Jedro

Tožnica je bila za polni delovni čas zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov, na delovnem mestu predavateljice pa je opravljala delo v povečanem obsegu. Za to delo se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve. Z upoštevanjem teh dodatkov se vrednotijo le učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se: razveljavi struktura količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje z dne 23. 11. 2004, ki ga je izdala tožena stranka in s katerima sta bila tožeči stranki določena količnika za določitev plače; toženi stranki naloži, da je dolžna še naprej obračunavati in izplačevati plačo tožeči stranki, tako kot je bilo to obračunano do spornega obdobja 30. 9. 2004 v višini in na način, kot bi morala prejemati plačo za opravljeno delo, če ne bi bil uveljavljen novi sporni način obračunavanja plače; toženi stranki naloži, da je dolžna za obdobje od oktobra 2004 do aprila 2005 plačati tožeči stranki razliko plače v mesečnih bruto zneskih po 54.608,00 SIT mesečno, od teh zneskov obračunati prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, kot je razvidno iz izreka, do plačila (I. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.875,34 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 850,52 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) ter da svoje stroške postopka krije sama (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišča je navedlo nejasne razloge, ko je zavzelo stališče, da je izvedenka upoštevala navodila ministrstva glede izračuna plač, ni pa pojasnilo, zakaj šteje, da so navodila skladna s pozitivno zakonodajo. Podano pa je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (to je pogodbe o zaposlitvi in aneksa), in samimi temi listinami. Tožeča stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi in aneks, ki določa dve delovni mesti – delovno mesto učiteljice ekonomskih predmetov in delovno mesto predavateljice predmeta trgovinsko poslovanje na Višji strokovni šoli. Sodišče prve stopnje in izvedenka zmotno štejeta, da je sklenjeno delovno razmerje le za eno delovno mesto učiteljice ekonomskih predmetov in da ima na višji šoli zgolj dodatno obveznost v okviru del in nalog istega delovnega mesta, kar ne drži in je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Tudi iz zapisnika o izrednem inšpekcijskem nadzoru izhaja, da ima tožeča stranka s pogodbo o zaposlitvi in aneksom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dve delovni mesti. Izvedenka uporablja izmišljen termin „dodatno delo“, ki ni določen v 12. členu ZPDJVZ. Zmotno je enačenje termina „pedagoška ura“ in „učna ura“ – termin „pedagoška ura“ se uporablja le v nezakonitih navodilih ministrstva, izraza „pedagoška ura“ in njeno vrednotenje ni predpisano niti v ZPDJVZ niti v KPDVI. Pravilna uporaba 12. člena ZPDJVZ, ki je v tem delovnem sporu bistvena, ne opredeljuje vrednotenja pedagoških ur, ampak učnih ur. Izvedenka izraz „pedagoška ura“ v svojem izvedenskem mnenju uporablja povsem brez pravne podlage in pedagoško uro izenačuje z učno uro. Izvedenka je samovoljno uvedla termin „dodatno delo“ z obrazložitvijo, da tožeča stranka kot učiteljica ekonomskih predmetov na višji šoli zgolj uči v obsegu 4 ure, kar je v nasprotju z ZVSI, saj se za predavanja na višji šoli zahteva naziv predavatelj višje strokovne šole, glede na določbo 26. člena ZVSI. Tožeča stranka v okviru dodatne učne obveznosti ne opravlja zgolj pouka in priprave na pouk, temveč izvaja tudi vaje s študenti, sodeluje pri praktičnem izobraževanju ... v skladu z določilom 119. člena ZOFVI in v skladu z opisom delovnih nalog za delovno mesto predavateljice. Izvedenka in sodišče večkrat zaključujeta, da znaša faktor za priprave 1,8 za višjo šolo. Ta faktor v obstoječi zakonodaji ni nikjer predviden, njegova višina je opredeljena le v navodilih ministrstva, ki niso skladna z 12. členom ZPDJVZ. Zmoten je zaključek sodišča, da tožena stranka ni kršila 16. in 19. člena KPDVI. Po 16. členu KPDVI ima delavec pravico biti pravočasno obveščen o spremembah na svojem delovnem področju. Da se bo sistem izračunavanja spremenil, je tožeča stranka zvedela 27 dni po znižanju plače (s 1. 