Jedro

Tožena stranka je ob smiselni uporabi meril iz 3. člena ZPVI in ob upoštevanju določb 33. člena ZVis, v katerih so študijski programi razvrščeni ter definirana narava visokošolskih strokovnih študijskih programov in univerzitetnih študijskih programov, pravilno odločila, da se tožeči stranki na podlagi diplome di violoncello, ki jo je izdal Conservatorio di musica „Giuseppe Tartini“ iz Trsta, v Republiki Sloveniji prizna prva stopnja visokošolskega strokovnega študijskega programa, smer violončelo.

Ni potrebe, da bi upravni organ odgovoril na vsako navedbo stranke oziroma posebej obrazložil vrednotenje vsakega dokaza, če sprejme generalno stališče, da so navedbe oziroma dokazi stranke neutemeljeni oziroma nepomembni in hkrati obrazloži zakaj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 27. 7. 2005 pri toženi stranki vložila predlog za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe za namen zaposlovanja, na podlagi diplome di violoncello, ki jo je dne 27. 9. 1985 izdal Conservatorio di musica „Giuseppe Tartini“ iz Trsta. Z vlogo je tožeča stranka predlagala tudi, da se ugotovi smer oziroma področje opravljenega izobraževalnega programa (violončelo) ter v tujini pridobljen naslov oziroma da se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega naslova slovenskemu naslovu profesor violončela, ki se v Republiki Sloveniji pridobi po uspešno zaključenem univerzitetnem študiju violončela na Akademiji za glasbo.

Tožena stranka je v tej zadevi že odločila z odločbo, št. 60121-454/2005 z dne 27. 12. 2005, s katero je tožeči stranki na podlagi predložene listine priznala srednjo strokovno izobrazbo, smeri violončelo, ni ji pa priznala v tujini pridobljenega naziva strokovne izobrazbe in hkrati ugotovila, da izobraževanje tožeče stranke ni enakovredno študiju violončela na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, s katerim se pridobi slovenski strokovni naslov profesor violončela. Citirano odločbo je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 389/2006 z dne 19. 3. 2008, odpravilo iz razloga neustrezne in pomanjkljive obrazložitve ter iz razloga, ker tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločbo.

V ponovljenem postopku je tožena stranka izdala odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Z njo je odpravila odločbo, št. 60121-454/2005 z dne 27. 12. 2005 (1. točka izreka) in tožeči stranki na podlagi priložene listine v Republiki Sloveniji priznala prvo stopnjo visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/06-UPB3 s spremembami, v nadaljevanju ZVis), smeri violončelo, in odločila, da se v tujini pridobljen strokovni naslov ne ugotovi (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe citira določbe Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS, št. 73/04, v nadaljevanju ZPVI) in Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji. Pri ugotavljanju stopnje, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, se poleg meril za priznavanje in vrednotenje izobraževanja, ki jih določa 3. člen ZPVI, upošteva tudi 33. člen ZVis, v katerem so razvrščeni študijski programi za pridobitev izobrazbe, ter uvrstitev strankinega izobraževanja v državi izvora listine o izobraževanju. V zvezi s slednjim, na podlagi podatkov, ki jih tožena stranka hrani o italijanskem šolskem sistemu, ugotavlja, da so bile ustanove Conservatorio di musica do leta 1999 v Republiki Italiji institucije, ki so izvajale glasbeno izobraževanje neodvisno od splošne izobrazbe slušateljev. Vpisni pogoj je bil opravljeno najmanj osemletno osnovnošolsko izobraževanje. Glasbeni konservatoriji v Republiki Italiji so bile specializirane izobraževalne ustanove, ki so dajale predvsem glasbeno izobrazbo. Poudarek je bil na strokovnih glasbenih predmetih in na igranju inštrumenta, splošnih izobraževalnih vsebin pa to izobraževanje ni zajemalo. Študij je trajal pet do deset let in se je izvajal na treh nivojih. Ob uspešnem zaključku študija so kandidati pridobili listino Diploma (di Conservatorio) di … z navedbo področja. Do nove ureditve visokošolskega sistema Glasbeni konservatoriji v Republiki Italiji niso sodili v pristojnost Ministrstva za visoko šolstvo Republike Italije, pač pa na nivo srednješolskega strokovnega izobraževanja. Z Odlokom št. 212 z dne 25. 9. 2002, ki je dopolnil Zakon št. 508/99, ki je postal Zakon 268/2002, pa so bile na podlagi 3. odstavka 6. člena diplome izdane na tovrstnih institucijah (L`Alta formazione artistica e musicale, v nadaljevanju AFAM), če lahko imetnik dokaže, da ima tudi maturitetno spričevalo, v Republiki Italiji enakovredne prvi stopnji visokošolskega študija v skladu z bolonjskimi reformami. Zakonodaja imetnikom diplom, pridobljenih na podlagi starih programov na AFAM institucijah, ob predpogoju opravljene mature, daje pravico do vpisa na nadaljnji študij druge stopnje. Glede na navedeno je z izpodbijano odločbo tožeči stranki, ki je vlogi priložila tudi maturitetno spričevalo, na podlagi diplome Conservatoria di musica, priznalo prvo stopnjo visokošolskega študija. Glede na to, da se po določbi 33. člena ZVis študijski programi prve stopnje v Republiki Sloveniji delijo na visokošolske strokovne študijske programe in na univerzitetne študijske programe, je tožeči stranki na podlagi meril za priznavanje izobrazbe, določenih v 3. členu ZPVI, in na podlagi zgoraj navedenih dejstev, priznala izobraževanje, v Republiki Sloveniji primerljivo z izobraževanjem po visokošolskih strokovnih študijskih programih.

