Jedro

Le gradnja enostavnih objektov se po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma – inšpekcijskima zavezancema naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta tloristnih dimenzij 6,00 m x 5,00 m, višine P (zidana garaža z AB ploščo) + N (lesen nadstrešek), z dvokapno streho na zemljišču parc. št. 962/21, k.o. ..., ki se gradi brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); odločil, da morata do 30. 4. 2018 odstraniti objekt iz 1. točke izreka te odločbe in na svoje stroške vzpostaviti prvotno stanje (2. točka izreka); kolikor naloženega dejanja ne bosta izvršila na način in v roku, kot je določeno v 2. točki izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); za objekt iz 1. točke izreka te odločbe je prepovedal vpise in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegovo uporabo ali promet z njim, sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (4. točka izreka); odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je bil predmetni objekt zgrajen v letu 1999 ter da zaradi višine, ki ni pritlična, ne izpolnjuje pogojev za gradnjo pomožnega objekta. S tem v zvezi citira 1. točko 4. člena in 5. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik). Poleg tega objekt ne izpolnjuje pogojev glede odmika od sosednje parcele, ki ne znaša 4,00 m. Ob upoštevanju 8. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) zaključuje, da gre v tem primeru za objekt, za katerega je potrebno pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje ter da tudi v času gradnje ni izpolnjeval pogojev za enostavni objekt. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil in v obrazložitvi pritožbene odločbe dopolnil razloge za odločitev. Pojasnjuje, da je glede na to, da je bil predmetni objekt zgrajen leta 1999, treba uporabiti takrat veljavne predpise, to sta Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in Zakon o graditvi objektov (ZGO), ne pa Pravilnika. Kljub temu je zaključek prvostopenjskega organa, da tega objekta ni mogoče šteti za enostaven objekt, pravilen, saj gre za dvoetažen objekt višine P + N. Garaža je namreč zaključena z AB ploščo, nad njo pa je lesen nadstrešek. To pomeni, da gre za manj zahteven objekt, za katerega bi tožnika morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Oddaljenost objekta od sosednjega zemljišča ni pravno odločujoče dejstvo.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta lokacijsko informacijo pridobila leta 2005, s takratnim lastnikom pa sta bila ustno dogovorjena, da se objekt lahko postavi na mejo. Izpostavljata tudi, da je prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe njun priimek zapisal napačno, kar je spregledal tudi organ druge stopnje. Do teh trditev se upravni organ ni opredelil, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organu očitata tudi zmotno uporabo določb Pravilnika. Sporni objekt je treba obravnavati kot dva ločena objekta, ne pa kot en, celoten in samostojen objekt. Čim pa je tako, gre za pomožni objekt po 3. točki 5. člena Pravilnika, za katerega v času gradnje (leta 1999) glede na četrti odstavek 33. člena Pravilnika ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Enako velja za leseni nadstrešek. Poleg tega garaža in nadstrešek nista bila grajena istočasno, kar potrjuje, da ne gre za konstrukcijsko in funkcionalno enovit objekt. To dokazuje že dejstvo, da je garaža zidana, nadstrešek pa lesen. Objekta sta torej samostojna in nepovezana, oba imata svojo lastno streho, niti nista neločljivo povezana. S tem v zvezi predlagata svoje zaslišanje in ogled na kraju samem. Menita, da je z izpodbijano odločbo organ nedopustno in nesorazmerno posegel v njuno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

8. Med strankami ni sporno, da ima predmetni objekt – zidana garaža z AB ploščo (višine P) in leseni nastrešek (višine N) - tlorisno dimenzijo 6,00 m x 5,00 m ter dvokapno streho, postavljen pa je na zemljišču parc. št. 962/21, k.o. ..., ter da je bil zgrajen leta 1999. Prav tako ni spora o tem, da tožnika za gradnjo tega objekta nista pridobila gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del. Sporno pa je, ali bi bilo za gradnjo predmetnega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

9. Kot pravilno pojasnjuje pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja upravnega organa ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornega objekta. Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZGO-1 se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Po prvem odstavku 3. člena tega zakona se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Le gradnja enostavnih objektov se po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba) je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te Uredbe, in sicer med ostalimi stavbe majhnih dimenzij (s površino do vključno 50 m2) v pritlični, enoetažni izvedbi, ki niso namenjene prebivanju. Mednje med drugimi spadajo tudi garaže in drvarnice.

