba, prekinjena s sklepom z dne 07.04.2006, nadaljuje z 18.05.2007, saj se je stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 259/2005 z dne 18.05.2007 zoper dolžnika ustavil in se nadaljeval zoper stečajno maso.

Proti sklepu se pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sklep v celoti materialnopravno nepravilen. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 259/2005 z dne 18.05.2007 je namreč razvidno, da se je stečajni postopek zoper T. d.d. ustavil in nadaljeval zoper stečajno maso T. d.d., kar pomeni, da ne dolžnik ne njegov kupec ne odgovarjata za terjatve proti dolžniku, ki so nastale do izročitve pravne osebe kupcu, skladno s 5. odstavkom 147. člena ZPPSL. Izvršba bi se tako nadaljevala zoper osebo, ki sploh ni dolžnik, saj bi z izpodbijanim sklepom lahko prišlo do zamenjave subjektov. T. d.d., T. 81, je sicer neobstoječa, pa vendar zamenljiva s pravno osebo, ki jo je kupil N. d.o.o., in katere označba se v pravnem prometu glasi T. d.o.o., T. 81, L.. Izpodbijani sklep je zatorej nepravilen že v preambuli, saj dolžnik, kot je naveden, ne obstaja več, zaradi česar tudi izvršbe proti njem ni mogoče nadaljevati. Sklep pa je tudi vsebinsko nepravilen, saj bi bilo izvršbo mogoče nadaljevati le, če stečajni postopek zoper stečajno maso še ne bi bil zaključen, temu pa ni tako. Upnik ne more realizirati nobenih pravic do dolžnika, saj ta ne obstaja več. Sodišče bi moralo tako izvršbo ustaviti po uradni dolžnosti, če se izkaže, da je ni mogoče opraviti. Priglasi stroške.

Upnik ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

V predmetni zadevi je bila izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. Ig 05/00962 z dne 09.12.2005 na podlagi verodostojne listine, z dnem 17.02.2006 zaradi začetka stečajnega postopka prekinjena, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se z 18.05.2007 nadaljuje. Tako je odločilo, ker se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 259/2005 stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika ustavil, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Iz navedenega sklepa izhaja nadalje tudi, da je bil dolžnik v stečajnem postopku prodan, da je kupec N. d.o.o. v celoti plačal kupnino, zaradi česar se je odredila izročitev prodanega dolžnika, kupec se je v registrskem vložku vpisal kot ustanovitelj, izbrisali pa so se vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom (prvi odstavek 147. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL, Ur. l. RS, 67/1993 s spremembami). Iz navedenega izhaja, da je bil dolžnik med prekinitvijo izvršilnega postopka v stečajnem postopku prodan kot pravna oseba. Na podlagi določbe petega odstavka 147. člena ZPPSL za terjatve proti dolžniku, ki so nastale do izročitve prodane pravne osebe kupcu, ne dolžnik ne njegov kupec upnikom ne odgovarjata, medtem ko sedmi odstavek istega člena določa, da ostanejo ločitvene pravice po prodaji dolžnika v veljavi. Te pravice prenehajo v tistem obsegu, v katerem so uveljavljene v morebitnem nadaljevanem stečajnem postopku zoper stečajno maso.

Pritožba utemeljeno navaja, da dolžnik prav zaradi izvedene prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe ne odgovarja za terjatve, nastale do izročitve kupcu. Da gre za takšno terjatev, izhaja iz izvršilnega predloga ter sklepa o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, natančneje faktur in bremepisov, ki so vsi zapadli v letu 2005, izročitev prodanega dolžnika pa je bila odrejena šele v letu 2007. Terjatev je tako nedvomno nastala pred izročitvijo dolžnika kupcu, zaradi česar je dolžnik teh dolgov razbremenjen. Nadalje tudi ne gre za ločitveno pravico upnika, ki bi jo kljub prodaji dolžnika ohranil. Zastavno in s tem ločitveno pravico je upnik v predmetni zadevi pridobil šele v izvršilnem postopku z vročitvijo sklepa o izvršbi B. D. d.d. na dan 20.01.2006, saj je izvršba potekala z rubežem in prenosom dobroimetja pri organizaciji za plačilni promet (prim. 107. člen ZIZ). Ločitvena pravica pa je prenehala veljati, ker je bila pridobljena z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka dne 17.02.2006 (drugi odstavek 131. člena ZPPSL). Upnik bi lahko svojo terjatev torej uveljavljal le v nadaljevanem postopku zoper stečajno maso, kamor je šel ves izkupiček od prodaje dolžnika. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tudi ta postopek že končan.