Tožeča stranka je v vlogi predlagala tudi ugotovitev v tujini pridobljenega naslova. Po določbi 5. odstavka 11. člena ZPVI se pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov zapiše v jeziku, v katerem je sestavljena listina o izobraževanju, z navedbo države izdaje. Po podatkih, ki jih hrani tožena stranka, italijanska zakonodaja imetnikom listine Diploma, izdane po starih programih na institucijah AFAM, ne podeljuje posebnega naslova, zato se naslov v postopku priznavanja ne ugotovi. Tožeča stranka je nadalje z vlogo predlagala tudi, da se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega naslova slovenskemu strokovnemu naslovu profesor violončela, ki se v Republiki Sloveniji pridobi po uspešno zaključenem štiriletnem dosedanjem (programi sprejeti pred 11. 6. 2004) študijskem programu Godala in drugi inštrumenti s strunami – violončelo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. V Republiki Sloveniji raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, na podlagi 2. alineje 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVis (Uradni list RS, št. 94/06) ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje iz 33. člena ZVis. Ker se po določbi 6. odstavka 11. člena ZPVI enakovrednost strokovnega oziroma znanstvenega naziva lahko ugotavlja le v primeru, da v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program, enakovrednost v tujini pridobljenega naziva tožeči stranki ni mogoče priznati, saj se po podatkih Urada za visoko šolstvo v Republiki Sloveniji ne izvaja noben akreditiran visokošolski študijski program na prvi stopnji (visoki strokovni programi) s področja glasbe oziroma violončela.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja še, da je v skladu s stališčem Upravnega sodišča RS, izraženem v sodbi z dne 19. 3. 2008, z dopisom z dne 1. 12. 2008 tožečo stranko seznanila z vsemi dejstvi, ugotovljenimi v upravnem postopku, in dokazi, na podlagi katerih so bila ta dejstva ugotovljena, in tožeči stranki dala možnost, da se o njih izjavi. Tožeča stranka se je na dopis tožene stranke odzvala z dopisom z dne 11. 5. 2009, kateremu je priložila dokaze, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi našteva. Ker predloženi dokazi v ničemer niso spremenili predhodno ugotovljenih dejstev, je tožena stranka odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se strinja s priznanjem prve stopnje študijskega programa po 33. členu ZVis, vendar meni, da bi ji tožena stranka pridobljeno izobrazbo morala ovrednotiti kot univerzitetni študijski program in ne kot visokošolski strokovni študijski program, poleg tega pa bi ji morala priznati tudi v tujini pridobljen strokovni naslov profesor. Tožbo vlaga iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V zvezi s priznavanjem stopnje izobrazbe navaja, da Republika Italija strokovnih programov na področju glasbenega izobraževanja ne pozna, diplome konservatorijev pa so na podlagi 6. člena Zakona št. 286/02 enakovredne univerzitetnim diplomam prve stopnje, kar potrjuje tudi mnenje Ministrstva za šolstvo, visoko šolstvo in raziskovanje z dne 3. 4. 2006, odgovor Predsedstva Ministrskega sveta z dne 2. 11. 2006 in izjava samega konservatorija z dne 6. 7. 2006. Tožena stranka je napačno zaključila, da programi na konservatoriju niso akademski, pač pa strokovno naravnani. Iz dopisa ENIC NARIC z dne 7. 9. 2007, v katerem je navedeno, da so programi na AFAM institucijah „professionally oriented“, izhaja le, da imajo diplomanti teh institucij ustrezno strokovno izobrazbo za poučevanje (pedagoško-andragoško izobrazbo). V nadaljevanju tožbe se tožeča stranka sklicuje na Direktivo 89/48/EGS in poudarja, da je tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v odločbi z dne 19. 12. 2006 ugotovilo, da izkazuje visokošolsko izobrazbo, pridobljeno po izobraževanju, ki je trajalo vsaj tri leta in je enakovredno univerzitetni stopnji, kot jo definira Direktiva 89/48/EGS. Prost pretok oseb, kamor sodi tudi prosto gibanje delavcev, je temeljno načelo Evropske unije, zato tožena stranka, s tem ko diplomi tožeče stranke ne priznava univerzitetne ravni, krši določbo 39. člena PES. Navaja, da glasbenega izobraževanja po zaključenem izobraževanju na konservatoriju v Republiki Italiji ni možno nadaljevati na kakšni „višji“ instituciji, je pa tožeča stranka opravila še dve izobraževanji podiplomskega značaja. Merila za priznavanje in vrednotenje izobraževanja so določena v 3. členu ZPVI. Meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi teh meril ni upoštevala in navaja dejstva glede sistema šolanja, učnih dosežkov, pravic, ki iz izobraževanja izhajajo, in drugih okoliščin, ki se v skladu s 3. členom ZPVI upoštevajo pri priznavanju in vrednotenju izobrazbe. Na tej podlagi bi ji morala biti priznana izobrazba prve stopnje – univerzitetni študijski program, v skladu s 33. členom ZVis.

