Jedro

Korekturna dolžnost sodišča je bila na mestu, saj je že na prvi pogled jasno, da z navedbo vrednosti spornega predmeta ni nekaj v redu. Tožeča stranka je očitno navedla prenizko vrednost, saj izrazito odstopa od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijani sklep v I. točki s p r e m e n i tako, da znaša vrednost spornega predmeta oz. zahtevka za razvezo kupoprodajnih pogodb z dne 26.2.2002, 12.000.000,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vrednost tožbenega zahtevka zoper toženca B.V. zaradi razveze kupoprodajne pogodbe za 1/3 stanovanjske hiše v S., označilo na znesek 13.000.000,00 SIT. Vrednost tožbenega zahtevka zoper toženca B.V. in M. V. zaradi razveze kupoprodajne pogodbe za stanovanje na C.v N. in vrnitev tega stanovanja v posest, označilo v znesku 12.000.000,00 SIT. Nadalje je odločilo, da Okrajno sodišče v N. ni stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu in bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena v reševanje kot stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v N..

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. odst. 44. čl. ZPP, saj se tožbeni zahtevek nanaša na razveljavitev pogodb in ne na vračilo kupnine oz. denarni znesek, zato je odločilna vrednost, ki jo je navedla tožeča stranka. Napačno je stališče sodišča, da je v danem primeru merodajna pogodbena vrednost, v posledici napačne opredelitve vrednosti spornega predmeta je tudi napačno stališče naslovnega sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče, ker je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

V 2. odst. 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedel tožnik. Le v primeru, ko je tožnik navedel očitno prenizko ali previsoko vrednost, tako, da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Korekcijska dolžnost sodišča, ki je predvidena v 3. odst. 44. čl. ZPP je možna le v primerih, ko je mogoče po objektivnih kriterijih ugotavljati denarni ekvivalent zahtevka. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva razvezo dveh kupoprodajnih pogodb, vrnitev stanovanja v posest in plačilo 1.068.000,00 SIT, vrednost spora za nedenarni del zahtevka je tožeča stranka označila na 200.000,00 SIT.Korekturna dolžnost sodišča je bila na mestu, saj je že na prvi pogled jasno, da z navedbo vrednosti spornega predmeta ni nekaj v redu. Tožeča stranka je očitno navedla prenizko vrednost, saj izrazito odstopa od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta. Tožnik namreč s tožbo zahteva razvezo dveh pogodb s tem, da je s prvo pogodbo prvemu in drugemu tožencu prodal stanovanje, od njiju dveh pa kupil stanovanjsko hišo. Dogovorjena kupnina po prvi pogodbi je znašala 12.000.000,00 SIT, po drugi pogodbi pa 13.000.000,00 SIT. Tožnik v tej pravdi zasleduje interes, da se vzpostavi prvotno stanje po razvezi pogodb, torej ostane lastnik stanovanja, ki ga je prodal za 12.000.000,00 SIT. Sodišče je zato imelo korekcijsko dolžnost, zaradi očitno neustrezne navedbe te vrednosti (zato tudi ni odločilno, kako je svoj interes ovrednotil tožnik), ki je znašala 12.000.000,00 SIT, ne pa tudi 13.000.000,00 SIT, kot je napačno označilo to vrednost sodišče prve stopnje. Zato je v tem obsegu pritožba tožeče stranke utemeljena in je pritožbeno sodišče deloma tej ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se vrednost spornega predmeta oz. zahtevka določi na 12.000.000,00 SIT (3. tč. 365. čl. ZPP). V ostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.