Jedro

Lastnik vozila, ki le za kratek čas prepusti volan drugemu šoferju, ostane še naprej obratovalec. Šofer je zato lastniku odgovoren le toliko, kolikor je škodni dogodek zakrivil, torej po načelu krivdne odgovornosti (čl. 154 ZOR), odgovornost za nevarnostno komponento, ki jo nosi lastnik vozila, ostane pri lastniku.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i , tako da se izrek pravilno glasi: Ugotovi se, da je toženec za škodo iz prometne nesreče, ki se je pripetila 20.3.1993 v vasi P., Občina D., odgovoren do 60%, za 40% pa je soodgovoren tožnik sam.

Sicer se v ostalem delu pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta pravdni stranki odgovorni vsaka do 50% za škodo, ki jima je nastala v prometni nezgodi v vasi P., Občina D. Zoper to sodbo je vložil pritožbo tožnik. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju tožnika sodišče prve stopnje po nepotrebnem razloguje o začasnosti prepustitve avtomobila v upravljanje tožencu in o tem, da je tožnik še vedno bil dejanski obratovalec vozila. Gre za škodo, ki jo je utrpel voznik, ne pa tretji. Voznik je kršil cestnoprometne predpise in s tem povzročil nezgodo in nastanek škode. Voznikova škoda ni posledica napake vozila ali kakšne skrite lastnosti avtomobila, ki vozniku ne bi bila znana, temveč posledica voznikovega pravnomočno opredeljenega ravnanja kot kaznivega dejanja. Gre za voznikovo ravnanje, na katerega tožnik ni mogel vplivati in zato predstavlja za tožnika višjo silo. Do prometne nezgode je prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja voznika in tožnik ni soodgovoren za škodo, ki jo je utrpel voznik. Razlogovanje sodišča, da je tožnik krivdno odgovoren, tudi nima opore v podatkih spisa.

Priča M.F. je jasno povedala, da so bili vsi potniki sposobni za vožnjo in da je bil to tudi toženec, ko je sedel za volan. Ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik najprej vprašal D., ali bi nadaljeval vožnjo, pa se je toženec sam javil, da bo on vozil. Že sama pripravljenost toženca oziroma njegova želja, da bi vozil, pomeni, da tožnik ni imel nobenega razloga pomisliti, da je toženec preutrujen ali sicer nesposoben za vožnjo. Tudi ne vzdrži zaključek, da je tožnik odgovoren za nastali škodni dogodek kot lastnik vozila. V spisu ni ničesar takšnega, kar bi kazalo, da bi imel tožnik v krvi več od dovoljenih 0,5 g alkohola. Glede tega koliko je spil toženec, pa je tožnik povedal, da so vsi malo pili in da sicer ni vedel koliko je spil toženec, vendar ga je ocenil za treznega. Da je toženec dajal vtis treznega in za vožnjo sposobnega voznika, pa je potrdil tudi F. Ob tem pritožnik še opozarja, da celo zdravniki kdaj ocenijo za trezne osebe, ki imajo v krvi preko 1 promila alkohola. Zato meni, da mu ni mogoče očitati, da je vozilo predal osebi, ki ni bila sposobna za vožnjo. Vztraja, da je za nesrečo izključno odgovoren toženec in zaključuje, da sam ni soodgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Toženec je na pritožbo odgovoril, posebej je izpostavil določbo 4. odst. 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je bilo med pravdo sporno, kdo od pravdnih strank je nosil riziko za nevarno stvar, kar je avto, s katerim je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo s tem vprašanje. Zanesljivo pa je tudi ugotovilo, da je tožnik le za kratek čas zaupal tožencu vozilo v uporabo, saj je ugotovilo, da je v skladu z dogovorom prijateljev pred odhodom domov v trenutku, ko tožnik zaradi preutrujenosti vožnje ni mogel nadaljevati prevzel volan toženec, tožnik pa se je vsedel na zadnji sedež kot sopotnik. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek, da toženec odgovornosti za nevarnostno komponento, ki jo nosi lastnik avtomobila - nevarne stvari, ni prevzel. Zato se tožnik napram tožencu ne more te odgovornosti za škodo, ki izvira iz same stvari, razbremeniti, pa čeprav vozilo ni prispevalo k nastanku škode niti z odpovedjo funkcioniranja, niti z lastnostmi vozila. Ta komponenta ga bremeni že zaradi vsebine stvarne pravice, ki jo ima na vozilu. Toženec je zato lahko tožniku odgovoren le toliko, kolikor je škodni dogodek zakrivil, torej po načelu krivdne odgovornosti (čl. 154 ZOR).

