Jedro

Zastaranje po 1. odst. 361. čl. ZOR začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, razen, če ni za posamezne primere s tem zakonom predpisano kaj drugega. Za garancijske pogodbe druga pravila zastaranja ne veljajo. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je začelo teči zastaranje prvi dan po nakazilu zneska iz bančne garancije dne 22.2.2000. Rok veljavnosti pogodbe (do 31.12.2000) ne pomeni, da je terjatev dospela tega dne in ni povezan z dospelostjo terjatve, ki je nastala z dnem vnovčitve garancije 22.2.2000.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki M. d.o.o. stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.058,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 6 Ig 2003/5921 z dne 12.5.2004 glede drugodolžnika M. d.o.o. (sedaj prvotožena stranka) in glede četrtega dolžnika A. B. (sedaj drugotožena stranka) razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe povrne tožencema njune stroške in sicer vsakemu po 1.345,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopno sodišče je nepravilno štelo, da je zahtevek tožeče stranke zastaran, prav tako pa je tudi nepravilno ugotovilo, da poroštvena izjava prvotoženca ni ustvarila veljavnega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugotoženo stranko, ki sta nastopala kot poroka, zastaran in je prvostopno sodišče že iz tega razloga tožbeni zahtevek zoper oba pravilno zavrnilo. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri velja triletni zastaralni rok, čemur tožeča stranka v pritožbi ne oporeka. Pač pa se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je začel teči zastaralni rok z vnovčitvijo bančne garancije dne 22.2.2000. V pritožbi namreč opozarja, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati garancijsko pogodbo z veljavnim aneksom številka 4, po katerem je bila pogodba podaljšana do 31.12.2000. Iz tega razloga po oceni tožeče stranke zahtevek zoper oba toženca ni zastaran, saj je bil predlog za izdajo sklepa o izvršbi, ki se šteje kot tožba, vložen dne 23.6.2003. Takšno stališče pritožnika pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, začne teči zastaranje po 1. odst. 361. čl. ZOR prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, razen, če ni za posamezne primere s tem zakonom predpisano kaj drugega. Za garancijske pogodbe druga pravila zastaranja ne veljajo. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je začelo teči zastaranje prvi dan po nakazilu zneska iz bančne garancije dne 22.2.2000. Rok veljavnosti pogodbe (do 31.12.2000) ne pomeni, da je terjatev dospela tega dne in ni povezan z dospelostjo terjatve, ki je nastala z dnem vnovčitve garancije 22.2.2000. Zato je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je terjatev zoper oba toženca, ki sta nastopala kot poroka, zastarala. Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika namreč zastara tudi obveznost porokov (glej 1. odst. 1019. čl. ZOR).

Že iz gornjega razloga, torej zaradi zastaranja, je bil zahtevek zoper oba toženca pravilno zavrnjen. Vendar je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da poroštvena obveznost napram prvotožencu ni nastala, ker zakoniti zastopnik prvotožene stranke poroštvene izjave ni podpisal. Pisnost pa je za poroštveno izjavo glede na 998. čl. ZOR obvezna. Samo dejstvo, da prvotožena stranka poroštvu do začetka te pravde ni ugovarjala, na drugačno odločitev ne more vplivati. Bistveno je, da tožeča stranka ni predložila veljavne pisne poroštvene izjave prvotožene stranke, ki bi bila podpisana s strani direktorja prvotožene stranke. Zato zahtevka iz naslova poroštvene pogodbe, kot jo je zoper njega uveljavljala, tudi ni mogla pridobiti.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 353. čl. ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo glede na veljavno odvetniško tarifo 826,20 EUR, ob upoštevanju takse v višini 232,53 EUR pa skupaj 1.058,73 EUR. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP.