Jedro

V konkretnem primeru gre za denarno obveznost in zato škoda, ki bi nastala s plačilom naloženih obveznosti, oziroma njeno izterjavo v načelu ni težko popravljiva. Z ozirom na višino obveznosti iz odločbe in višino siceršnjih kratkoročnih obveznosti, ki jih izkazuje tožeča stranka do dobaviteljev in zaposlenih, pa tudi ni videti, da bi prav zaradi odločbe bile njene obveznosti bistveno višje, oziroma da bi prav naložena obveznost porušila plačilno sposobnost tožeče stranke oziroma povzročila trajne likvidnostne težave in s tem celo vplivala na nivo zagotavljanja zdravstvenih storitev, kot se sicer povsem splošno in brez navedbe konkretnih okoliščin zatrjuje v zahtevi.

Javna korist je prisotna tudi pri izpolnjevanju davčnih obveznosti, oziroma da se pri tem javna korist, ki je v (sprotnem) zagotavljanju sredstev za delovanje države in torej v splošno korist vseh državljanov, celo predpostavlja. V korist državljanov in s tem v javno korist pa je nedvomno tudi izpolnjevanje obveznosti iz drugih zavarovanj, zlasti pokojninskega in invalidskega, prav izpolnjevanje teh obveznosti pa se v pretežni meri nalaga z izpodbijano odločbo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi odprave odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-837/2014-6-18-09-2600-1-07 z dne 9. 12. 2014, s katero so ji bili zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2011 dodatno odmerjeni: prispevki za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od davčne osnove 206 758,78 EUR v skupnem znesku 78 981,86 EUR, akontacija dohodnine od dohodkov iz zaposlitve v znesku 66 036,72 EUR, pavšalni prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 245,30 EUR, posebni davek na določene prejemke v znesku 19 489,50 EUR ter akontacija dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja v znesku 17 540,55 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi.

2. Dne 26. 1. 2016 je tožeča stranka vložila predlog za začasno odredbo, s katerim predlaga, da se izvršitev izpodbijane določbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi ter da se ji povrnejo vsi stroški zavarovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V predlogu se sklicuje na tožbo ter izpostavlja možnost, da bo iz razloga „deregulacije izpostavljene anomalije na področju regulacije zdravstva“, pa tudi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi, tožbi ugodeno. Zato je prepričana, da je treba izvršitev odločbe odložiti do uskladitve zakonodaje na omenjenem področju. Pri tem poudarja, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava, ustanovljena s strani Republike Slovenije za opravljanje sekundarne – bolnišnične zdravstvene dejavnosti. Dejavnost je neprofitna in namenjena delovanju javnega zdravstva, zato bi izvršitev odločbe povzročila tožeči stranki trajne likvidnostne težave. To bi se negativno odrazilo na čakalne dobe in nižanje stroškov poslovanja, kar bi na koncu občutil pacient kot uporabnik prostovoljnega in obveznega zdravstvenega zavarovanja. Navaja, da je pod mejo kratkoročne plačilne nesposobnosti, kar izkazujejo koeficienti gibanja sredstev, zato tožeča stranka ravno pokriva potrebna sredstva za opravljanje dejavnosti. Poleg tega ima že sedaj kratkoročne obveznosti do dobaviteljev in zaposlenih v skupni višini 5 696 809,00 EUR. Izvršitev odločbe bi zato porušila plačilno sposobnost tožeče stranke, kar bi oslabilo in otežilo poslovanje tožeče stranke, ki zagotavlja zdravstveno oskrbo prebivalstva. Poudarja še, da zapadle kratkoročne obveznosti na dan 31. 12. 2015 znašajo skupaj 3 513 891,55 EUR ter da mora v skladu z določbami ZUJF od 1. 12. 2015 dalje izplačati zaposlenim napredovanja, kar pomeni dodatni strošek v višini več kot 70 000,00 EUR mesečno. Cena zdravstvenih storitev se iz tega razloga ni povečala, kar pomeni, da tožeča stranka ne bo imela dodatnih prihodkov, temveč le dodatne stroške, kar pomeni še večji pritisk na likvidnost tožeče stranke in posledično daljše zamude pri plačilih dobaviteljem.