10. 2004) na informativnem sestanku, vendar obrazložitve, zakaj in za koliko se bo plača znižala, tožena stranka ni podala. Šele štiri mesece in pol po tem, ko se ji je plača znižala, je tožeča stranka izvedela za natančen način obračuna plače v okviru povečanega obsega dela za višjo šolo. Ker se je način obračuna plače nezakonito spremenil, bi ravnateljica po 19. členu KPDVI morala zahtevati predhodno mnenje reprezentativnih sindikatov, česar ni izkazala. Sodba temelji na zmotnem stališču, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi samo za delovno mesto učiteljice, to je, da tožeča stranka v okviru delovnega mesta učiteljice izvaja zgolj še dodatne naloge in zadolžitve predavatelja na višji šoli še vedno v okviru delovnega mesta učitelja. Pri izračunu količnikov niso uporabljeni materialni predpisi in sicer 4. odstavek 14. člena ZPDJVZ. Pri obračunu je kršen 12. člen ZPDJVZ oz. je napačno uporabljeno materialno pravo. Navodila s strani Ministrstva za šolstvo in šport iz leta 1993 niso pravni akt. Pisni dokumenti tožene stranke – sklep o razporeditvi z dne 1. 9. 2001, aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2001 ter izjave tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2006 negirajo ugotovitev, da tožeča stranka zaseda le eno delovno mesto učiteljice na srednji šoli in da v okviru tega delovnega mesta opravlja še dodatne naloge kot predavateljica na višji šoli. Sodišče je sodbo oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji na napačnih izhodiščih. S 1. 10. 2004 je prišlo do drugačnega sistema obračunavanja plač brez zakonske podlage in posledično do znižanja plače tožeči stranki, čeprav se s tem datumom ni spremenila učna in delovna obveznost niti obstoječa zakonodaja, zato je prišlo do kršitve IV. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka v nadaljnjih obsežnih pritožbenih navedbah ponovno izpostavlja svoja dosedanja stališča v zvezi z obračunom plače iz naslova povečanega obsega dela oz. v zvezi z obračunom količnika, ki naj bi bil nezakonit. Če bi obveljalo zmotno stališče sodišča prve stopnje, bi moral delavec delo v povečanem obsegu opraviti po vrednosti učne ure, ki ni enakovredna uram, opravljenim v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa. To je po stališču tožeče stranke v nasprotju z 12. členom ZPDJVZ, ki določa, da se ure v povečanem obsegu vrednotijo enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom. Sporni količniki dokazujejo, da je učitelj za polovico manj plačan za vse ure, ki predstavljajo 5 ur tedensko povečanje učne obveznosti – nepravilnosti pri obračunih se pojavijo pri vseh tistih učiteljih, ki opravijo dodatno učno obveznost do pet učnih ur tedensko, ker so te ure plačane brez vseh dodatkov kot so dodatek za delovno dobo, psihofizične obremenitve, mentorstvo. Če se ostale učne ure vrednotijo tudi ob upoštevanju teh dodatkov, bi se ob pravilnem tolmačenju 12. člena ZPDJVZ, ki vsebuje merilo enakosti vrednotenja vseh učnih ur, tako morale vrednotiti tudi vse tiste učne ure, ki jih učitelj opravi kot dodatno tedensko obveznost. Dodatna učna obveznost se ne more računati na osnovno plačo tudi ob upoštevanju in pravilnem tolmačenju 4. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Prav tako dodatna učna obveznost ni nikjer v zakonodaji opredeljena kot dodatek, ki bi se računal na osnovno plačo. Če bi se pravilno upošteval 12. člen ZPDJVZ, bi se morale dodatne učne ure obračunati z dodatki (za delovno dobo, mentorstvo, psihofizične obremenitve, ki so v zakonodaji opredeljeni za višjo šolo) in ne brez dodatkov, kot je izračunala izvedenka. Pred 1. 10. 2004 so se dodatne učne ure tako tudi obračunavale s temi tremi dodatki, kar je edino pravilno glede na upoštevanje obstoječe zakonodaje. Ker je izvedenka zavzela zmotno stališče, da tožeča stranka zgolj predava na višji šoli in nič več – tožeča stranka naj ne bi opravljala vseh drugih del, ki spadajo v opis delovnega mesta predavatelja, ni enako vrednotila ur povečanega obsega dela na višji šoli. Tudi drugi predavatelji, npr. mag. A.V., na P. ..., imajo na višji strokovni šoli smiselno enake pogodbe in anekse pogodb o zaposlitvi, vendar imajo plačane vse dodatke, ki jim pripadajo (psihofizične obremenitve, delovna doba, mentorstvo), kar je razvidno iz strukture količnika za določitev plače mag. A.V., vendar sodišče kljub dokaznim predlogom teh dokazov ni izvajalo. Zato naj pritožbeno sodišče vpogleda spis opr. št. Pd 95/2007. Pritožba še navaja, da ni znano, na kateri pravni podlagi je določen faktor 1,8 za priprave za višjo šolo, zato se ne bi smel uporabljati. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo predlogu za angažiranje novega izvedenca, čeprav bi bilo to potrebno, saj je nekritično sledilo mnenju izvedenke, ne da bi pri tem samo opravilo presojo po materialnem pravu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in z obsežnimi navedbami pojasnjuje način vrednotenja povečanega obsega dela. Pri tem izpostavlja, da je po 126. členu ZDR plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, po 127. členu ZDR pa je osnova za izračun dodatkov osnovna plača delavca. Povečan obseg dela ni osnovna plača, saj so količniki za določitev osnovnih plač določeni v ZPDJVZ, za višje strokovne šole pa z Odredbo o količnikih za določitev osnovnih plač za tipična delovna mesta v višjih strokovnih šolah. Ker povečan obseg dela ni osnovna plača niti delovna uspešnost, je lahko samo dodatek, zato je osnova za izračun osnovni količnik. Faktor za preračun 1,5 ali 1,3 za srednje šole oz. 1,8 za višje strokovne šole izhaja iz 121. člena ZOFVI, ki določa tedensko učno obveznost za učitelje splošno izobraževalnih predmetov (največ 20 ur), za učitelje praktičnega pouka (25 ur), za predavatelje višjih za pripravo na pouk pa je za srednjo šolo predvideno pol ure (0,3 ure), na višji šoli pa 0,8 ure za eno uro pouka, iz česar sledi, da je faktor za srednje šole 1,5 (oz. 1,3) in za višje 1,8. Zakon loči delovno obveznost, ki znaša 40 ur tedensko – polni delovni čas, ter učno obveznost, ki je v okviru delovne obveznosti učitelja določena kot delovni normativ. Pri izračunu količnika za dodatno učno obveznost ni upoštevan čas, potreben za druga dela zato, ker 12. člen ZPDJVZ jasno določa, da se ure povečanega obsega dela vrednotijo kot učne ure. Iz opisa drugih del zaposlenega iz 119. člena ZOFVI je razvidno, da je v to delo vključeno tudi opravljanje nalog razrednika, mentorstvo pripravnikom ipd., za kar obstajajo posebni dodatki po KPVIZ. Če bi se v izračunu upoštevalo tudi drugo delo, bi se izplačevali dodatki na dodatke. Isti način izračuna povečanega obsega je opredeljen v novi plačni zakonodaji in sicer v 22. e členu ZSPJS. Osnova za izračun povečanega obsega dela je osnovna plača, določeni so faktorji za preračun od 1,0 do 1,3 kot v prejšnjem sistemu. Po 25. členu Uredbe o enotni metodologiji se plačilo za povečano tedensko učno obveznost določi, tako da se mesečni obseg opravljenih ur pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opredeljuje primer obračuna povečanega obsega dela po zakonodaji, ki je veljala do uveljavitve ZSPJS, in po novi zakonodaji, ki oba izhajata iz vrednosti osnovnih plač. Tožena stranka še poudarja, da tožeča stranka navaja nove navedbe in razlage, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala in utemeljevala, so pa brez pravne podlage, pavšalne in neutemeljene. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je pravilna, tožeča stranka razlogov niti ne izpodbija, ampak samovoljno razlaga jasna in nedvoumna zakonska določila, na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev. Sklicevanje na identičen primer A.V. ni utemeljeno, sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo povezanost obeh postopkov.