Tožeča stranka se ne strinja tudi z odločitvijo tožene stranke, da ji ne prizna posebnega naslova profesor violončela. Ta naslov je v Republiki Italiji pridobila, zato se v zvezi s tem sklicuje na 7. člen Direktive 89/48/EGS ter na 100. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, veljavnega do dne 26. 12. 2006, po katerem pridobi naziv profesor, kdor ima pedagoško-andragoško izobrazbo. Iz odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 19. 12. 2006 o priznavanju kvalifikacije za opravljanje reguliranega poklica učitelj v glasbeni šoli izhaja, da se tožeči stranki pedagoško-andragoška izobrazba priznava, zato bi ji moral biti strokovni naslov (naziv profesor) priznan tudi v tem postopku. Poudarja, da je strokovni naslov profesor v Republiki Italiji pridobila. Tam sama diploma ne podeljuje strokovnega naslova, omogoča pa opravljanje poklica profesorja. Šele z opravljanjem poklica profesorja (na podlagi diplome) na priznanih izobraževalnih ustanovah se nato pridobi pravica do uporabe profesorskega naziva.

Tožena stranka ji tudi v ponovljenem postopku ni zagotovila učinkovite pravice do izjave. Pozvala jo je sicer naj navede dejstva in predloži dokaze, ni se pa do njih opredelila, saj je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le, da predloženi dokazi v ničemer ne spreminjajo predhodno ugotovljenih dejstev. Zaradi navedenega je pomanjkljiva tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da samo odloči o stvari tako, da ji na podlagi predložene listine prizna prvo stopnjo univerzitetnega študijskega programa po ZVis, smer violončelo, ter prizna v tujini pridobljen strokovni naslov profesor. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da v Republiki Italiji izobraževanja prve stopnje ne delijo na strokovne in univerzitetne študijske programe kot se ti delijo v Republiki Sloveniji, kjer se izobraževanje tožeče stranke, iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, umešča med strokovne študijske programe. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Direktivo 89/48/EGS odgovarja, da se ta nanaša na priznavanje poklicnih kvalifikacij in na priznavanje pravice do opravljanja poklica v drugi državi članici EU, kar spada v delovno področje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zato navedena Direktiva ni pravna podlaga pri odločanju v postopku priznavanja in vrednotenja izobraževanja, ki se vodi na podlagi ZPVI. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 19. 12. 2006, ki je bila izdana v drugem postopku, na drugi pravni podlagi. V predmetnem postopku se odloča o priznavanju veljavnosti listine o izobraževanju (akreditacija institucije in študijskega programa), s čemer pa se ne vzpostavi pravica do opravljanja reguliranega poklica (kar je predmet odločbe z dne 19. 12. 2006). Tožbene navedbe v zvezi s strokovnim naslovom se, kot ugotavlja tudi tožeča stranka sama, nanašajo na opravljanje poklica, o čemer je bilo že odločeno v drugem postopku. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporna vrsta študijskega programa prve stopnje (33. člen ZVis), ki naj se tožeči stranki v Republiki Sloveniji prizna na podlagi diplome di violoncello, ki jo je dne 27. 9. 1985 izdal Conservatorio di musica „Giuseppe Tartini“ iz Trsta. Med strankama ni sporno, da so bili Glasbeni konservatoriji v času študija tožeče stranke v Republiki Italiji specializirane izobraževalne ustanove, ki so dajale predvsem glasbeno izobrazbo neodvisno od splošne izobrazbe udeležencev. Na podlagi Odloka št. 212 z dne 25. 