Jedro

Iz toženkine izjave, dane na zapisnik o glavni obravnavi, nedvomno izhaja, da je pripoznala del tožbenega zahtevka in ne obstoja faktur. Izjava o pripoznavi je bila jasna in nedvoumna tako, da je zmota o izjavi ključena. Da tudi za zmoto v predstavi ni šlo prav tako izhaja iz zapisa toženkine izjave, dane na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave in z njo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2000/00562 z dne 4.5.2000 v veljavi za znesek 2.115.957,40 SIT. Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pritožbo. V njej navaja, da je na glavni obravnavi pripoznala le obstoj in usklajenost prejetih računov za znesek, ki ga je sodišče štelo kot pripoznava. Prejeti računi so nesporni, plačilo računov pa je sporno. Izjava o pripoznavi je bila dana v zmoti. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi 1. odst. 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (ali delno ugodi, če toženec pripozna del tožbenega zahtevka). Pripoznava mora biti izrecna, jasna in nepogojna. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.7.2001, na kateri je sodišče izdalo izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave, izhaja, da je tožena stranka najprej navedla, da vztraja pri ugovoru in vseh dosedanjih navedbah, nato pa navedla, da za znesek 2.115.957,40 SIT pripoznava zahtevek, tako da lahko sodišče izda o tem sodbo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženkina izjava, da pripozna zahtevek tožeče stranke v znesku 2.115.957,40 SIT, torej da delno pripozna tožbeni zahtevek, jasna, saj je iz zapisnika celo razvidno, da je tožena stranka navedla, da sodišče lahko izda o tem delu zahtevka sodbo. Da se je tožena stranka zavedala, da njena izjava pomeni delno pripoznavo tožbenega zahtevka, izhaja tudi iz nadaljnjega zapisa v zapisniku o glavni obravnavi, ko je tožena stranka navedla, da obresti ne pripoznava. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno trdi, da je na glavni obravnavi pripoznala le obstoj in usklajenost prejetih računov za navedeni znesek. Da bi bila toženkina izjava na naroku takšna, kot trdi v pritožbi, iz zapisnika ne izhaja. Pritožnica ne trdi, da zapisnik ni bil pravilno sestavljen oziroma, da je ugovarjala zoper vsebino zapisnika (2. odst. 124. člena ZPP), sicer pa je na njem tudi podpis tožene stranke. Kolikor tožena stranka navaja, da je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti, pa je glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi treba ugotoviti, da za zmoto v izjavi gotovo ne gre, saj je vsebina izjave, s katero je tožena stranka pripoznala zahtevek, jasna in nedvoumna. Da tudi za zmoto v predstavi, to je, da bi tožena stranka mislila, da priznava le obstoj in usklajenost prejetih računov, ne pa dela tožbenega zahtevka, tudi ne gre, prav tako izhaja iz vsebine toženkine izjave dane na zapisnik, saj je navedla, da lahko sodišče o pripoznanem zahtevku izda sodbo. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo delno sodbo na podlagi pripoznave (353. člen ZPP).