Jedro

Za uspešno uveljavljanje predkupne pravice bi moral tožnik kot zatrjevani predkupni upravičenec zatrjevati in izkazati obstoj svoje solastninske pravice (kot podlage za predkupno upravičenje) ne le v času sklenitve pogodbe, s katero naj bi bila njegova predkupna pravica kršena, ampak tudi v času uveljavljanja oblikovalnega in dajatvenega zahtevka na tej podlagi v skladu s prvim odstavkom 512. člena OZ (v konkretnem primeru še ob koncu postopka na prvi stopnji).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična prodajna pogodba z dne 23. 8. 2004, sklenjena med drugo toženo stranko (v nadaljevanju drugo toženko) kot prodajalko in prvo toženo stranko (v nadaljevanju prvo toženko) kot kupko, glede na solastniški delež do 1/2 od celote nepremičnine parc. št. 962/5 k.o. XY, kakor tudi, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice do 1/2 od celote na nepremičnini parc. št. 962/5 k.o. XY, nastala na temelju prodajne pogodbe z dne 23. 8. 2004 na ime prve toženke, in se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v M. pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov oz. izbriše izpodbijana vknjižba. Posledično je zavrnilo tudi hkrati postavljena zahtevka, da je dolžna prva toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 962/5 k.o. XY v korist druge toženke do 1/2 od celote, ker bo sicer prvostopna sodba nadomestila tako zemljiškoknjižno dovolilo, kakor tudi, da je dolžna druga toženka zaradi uresničitve tožnikove zakonite predkupne pravice z njim skleniti prodajno pogodbo glede 1/2 od celote nepremičnine parc. št. 962/5 k.o. XY, po ceni 43.815,73 EUR in po pogojih, ki jih je dogovorila z drugo toženko v prodajni pogodbi z dne 23. 8. 2004, in tožniku izročiti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice nanj do 1/2 od celote navedene nepremičnine (vse I. odstavek izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan v 15 dneh povrniti prvi toženki pravdne stroške v višini 20,00 EUR, drugi toženki pa v višini 1.967,25 EUR, oboje skupaj s pripadki (II. in III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker dokaznih predlogov toženke (pravilno: tožnika) sploh ni izvajalo. Tako prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in druge toženke, ker le-ta nista pristopila na glavno obravnavo, pri tem pa naj bi prezrlo, da jima ni dalo ustreznega pravnega pouka, saj ju ni opozorilo, da če tožnik ne bo prišel na poravnalni narok, ne more biti kot stranka zaslišan na glavni obravnavi. Isti pritožbeni razlog naj bi prvostopno sodišče zagrešilo, ko na glavni obravnavi ni izvedlo s strani tožnika predlaganega dokaza (vpogleda v spis St 3/2003), na podlagi katerega bi se lahko prepričalo, da sklep St 3/2003 ni postal pravnomočen 7. 6. 2004, pač pa šele pozneje. Sicer pa tega dokaza tudi izpodbijana sodba ne omenja. S prvostopnim zaključkom, da je prva toženka lastninsko pravico pridobila že v letu 2004, pa naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo (49. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige namreč izhaja, da je prva toženka pridobila lastninsko pravico na 1/2 nepremičnine (deležu tožnika) šele v letu 2011, na 1/2 nepremičnine (deležu druge toženke) pa v letu 2012. V času sklepanja prodajne pogodbe z dne 23. 8. 2004 je bil tako tožnik solastnik navedene nepremičnine v solastniškem deležu do 1/2 in je bil kot tak vpisan v zemljiško knjigo, sklep St 3/2003 pa še ni bil pravnomočen. SPZ v tretjem odstavku 66. člena za primer prodaje solastninskega deleža na nepremičnini določa zakonito predkupno pravico v korist solastnika nepremičnine, ki sta jo toženki zavestno kršili. Tožnik nadalje navaja, da je za prodajno pogodbo izvedel šele 26. 11. 2012, ko so na podlagi naročila prve toženke prišli oceniti to nepremičnino. Zatrjuje neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla (prodajne pogodbe z dne 23. 8. 2004), ki je bil podlaga za to vknjižbo. V nadaljevanju pritožbe obširno opisuje pravilno ravnanje prodajalca v primeru zakonite predkupne pravice. Pritožnik nadalje izpostavlja drugi zakoniti razlog za uveljavljanje ničnosti sporne prodajne pogodbe, ki je v tem, da je na strani kupca ni sklenil zakoniti zastopnik prve toženke. Ker o teh tožbenih navedbah izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, naj bi bila v njej podana bistvena kršitev procesnih določb. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo je vložila le prva toženka. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (in druge toženke), ki na narok kljub izkazanemu vabilu, katero jima je bilo po podatkih v spisu osebno vročeno (priloga k list. št. 80 spisa), na narok nista pristopila. V skladu s prvim odstavkom 261. člena ZPP se vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, vroči osebno stranki, pri čemer se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je bilo vabilo stranki vročeno osebno, če je bilo vročeno njenemu pooblaščencu (v obravnavani zadevi je bilo vabilo vročeno tako tožniku kot tudi njegovemu pooblaščencu, enako velja za drugo toženko). Res je sicer, da mora sodišče v vabilu navesti, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (tretji odstavek 261. člena ZPP), tak pouk pa v spisu ni izrecno izkazan (saj vsebina vabila iz vročilnic ni razvidna). Vendar morebitne pomanjkljivosti v pravnem pouku vabljeni stranki lahko predstavljajo le relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki bi morala biti v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP pravočasno uveljavljana („takoj, ko je bilo to mogoče“). V konkretnem primeru bi slednje pomenilo uveljavljanje že v postopku na prvi stopnji na (zadnji) glavni obravnavani, na kateri je bil navzoč tudi tožnikov pooblaščenec, ko je prvostopno sodišče dokazovanje zaključilo in vse neizvedene dokaze zavrnilo. Izpostavljene šele v pritožbi uveljavljane procesne kršitve po vsem obrazloženem ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ker v skladu s prvim odstavkom 262. člena ZPP nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, in se stranka ne more prisiliti k izpovedbi, tožnik tudi ne more uspešno grajati prvostopne opustitve izvedbe zaslišanja druge toženke, ki na narok kljub izkazanemu vabilu prav tako ni pristopila. Sicer pa tudi ta šele v pritožbi zatrjevana procesna kršitev ni bila pravočasno grajana.

7. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z opustitvijo izvedbe s strani tožnika predlaganega dokaza z vpogledom v spis prvostopnega sodišča St 3/2003. Pri tem pritožnik spregleda, da so se na glavni obravnavi stranke odpovedale kontradiktorni obravnavani tega dokaza in so soglašale, da sodišče samo vpogleda v navedeni spis Okrožnega sodišča (list. št. 83 spisa), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 4), navedeni spis pa je še vedno priložen obravnavani zadevi. Res pa je, da se sodišče prve stopnje z vsebino navedenega dokaza v obrazložitvi svoje odločitve povsem utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo, saj le-ta za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno odločilen. Z njim je namreč tožnik poskušal dokazati nepravnomočnost (oz. v pritožbi izpostavljeno kasnejšo pravnomočnost) sklepa St 3/2003 z dne 24. 5. 2004 o prenosu nepremičnega premoženja (1/2 nepremičnine na parc. št. 962/5 k.o. XY) v lasti stečajnega dolžnika (tožnika) na upnika (prvo toženko), na katerem je klavzula pravnomočnosti z dne 4. 6. 2004, in na podlagi katerega je po zemljiškoknjižnih podatkih (zgodovinski izpis) prišlo do vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini do 1/2 na prvo toženko z začetkom učinkovanja vpisa dne 7. 6. 2004. Pri tem ni pomembno v pritožbi izpostavljeno, da je bil navedeni vpis dejansko opravljen šele v letu 2011 (natančneje 30. 4. 2011), saj je že sodišče prve stopnje povsem utemeljeno pojasnilo, da v skladu s 5. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vpis pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, v konkretnem primeru torej že od 7. 6. 2004. Morebitne nepravilnosti listine (sodne odločbe), na podlagi katere je bil opravljen navedeni zemljiškoknjižni vpis, bi moral tožnik uveljavljati v postopku, iz katerega ta listina izvira, kar v skladu z 42. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) velja tudi za morebiti neutemeljeno izdano potrdilo o izvršljivosti, ki ga lahko na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Nestrinjanje z zemljiškoknjižnim vpisom pa bi moral tožnik izpodbijati v zemljiškoknjižnem postopku. Iz zemljiškoknjižnih podatkov, v katere je v postopku na prvi stopnji sodišče prve stopnje vpogledalo (preverilo pa tudi sodišče druge stopnje), ne izhaja, da bi bil v zvezi s spornim vpisom, ki učinkuje od 7. 6. 2004, v teku kakršenkoli postopek. Zato prvostopno sodišče ni imelo nobenega razloga, da se na ta vpis ne bi zaneslo (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje - točka 8 obrazložitve prvostopne sodbe).

8. Kot je iz zemljiškoknjižnih podatkov pravilno razbralo sodišče prve stopnje, tožnik v času sklenitve sporne prodajne pogodbe med toženkama dne 23. 8. 2004 ni bil več solastnik nepremičnine (parc. št. 962/5 k.o. XY), katere solastninski delež do 1/2 je bil predmet prodaje, saj je bila z učinkom od 7. 6. 2004 lastninska pravica na (prej njegovem) solastninskem deležu do 1/2 prenesena na prvo toženko. Ker tako solastninski delež do 1/2, ki je pripadal drugi toženki in je bil predmet prodaje, ni bil več obremenjen s predkupno pravico tožnika, kateri ni bil več solastnik te nepremičnine (1), je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnikova predkupna pravica ni bila kršena. Posledično je povsem utemeljeno zavrnilo vse zahtevke, ki jih je tožnik na tej podlagi postavil (tako zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, dajatveni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, kakor tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti na podlagi nične pogodbe opravljene vknjižbe lastninske pravice ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov).

9. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da bi moral za uspešno uveljavljanje predkupne pravice tožnik kot zatrjevani predkupni upravičenec zatrjevati in izkazati obstoj svoje solastninske pravice (kot podlage za predkupno upravičenje) ne le v času sklenitve pogodbe, s katero naj bi bila njegova predkupna pravica kršena, ampak tudi v času uveljavljanja oblikovalnega in dajatvenega zahtevka na tej podlagi v skladu s prvim odstavkom 512. člena OZ (v konkretnem primeru še ob koncu postopka na prvi stopnji). Tudi tega tožnik v obravnavani zadevi glede na že zgoraj povzete zemljiškoknjižne podatke ni izkazal. 10. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni podrobneje ukvarjalo s po tožniku uveljavljanim „rezervnim“ razlogom za zatrjevano ničnost sporne prodajne pogodbe z dne 23. 8. 2004 (a ga vendarle ni v celoti spregledalo), ki naj bi bil v tem, da pogodbe na strani kupca po prepričanju tožnika ni sklenil zakoniti zastopnik prve toženke. Navedeno tožnik zatrjuje zgolj na podlagi nečitljivosti podpisa tistih, ki so sporno prodajno pogodbo podpisali na strani prve toženke (čeprav je ob žigu prve toženke in podpisih izrecno navedeno, da jo podpisuje „Uprava“). Med toženkama dne 23. 8. 2004 sklenjena prodajna pogodba je izpolnjena in zemljiškoknjižno realizirana, njeni pogodbeni stranki ji veljavnosti ne oporekata. Poseg v tuje pogodbeno razmerje je mogoč le izjemoma, ena od takih izjem je uveljavljanje predkupne pravice. Nikakor pa ne more tretji, ki ni pogodbena stranka, uspešno uveljavljati morebitnih pomanjkljivosti in nepravilnosti pri zastopanju pogodbenih strank, saj je to pridržano le strankam pogodbe (72. in 73. člen OZ). Sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem tožnikovemu uveljavljanju ničnosti iz navedenih razlogov povsem utemeljeno ni sledilo.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : V skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ na solastnino vezano predkupno upravičenje je skupaj s solastninskim deležem do 1/2 prešlo na novega solastnika - prvo toženko.