9. 2002, ki je dopolnil Zakon št. 508/99, ki je postal Zakon 268/2002, pa so bile na podlagi 3. odstavka 6. člena diplome izdane na tovrstnih institucijah (AFAM), pod pogojem, da je imetnik izkazal, da ima tudi maturitetno spričevalo, v Republiki Italiji izenačene z diplomami pridobljenimi na prvi stopnji visokošolskega študija v skladu z bolonjskimi reformami. Med strankama tudi ni sporno, da tovrstna diploma v Republiki Sloveniji izkazuje opravljen študijski program prve stopnje po 33. členu ZVis, pač pa je sporno, ali izkazuje opravljen visokošolski strokovni študijski program, kot je odločila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ali univerzitetni študijski program, kar zatrjuje tožeča stranka.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter na tej podlagi pravilno odločila, da se tožeči stranki na podlagi priložene listine prizna prva stopnja visokošolskega strokovnega študijskega programa. Merila za priznavanje in vrednotenje izobraževanja so določena v 3. členu ZPVI, po katerem se glede na namen priznavanja in vrednotenja izobraževanja, poleg mednarodnih načel na tem področju, smiselno upošteva sistem šolanja; predmetnik, učni načrt oziroma izobraževalni program; učni dosežki; trajanje izobraževanja in pravice, ki iz izobraževanja izhajajo. Poleg navedenih meril lahko organ pri odločanju, glede na zahtevek, upošteva tudi druge okoliščine (2. odstavek 3. člena ZPVI). Merila so v 3. členu ZPVI določena primeroma, pri čemer je zakonodajalec izrecno navedel, da se uporabljajo smiselno ter glede na namen priznavanja in vrednotenja izobraževanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla dejstva glede sistema šolanja v Republiki Italiji in Republiki Sloveniji, ki se tičejo te zadeve, na katera se sodišče v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je navedla tudi odločilna dejstva, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija, to je, da so bile ustanove Conservatorio di musica do leta 1999 v Republiki Italiji institucije, ki so izvajale glasbeno izobraževanje neodvisno od splošne izobrazbe vključenih. Vpisni pogoj je bil opravljeno osemletno osnovnošolsko izobraževanje. Bile so specializirane izobraževalne ustanove, ki so dajale predvsem glasbeno izobrazbo. Poudarek je bil na strokovnih glasbenih predmetih in na igranju inštrumenta, splošnih izobraževalnih vsebin pa to izobraževanje ni zajemalo, kar izhaja tudi iz seznama izpitov, ki je sestavni del diplome, na podlagi katere tožeča stranka predlaga priznanje izobrazbe v Republiki Sloveniji. Iz navedenega seznama, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je tožeča stranka opravila sedem izpitov in preizkus iz glasbene razgledanosti, vse iz glavnega predmeta violončelo, poleg tega pa še izpite iz stranskih predmetov: zaključni izpit iz klavirja; zaključni izpit iz teorije, solfeggia in glasbenega nareka; zaključni izpit iz zgodovine glasbe ter zaključni izpit iz kvarteta. Telesne vzgoje je bila tožeča stranka oproščena. Iz mnenja Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani z dne 7. 10. 2005, ki je v upravnih spisih in s katerim je bila tožeča stranka tekom upravnega postopka seznanjena, izhaja, da je študij na Glasbenem konservatoriju v Republiki Italiji primerljiv z izobrazbo v Republiki Sloveniji pridobljeno po srednješolskem programu, ki šele omogoča vpis na Akademijo za glasbo, pod pogojem, da kandidat uspešno opravi preizkus glasbene-umetniške nadarjenosti.