Vendar se sodišče ne strinja z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami o napačni oznaki dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa, o neobstoječi pravni osebi T. d.d. ter o možnosti nadaljevanja izvršbe zoper osebo, ki ni dolžnik. S prodajo dolžnika, ki je v stečaju, po 146. členu ZPPSL dolžnik kot pravna oseba namreč ne preneha obstajati. Ostane ista pravna oseba, kot je bila pred začetkom stečaja, vpisan v sodnem registru in prav tako ostane lastnik premoženja, spremeni se le ustanovitelj družbe. Sama sprememba lastništva stečajnega dolžnika, do katere pride s prodajo, in tudi sprememba pravno organizacijske oblike po prodaji pa ne pomenita prenehanja dolžnika kot pravne osebe in nastanka nove pravne osebe. Stečajni dolžnik preneha z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register (drugi odstavek 171. člena ZPPSL), do česar v primeru prodaje dolžnika ne pride, saj se postopek proti dolžniku že prej ustavi, zaključi pa se zoper stečajno maso. Pri stečajnem dolžniku se izbrišejo le vpisi glede stečajnega postopka, on sam pa ostane vpisan. To je potrebno zato, da lahko začne novo poslovno pot brez dotedanjih dolgov. Zato tudi ni pravni naslednik nekdanjega stečajnega dolžnika na pasivni strani.

Ker gre torej še vedno za isto pravno osebo dolžnika, je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju izvršilnega postopka pravilna, a pomanjkljiva. Na podlagi zgoraj obrazloženega dolžnik ni več odgovoren za izterjevano terjatev, hkrati pa upnik v obravnavanem primeru nima ne ločitvene ne izločitvene pravice. S prodajo dolžnika kot pravne osebe nekdanji stečajni dolžnik izgubi sposobnost še nadalje biti stranka v tistih sporih, ki zadevajo izključno samo še stečajno maso in s tem obseg poplačila terjatev upnikov bivšega stečajnega dolžnika, takšno sposobnost pa pridobi stečajna masa (sklep III Ips 54/2000 z dne 13.7.2000). Zato bi moralo sodišče prve stopnje hkrati z odločitvijo o nadaljevanju izvršilnega postopka le-tega tudi ustaviti. Sklep o izvršbi, izdan zoper nekdanjega stečajnega dolžnika, je namreč postal neučinkovit, izvršba pa nemogoča, saj upnikove terjatve ni več mogoče izvršiti. Poplačila upnika kot cilja izvršilnega postopka zaradi opisanih ovir tako ni več mogoče doseči, zaradi česar je potrebno izvršilni postopek ustaviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP, vsi pa v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je priznalo dolžniku pritožbene stroške po vloženem stroškovniku, in sicer 600 točk za sestavo pritožbe ter 2% materialnih stroškov, skupaj torej 612 točk, kar znaša 280,91 EUR. Ni pa priznalo stroškov takse za pritožbo, saj taksne obveznosti sploh ni bilo, 50 točk za poročilo stranki, saj je ta storitev zajeta že v stroških sestave pritožbe, prav tako pa ne 20% DDV, saj odvetnik ni predložil dokazila, da je zavezanec za DDV, niti ni predlagal vpogleda v javno evidenco DURS o zavezancih (prim. sklep II Ips 1075/2007 z dne 28.01.2009).