3. Tožena stranka, čeprav pozvana, na predlog oziroma na zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4. Zahteva ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa ali druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Dolžnost sodišče pa je, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

7. Verjetnost uspeha s tožbo, na katero se tožeča stranka sklicuje v zahtevi, ni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, vsaj ne izrecno. Ga je pa po presoji sodišča potrebno upoštevati pri presoji verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi nastala tožeči stranki zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, kar pa je zakonski pogoj za izdajo odredbe. O nepopravljivi oziroma težko popravljivi škodi ter verjetnosti njenega nastanka je namreč mogoče govoriti samo v primeru, če obstaja hkrati verjetnost, da bo tožbi ugodeno. V konkretnem primeru z ozirom na vsebino izpodbijane odločbe takšne verjetnosti ni zaslediti, saj je zadeva vsebinsko podobna pravnomočno končani zadevi, na katero se sklicuje drugostopni davčni organ (I U 956/2014 z dne 24. 3. 2015) v svoji odločbi in v kateri je naslovno sodišče izpodbijano odločitev Finančne oziroma takrat še Davčne uprave potrdilo kot pravilno in zakonito.

8. Poleg tega gre v konkretnem primeru za denarno obveznost in zato škoda, ki bi nastala s plačilom naloženih obveznosti, oziroma njeno izterjavo v načelu ni težko popravljiva. Z ozirom na višino obveznosti iz odločbe in višino siceršnjih kratkoročnih obveznosti, ki jih izkazuje tožeča stranka do dobaviteljev in zaposlenih, pa tudi ni videti, da bi prav zaradi odločbe bile njene obveznosti bistveno višje, oziroma da bi prav naložena obveznost porušila plačilno sposobnost tožeče stranke oziroma povzročila trajne likvidnostne težave in s tem celo vplivala na nivo zagotavljanja zdravstvenih storitev, kot se sicer povsem splošno in brez navedbe konkretnih okoliščin zatrjuje v zahtevi. Vzrok likvidnostnih težav je očitno drugje, med drugim lahko tudi v določbah ZUJF, na katere se sklicuje tožeča stranka, kar pa z naloženo obveznostjo ni neposredno povezano in zato ne more vplivati na odločanje o predlaganem zadržanju.

9. Do ugodnega zaključka za tožečo stranko v zvezi s podanim predlogom pa tudi ni mogoče priti ob upoštevanju pogoja (večje) prizadetosti javne koristi. Sodišče se strinja, da deluje tožeča stranka v javno korist ter da je z naloženo obveznostjo ta javna korist, ki se izraža v realizaciji pravic državljanov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, konkretno v njihovi bolnišnični oskrbi, lahko prizadeta. Vendar obenem ni mogoče mimo dejstva, da je javna korist prisotna tudi pri izpolnjevanju davčnih obveznosti, oziroma da se pri tem javna korist, ki je v (sprotnem) zagotavljanju sredstev za delovanje države in torej v splošno korist vseh državljanov, celo predpostavlja. V korist državljanov in s tem v javno korist pa je nedvomno tudi izpolnjevanje obveznosti iz drugih zavarovanj, zlasti pokojninskega in invalidskega, prav izpolnjevanje teh obveznosti pa se v pretežni meri nalaga z izpodbijano odločbo. Tako se pokaže, da javna korist, ki jo zasleduje predlagano zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, nima večje teže od javne koristi, ki se zasleduje z odločbo, to pa obenem, ob upoštevanju predhodnih ugotovitev, pomeni, da pogoji, ki so predpisani za zahtevano začasno odredbo, v konkretnem primeru niso podani.