Glede na vsa navedena nesporna dejstva je po presoji sodišča tožena stranka, ob smiselni uporabi meril iz 3. člena ZPVI, in ob upoštevanju določb 33. člena ZVis, v katerih so študijski programi razvrščeni ter definirana narava visokošolskih strokovnih študijskih programov in univerzitetnih študijskih programov, pravilno odločila, da se tožeči stranki na podlagi diplome di violoncello, ki jo je izdal Conservatorio di musica „Giuseppe Tartini“ iz Trsta, v Republiki Sloveniji prizna prva stopnja visokošolskega strokovnega študijskega programa, smer violončelo. Tožeča stranka svoje stališče, da bi ji na podlagi te listine morala biti priznana prva stopnja univerzitetnega študijskega programa, dokazuje z neoverjenimi prevodi mnenja Ministrstva za šolstvo, visoko šolstvo in raziskovanje z dne 3. 4. 2006, odgovora Predsedstva Ministrskega sveta z dne 2. 11. 2006 in izjave konservatorija z dne 6. 7. 2006. Ne glede na oceno, da italijanski izraz „laurea di primo livello“ ne nujno izkazuje diplome prve stopnje univerzitetnega študijskega programa kot se izvaja v Republiki Sloveniji, sodišče še poudarja, da bi bila taka ovrednotenost v Republiki Italiji lahko samo ena izmed okoliščin pri odločanju o priznavanju in vrednotenju izobraževanja v Republiki Sloveniji v skladu z določbo 3. člena ZPVI, ki pa glede na vsa ostala navedena dejstva konkretne zadeve ne more vplivati na končno presojo. Nepomembne pa so v postopku priznavanja izobrazbe na podlagi listine, tožbene navedbe, ki se tičejo izobraževanj opravljenih po pridobitvi te listine ter navedbe, ki se nanašajo na pravico do opravljanja poklica oziroma pravice iz opravljanja poklica, ki ga stranka opravlja na podlagi listine. Tožena stranka je zato v izpodbijani odločbi utemeljeno zaključila, da dokazila, ki jih je tožeča stranka predložila z dopisom z dne 11. 5. 2009 v ničemer ne spremenijo že ugotovljenih dejstev. S tem tudi ni kršila pravice tožeče stranke do učinkovite izjave v postopku (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), kot to zatrjuje v tožbi, saj po presoji sodišča v tem okviru ni potrebe, da bi upravni organ odgovoril na vsako navedbo stranke oziroma posebej obrazložil vrednotenje vsakega dokaza, če sprejeme generalno stališče, da so navedbe oziroma dokazi stranke neutemeljeni oziroma nepomembni in hkrati obrazloži zakaj, čemer je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zadostila.

Glede (ne)priznanja strokovnega oziroma znanstvenega naslova na podlagi zadevne listine se sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena ZUS-1) ter dodaja, da tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navaja dejstev, ki bi bila na podlagi določb 11. člena ZPVI, ki so pravna podlaga odločanja v tem delu zadeve, pomembna v postopku odločanja o pridobljenem naslovu oziroma o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova slovenskemu naslovu. Tožeča stranka namreč sama navaja, da njena diploma v Republiki Italiji ne podeljuje strokovnega naslova, da pa se ta pridobi na podlagi opravljanja poklica v določenem časovnem obdobju na priznanih izobraževalnih ustanovah. V tem postopku je predmet odločanja naslov (pridobljen ali enakovreden), ki izhaja iz listine, ki je podlaga odločanja, in ne naslov, ki ga je tožeča stranka pridobila z opravljanjem poklica (poučevanjem glasbe) v Republiki Italiji in Republiki Sloveniji, kar je predmet drugih postopkov, pri katerih se kot pravna podlaga upoštevajo tudi določbe Direktive 89/48/EGS in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, na katere se sklicuje v tožbi.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo v celoti sledila pravnemu mnenju in stališčem sodišča glede postopka, izraženem v sodbi naslovnega sodišča, opr. št. U 389/2006 z dne 19. 3. 2008. Tožečo stranko je namreč z dopisom z dne 1. 12. 2008 seznanila z vsemi ugotovljenimi dejstvi in izvedenimi dokazi v postopku ter ji omogočila, da se o njih izjavi, navede dejstva in predlaga dokaze. Tožeča stranka se je na dopis odzvala z dopisom z dne 11. 5. 2009, do njenih navedb in dokazov pa se je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila kot je bilo zgoraj navedeno. Izpodbijano odločbo je tožena stranka tudi obrazložila skladno z določbami 214. člena ZUP, zato sodišče tožbene ugovore glede neustrezne obrazložitve zavrača kot neutemeljene. Nadalje sodišče še dodaja, da je tožena stranka brez potrebe odpravila odločbo, št. 60121-454/2005 z dne 27. 12. 2005 (1. točka izreka), saj je citirano odločbo odpravilo že sodišče s sodbo z dne 19. 3. 2008, kar pa ni vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter da so tožbeni ugovori neutemeljeni.

Ker je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, tožeča stranka pa v tožbi ni navajala novih dejstev oziroma predlagala novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, in je zato sodišče v tej zadevi presojalo zakonito uporabo procesnega in materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. točke 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.