Jedro

Razlogi za prenehanje delovnega razmerja so lahko opredeljeni le v zakonu, ne pa tudi v podzakonskih aktih in pogodbah o zaposlitvi. Določba pogodbe o zaposlitvi o enostranskem odstopu delodajalca od pogodbe je zato nezakonita.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na vodilnem delovnem mestu vodja trženja in prodaje servisnih storitev na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.6.2000, je direktor tožene stranke dne 13.7.2001 izdal sklep o odpovedi delovnega razmerja v smislu enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), s tem da se tožniku izplača pogodbena odpravnina.

Sodišče prve stopnje je le delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja do dneva vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, preko tega pa tožnikov zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 13.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in v skladu z zahtevkom od 13.7.2001 dalje tožniku priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, vključno z izplačilom plače, kot da bi delal ter toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu povrne njegove stroške postopka. Ugotovilo je, da za odpoved delovnega razmerja tožena stranka ni navedla zakonitih razlogov oziroma zakonite pravne podlage, saj je pogodbena določba o enostranskem odstopu od pogodbe o zaposlitvi brez obrazložitve, na katero se tožena stranka sklicuje, nezakonita.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003), ker sodišče naj ne bi navedlo pravne podlage za stališče, da delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti odstopov od pogodbe. Poleg tega sodišče o sklepu komisije za pritožbo tožene stranke z dne 28.11.2001, s katerim je bilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika dokončno odločeno, sploh ni odločilo, ne glede na to pa tožniku priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je odločalo o tudi sicer nesklepčnem tožbenem zahtevku, saj bi tožnik moral v zahtevku zajeti tudi vrnitev 1,187.202,00 SIT, kar je prejel v skladu s pogodbo kot odpravnino ob odpovedi delovnega razmerja. Sicer pa bi moralo sodišče upoštevati pogodbeno določilo, da lahko direktor tožene stranke odstopi od pogodbe o zaposlitvi tožnika brez obrazložitve, če tožnik ne izpolnjuje pričakovanj, ob plačilu ustrezne odpravnine, zlasti še, ker gre za pogodbo z vodilnim delavcem in ker je bila pogodba med strankama tudi sicer v celoti izvršena.

Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravno podlago za stališče, da določba 12. točke pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in tožnikom ne more biti temelj za prenehanje delovnega razmerja tožnika, saj se je pri tem izrecno sklicevalo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določajo zakonite razloge za prenehanje delovnega razmerja. Zato v tem delu sodišče ni storilo v reviziji očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe ni odločalo o nesklepčnem zahtevku. Če tožena stranka meni, da je tožnik v zvezi s pogodbo o zaposlitvi kar koli prejel neupravičeno in tega ni pripravljen vrniti, lahko zoper tožnika v skladu s določili 179. člena ZPP vloži tožbo, tožnik pa tega, glede na določbe 180. člena ZPP ni bil dolžan navesti v tožbenem zahtevku, v katerem uveljavlja pravice iz delovnega razmerja, za katere šteje, da so mu bile kršene. Zato tudi glede tega sodišče ni storilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predsednik uprave tožene stranke je s sklepom z dne 13.7.2001 odstopil od PZ z dne 1.6.2000. Ta v tretjem odstavku 12. člena določa, da lahko predsednik uprave odstopi od te (PZ) pogodbe brez navedbe razlogov. Iz vsebine te določbe pogodbe (listina A4) in iz vsebine 1. točke izreka navedenega sklepa (listina A2) izhaja, da je odstop od PZ enostranska izjava, katere pravne značilnosti in posledice je presojati predvsem po določbah 124. in 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki je v navedenih členih urejal razvezo pogodbe. (Sedaj to ureja Obligacijski zakonik v 103. in 111. členu in govori o odstopu od pogodbe). Odstop (razveza) PZ je bila enostranska izjava predsednika uprave tožene stranke, ki je imela pravne učinke takoj, kar potrjujejo vsebina navedenih listin pa tudi drugi izvedeni dokazi. To pomeni, da so pravne posledice nastale na podlagi odstopa od PZ in da imata oba sklepa, prvostopni z dne 13.7.2001 (listina A2) in drugostopni (listina A7) ugotovitveni, ne pa oblikovalni značaj. To pa hkrati pomeni, da za določitev ni pomembno, da sodišče druge stopnje v izreku ni navedlo tudi (tako imenovanega) dokončnega sklepa. Zato v zvezi z obrazloženim tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa temu stališču pritrjuje tudi revident, ko na 4. strani revizije navaja, da je zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja v določilu 12. člena PZ z dne 1.6.2000, hkrati (v nasprotju s to trditvijo) pa navaja, da je treba upoštevati načelo dokončnosti odločbe pri delodajalcu in jo tudi navesti v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče soglaša z materialno pravnimi razlogi izpodbijane sodbe. Razlogi za prenehanje delovnega razmerja so lahko opredeljeni le v zakonu, ne pa tudi v podzakonskih aktih in v individualnih pogodbah o zaposlitvi. Tako razloge za prenehanje delovnega razmerja izrecno določata ZDR (1990) v 100. členu in ZTPDR v členih 75. in 76. V 77. členu izrecno določa, da delavcu preneha delovno razmerje pod pogoji in na način, kot jih določa zakon, tudi v primeru prenehanja organizacije. Enostranski odstop od pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca v navedenih zakonskih določbah ni predviden in se zato tožena stranka na takšno nezakonito določbo pogodbe o zaposlitvi ne more uspešno sklicevati. Ker gre za vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, dejstvo, da je bil tožnik sicer vodilni delavec, ne vpliva na razlago in zakonitost navedene določbe pogodbe o zaposlitvi.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo tožene stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).