Tožeča stranka je dne 24. 6. 2006 poslala sodišču obsežno pisno vlogo z naslovom „Izjasnitev tožeče stranke glede navedb tožene stranke v njenem odgovoru na pritožbo“. Ker je bila vloga poslana po izteku pritožbenega roka, tovrstni odgovori na odgovor na pritožbo pa v ZPP niso predvideni, pritožbene sodišče vloge ni upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. S pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožba utemeljuje navedeno absolutno bistveno kršitev, v bistvu uveljavlja druge pritožbene razloge, saj v prvi vrsti izraža nestrinjanje z ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku upoštevalo stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in na obravnavi zaslišalo sodno izvedenko za ekonomijo - finance V.K., ki je svoje pisno izvedensko mnenje z dne 4. 7. 2006 še dodatno pojasnila. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2001 za nedoločen čas. Z aneksom je bilo dogovorjeno, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za delovno mesto učiteljice ekonomskih predmetov za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden od 1. 9. 1998 dalje ter da bo delavka poleg teh nalog predavala še predmet trgovsko poslovanje na Višji strokovni šoli v okviru programa Komercialist v obsegu štiri ure na teden od 1. 9. 2001 dalje. IV. točka pogodbe o zaposlitvi pa je bila spremenjena tako, da je bila določena mesečna osnovna plača za delo učiteljice ekonomskih predmetov iz VII. tarifne skupine s plačilnim razredom s koeficientom 3,25, za delo predavatelja Višje strokovne šole pa osnovna plača iz VII. tarifne skupine s plačilnim razredom s koeficientom 3,60 (po napredovanju 4,40). Aneks je vseboval tudi določbo, da tožeči stranki pripada dodatek za minulo delo in ostali dodatki po zakonu in kolektivni pogodbi. Tožeča stranka je na srednji šoli poučevala kot učiteljica ekonomskih predmetov 2,66 ur in kot predavateljica na Višji strokovni šoli 4 ure na teden, kar je skupaj 25,66 učne obveznosti. S strukturo količnika za določitev plače je bil od 1. 10. 2004 dalje določen skupni koeficient za plačo 9,1581, do tedaj pa se je plača obračunavala po skupnem količniku 10,1722, kar pomeni, da je bil po strukturi količnika za določitev plače, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem sporu in uveljavlja prikrajšanje pri plači, za 1,0141 manjši. Do znižanja skupnega količnika je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prišlo, ko je zaradi uvedbe programa ŠKIS obračunavanje plač prešlo na Ministrstvo za šolstvo in šport in sicer na en sektor za vse delavce, ki so delali na srednjih in višjih šolah. Do tedaj se je, kot izhaja zlasti iz izpovedi L.V., tožeči stranki in drugim delavcem, ki so poučevali ure povečanega obsega dela, plača obračunavala (napačno) v deležu delovnega časa in ne po urah povečanega obsega dela. Tožeča stranka je, kot je pojasnila navedena priča, prejemala 100 % plačo na srednji šoli in 25 % na višji šoli ter na srednji šoli še 0,13 % povečanega obsega dela, s takim načinom so delavci prejemali dodatke na dodatke, zato so o tem obveščali ministrstvo že od leta 2000. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilnosti strukture količnika za določitev plače, ki je veljal od 1. 10. 2004 dalje, in pri ugotavljanju, ali je tožeča stranka pri plači prikrajšana, oprlo na pravilno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj. – ZOFVI), Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/1992 in nadalj. – ZPDJVZ) ter Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadalj. – KPDVI). Pri tem je izpostavilo zlasti določbo 119. člena ZOFVI, ki določa obseg vzgojno izobraževalnega dela. Po tej določbi delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oz. študenti višjih šol (v nadaljnjem besedilu: učna obveznosti), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Po določbi 121. člena ZOFVI (ki določa delovno in učno obveznost) je v okviru z zakonom in s kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa (to je 40 ur po 142. členu ZDR in 44. členu KPDVI) različno določena tedenska učna obveznost za učitelje, predavatelje in strokovne delavce, pri čemer je določena tedenska učna obveznost za učitelje splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov največ 20 ur, za predavatelje višje strokovne šole pa največ 16 ur (1. in 4. alinea 121. člena ZOFVI). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pa sta v obravnavanem individualnem delovnem sporu zlasti pomembni določbi 124. člena ZOFVI ter 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ, ki urejata t.i. povečan obseg dela oz. dodatno tedensko učno obveznost in plačilo dela, ki se opravlja v povečanem obsegu. Po določbi 124. člena ZOFVI lahko v primeru, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, ravnatelj učitelju določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, vendar ne več kot za pet ur, oziroma določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, vendar ne več kot za tri ure. Po določbi 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ se učne ure, ki jih učitelj opravi v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa, vrednotijo kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo obsežni dokazni postopek in zlasti ob upoštevanju listin v spisu ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke, ki je bilo ustrezno obrazloženo še na naroku za glavno obravnavo, pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je po ugotovitvah sodne izvedenke obračun plač po strukturi količnika za določitev plače od 1. 10. 2004 dalje pravilen. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno podanega izvedenskega mnenja, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je strokovno in natančno izdelano ob upoštevanju veljavne zakonodaje, na kateri temelji obračun plače ter da v njem ni nasprotij ali pomanjkljivosti, zaradi katerih bi dvomilo o pravilnosti podanega mnenja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca, pa tudi za vpogled v spis v podobni zadevi v spore, ki ga pred sodiščem prve stopnje vodi sodelavec tožeče stranke, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ni relevanten dokaz za odločitev v tej zadevi. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo tudi do ugovorov tožeče stranke tekom postopka v zvezi z vpogledom v listine – navodila ministrstva za delo. Zgolj pavšalnih navedb v pritožbi o domnevni nezakonitosti navedenih navodil pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno povzelo izvedensko mnenje, v katerem je sodna izvedenka ob upoštevanju 119. in 121. člena ZOFVI ter 12. člena ZPDJVZ preverila strukturo količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje, in ugotovila, da je skupni količnik določen pravilno. Pri tem je pravilno izpostavila, da je normirana učna obveznost določena za tedenski polni delovni čas 40 ur (tožeča stranka je imela z aneksom k pogodbi o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto učiteljica ekonomskih predmetov), osnovna plača delavca pa je določena za polni delovni čas, zato ima tožeča stranka pravico do osnovne plače za učno obveznost 13,88 ure za poučevanje teoretičnih predmetov na srednji šoli ter 7,65 ure za poučevanje praktičnega pouka na srednji šoli, vse ostale opravljene ure (0,13 ure zaradi preseganja normativa učne obveznosti na srednji šoli in 4 ure na višji šoli) pa predstavljajo dodatno obveznost, plačano dodatno k osnovni plači (povečan obseg dela), kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča v skladu s citiranim 1. odstavkom 12. člena ZPDJVZ.

Določbo 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ je mogoče uporabljati in razlagati le v povezavi z ustreznimi določbami drugih predpisov – z določbami ZDR, ki vsebuje splošne določbe o plačah, splošni delovni obveznosti oz. polnem delovnem času ter delu preko polnega delovnega časa, z določbami KPDVI, ki urejajo (osnovne) plače in dodatke na osnovno plačo, zlasti pa z določbami ZOFVI, ki kot specialni predpis ureja delovno in učno obveznost (v okviru polnega delovnega delovnega časa) ter pod posebnimi pogoji omogoča povečanje ali zmanjšanje tedenske učne obveznosti učitelja oz. predavatelja. Po splošnih določbah – ZDR – je osnovna plača z dodatki in delovno uspešnostjo (126., 127. člen ZDR) določena kot plačilo za delo v polnem delovnem času, delo preko polnega delovnega časa pa se šteje za posebni delovni pogoj in je (praviloma) plačano z dodatkom za nadurno delo na osnovno plačo. Specialna ureditev v ZOFVI in ZPDJVZ pa ureja delo preko z zakonom določene učne obveznosti (v okviru delovne obveznosti – 40 urnega delovnika) v določenem obsegu, ne da bi se takšno delo štelo za nadurno delo, pri čemer se t.i. povečan obseg dela vrednoti na podlagi posebne določbe 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ. Pravilno je stališče, da plačilo za delo v povečanem obsegu dela (ki presega učno obveznost v zakonsko dovoljenih mejah do pet ur oz. ki presega delovno obveznost za polni delovni čas) ni vključeno v osnovno plačo (na katero so vezani tudi dodatki, določeni v KPDVI). Prav iz teh razlogov ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da je bil izračun povečanega obsega dela po sistemu, ki je bil pri toženi stranki v veljavi do 1. 10. 2004 (in po katerem ji je bil določen višji skupni količnik kot je določen s strukturo količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje in je predmet presoje v tem sporu), pravilen in skladen z določbo 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ zato, ker je izhajal iz osnovne plače z dodatki, da pa novi obračun ni pravilen, ker pri vrednotenju učne ure, opravljene preko z zakonom določene učne obveznosti po 121. členu ZOFVI na podlagi 124. člena istega zakona ne upošteva dodatkov. V 1. odstavku 12. člena ZPDJVZ ni podlage za to, da bi se delo, opravljeno kot povečan obseg dela, vrednotilo na način, za katerega se zavzema tožeča stranka, ki zmotno meni, je pri obračunu količnika treba upoštevati tudi dodatke za delovno dobo, dodatek za mentorstvo in fizične obremenitve, ker se z upoštevanjem teh dodatkov vrednotijo učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom. Pritožbeno sodišče torej v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje in sodne izvedenke glede obračunavanja dodatne učne obveznosti oz. povečanega obsega dela.

Pritožba povsem brez podlage očita sodni izvedenki neutemeljeno izenačevanje pojmov učna ura in pedagoška ura, saj je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v določbah KPDVI omenjajo pedagoške ure, npr. 80. členu, gre pa za sinonim. Učna ura je, kot je pojasnila sodna izvedenka, le normativ, merilo za obračun opravljenega povečanega obsega dela, ki presega 40 ur, v okviru dela za polni delovni čas pa se učne ure posebej ne obračunavajo, ker so plačane v okviru osnovne plače. Učna ura je, kot je pojasnila, v osnovi plačana s faktorjem osnovne plače (brez dodatkov), povečana za faktor priprav (ki so različni za srednjo, višjo šolo – 1,5, 1,3, 1,8 – glede na to, da je za pouk za srednjo šolo predvideno za priprave 0,5 ure, za višjo šolo pa 0,8 ure).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, ki tako sodišču prve stopnje kot sodni izvedenki očita, da ne upoštevata, da je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za dve delovni mesti, ampak zmotno ugotavljata, da je bila razporejena le na delovno mesto učiteljice, na Višji strokovni šoli pa je opravljala le predavanja v obsegu 4 ur, s katerimi uveljavlja tako pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP kot tudi preostala dva pritožbena razloga. Res je sicer, da je bila tožeča stranka že s sklepom o razporeditvi, na podlagi katerega je bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, razporejena na dve delovni mesti, kar pa ni odločilnega pomena za presojo pravilnosti sporne strukture količnika. Bistveno je namreč, da je bila tožeča stranka za polno delovno obveznost oz. polni delovni čas (oz. celo preko nje) zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov, na delovnem mestu predavateljice pa je opravljala delo v povečanem obsegu, zato se je količnik obračunaval ob upoštevanju 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ. Le v primeru, če bi imela tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za dve delovni mesti za polno delovno obveznost (npr. 0,5 delovnega časa kot učiteljica na srednji šoli in 0,5 kot predavateljica na visoki strokovni šoli), ali pa v primeru, da bi kot delavka, ki dela polni delovni čas, sklenila pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem (največ osem ur na teden) v smislu 146. člena ZDR (dopolnilno delo), bi se njena plača oziroma količnik lahko obračunaval na način, za katerega se zavzema v obravnavani zadevi (upoštevajoč različna količnika glede za osnovno plačo in vse pripadajoče dodatke po kolektivni pogodbi).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s stališči, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v zvezi z domnevnimi kršitvami 16. in 19. člena KPDVI, ki jih tožeča stranka graja tudi v pritožbi. Nedvomno v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od primerov, ko bi moralo biti s strani ravnatelja v skladu z 19. členom KPDVI zahtevano predhodno mnenje reprezentativnih sindikatov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka, saj ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (154., 155., 165. člen ZPP).