Sodišče prve stopnje je iz podatkov kazenskega spisa in zaslišanja pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Ugotovilo je, da se je prometna nesreča pripetila ob 4.50 uri, ko so se prijatelji vračali iz koncerta v V., na katerega so se pripeljali prejšni večer iz P. Za volanom je v tem trenutku bil toženec, ki je vožnjo prevzel za tožnikom. V Velenju so imeli možnost prespati, vendar so se odločili za povratek in se pri tem dogovorili, da se bodo med vožnjo menjavali. Tožnik je že po približno pol ure omagal, saj je zaradi preutrujenosti ustavil in predlagal sopotniku na prvem sedežu, da pelje naprej. Oglasil pa se je toženec, ki je sedel zadaj in se ponudil, da bo vozil. Do nesreče je zatem prišlo, ker je toženec zapeljal na drugi vozni pas, po katerem je pravilno iz nasprotne smeri pripeljal osebni avto. Nesrečo je povzročil toženec, ki je kršil cestnoprometne predpise, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Ob ocenjevanju gornjih okoliščin bi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je toženčeva odgovornost za nastalo škodo le večja od tožnikove.

Ni mogoče mimo dejstva, da je prav toženec kot šofer zakrivil prometno nesrečo iz hude malomarnosti. Sam se je ponudil, da bo vozil, čeprav bi se moral zavedati, da zaradi utrujenosti in zaužitega alkohola za vožnjo ni sposoben. Ne glede na to, ali je na levo stran cestišča zapeljal zato, ker je nameraval prehitevati pred seboj vozeči kamion, ali zato, ker je zaspal, ostaja dejstvo, da je to storil in da je prav zato prišlo do hude prometne nesreče in velikih škodnih posledic. Že v kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da sta razlogu za zavitje v levo in odsotnosti reakcije na nasproti vozeči avto botrovala toženčeva utrujenost po neprespani noči in alkoholiziranost. Na podlagi teh dejstev bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (določbe 154. čl.ZOR) moralo zaključiti, da je toženec za nastalo škodo odgovoren do 60%.

Večje odgovornosti mu po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati iz razlogov, ki so navedeni spredaj. Tožnik, kot lastnik vozila, ki ga je le začasno prepustil tožencu, namreč odgovarja za škodo, ki je nastala s tem vozilom za objektivno komponento. On nosi odgovornost za škodo, ki izvira iz stvari. Nad vozilom je kot lastnik imel vso nadzorstvo. Z vozilom je lahko razpolagal le on. Enako kot se tožencu lahko očita, da bi se moral zavedati svoje nesposobnosti za vožnjo, se tožniku lahko očita, da to noč ne bi smel dovoliti uporabe svojega vozila, saj je za vse okoliščine, ki so govorile proti vožnji z vozilom to noč (utrujenost, uživanje alkoholnih pijač) vedel enako, kot toženec. Teh dejstev tožnik ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na izpoved priče M.F., saj izhajajo že iz opisa, kdaj so prijatelji odšli na koncert, od kje so se pripeljali, kam so se vračali, kako so preživeli večer. Pritožba zato te ugotovitve izpodbijane sodbe neutemeljeno napada. Tožnik bi kot lastnik vozila, ki nosi breme nadzorstva nad vozilom, moral to noč vožnjo iz Velenja preprečiti. Nasprotno pa je celo sam prvi sedel za volan in s tem tudi sam prevzel odgovornost za posledice, do katerih bi se moral zavedati da ob takšnih okoliščinah na dolgi poti nazaj domov lahko pride in je dejansko do njih tudi prišlo. Zato tudi njegov delež odgovornosti za nastalo škodo ni zanemarljiv. Njegova soodgovornost po 173. čl. ZOR znaša glede na vse ugotovljene okoliščine zato 40%.

Ugotovitev večje odgovornosti tožnika pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava in je zato pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje po 373. členu ZPP spremenilo, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo, ker ni materialnopravno utemeljen njegov zahtevek, da se v celoti naprti vsa odškodninska odgovornost tožencu, zavrnilo.