10. Tožnika zatrjujeta, da gre v tem primeru za dva ločena objekta – garažo in nadstrešek ki vsak zase izpolnjujeta pogoje za enostavni objekt in s tem za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Vendar sodišče takšnemu stališču tožnikov glede na v točki 8 te sodbe opisane lastnosti oziroma značilnosti predmetnega objekta, ne more slediti. Organ je v izpodbijani odločbi opisal značilnosti tega objekta, tožnika pa s tem v zvezi ne navajata ničesar drugega, zato so lastnosti objekta, ki jih navaja organ v izpodbijani odločbi, nesporne.

11. Tudi po presoji sodišča namreč v tem primeru ne gre za dva ločena objekta, temveč za enovit, dvoetažni objekt, ki predstavlja konstrukcijsko in funkcionalno celoto. Kot navaja že organ, sta oba dela objekta (oziroma po navedbah tožnikov samostojna „objekta“) med seboj konstrukcijsko in funkcionalno povezana prek skupne strehe in nosilnih delov konstrukcije, kar pomeni, da eden brez drugega ne moreta obstajati.

12. Ob upoštevanju prej citiranih določb ZGO-1 in Uredbe, veljavnih v času odločanja upravnega organa, sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj, da v obravnavanem primeru ne gre za enostaven objekt že zato, ker je ta objekt dvoetažen. To pomeni, da je bilo v času odločanja upravnega organa po 74.a členu ZGO-1 za gradnjo takšnega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Enako je veljalo tudi v času njegove gradnje (leta 1999), ko je bilo za takšen objekt treba pridobiti gradbeno dovoljenje skladno s takrat veljavnim ZGO, ki je v 33. členu določal, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Po 36. členu ZGO je moral investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti med drugim pravnomočno lokacijsko dovoljenje. V katerih primerih pridobitev lokacijskega dovoljenja ni bila potrebna, je določal 51. člen takrat veljavnega ZUN, vendar je moral investitor po četrtem odstavku te določbe tudi dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, pred njihovim pričetkom priglasiti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za urejanje prostora, ki je o tem izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del (drugi odstavek 62. člena ZUN). Odločba o priglasitvi del tožnikoma, kot že rečeno, nesporno ni bila izdana, saj ne zatrjujeta drugače. 13. Tožbena navedba, da sta bila garaža in nadstrešek grajena ločeno, predstavlja nedopustno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj takšne navedbe tožnika v upravnem postopku nista podala, niti nista pojasnila, zakaj ne.

14. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na s takratnim lastnikom dogovorjeni odmik od sosednjega zemljišča v času gradnje, sodišče pritrjuje pritožbenemu organu, ki je v drugostopenjski odločbi tožnikoma pojasnil, da to ne predstavlja odločilnega dejstva, na katerem bi temeljila izpodbijana odločba, zato ni relevantno za odločitev. Izpodbijana odločba namreč temelji na ugotovitvi organa, da bi bilo za gradnjo predmetnega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

15. Tožbene trditve o kršitvah ustavnih pravic pa so povsem pavšalne, zato sodišče ni imelo podlage, da bi jih obravnavalo po vsebini.

16. Po povedanem je gradbena inšpektorica po prej citirani določbi 152. člena ZGO-1 upravičeno izrekla inšpekcijski ukrep (vzpostavitev prejšnjega stanja) pri nelegalni gradnji.

17. Nepravilen zapis priimka tožnikov v izreku izpodbijane odločbe ne pomeni kršitve, ki bi vplivala na pravilnost odločitve, temveč očitno pomoto, ki jo organ, ki je odločbo izdal, torej v obravnavanem primeru organ prve stopnje, po določbi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko kadarkoli popravi, in sicer po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ 21. 7. 2017 tak sklep tudi dejansko izdal. 18. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

19. O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnika v tožbi kot dokaze v zadevi predlagata listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankami niso sporni ter ogled na kraju samem in njuno zaslišanje, izvedba katerih po presoji sodišča ni potrebna, ker pravno odločilna dejstva, torej lastnosti tega objekta (glej 8. točko obrazložitve te sodbe) ter neobstoj gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del, med strankami niso sporna.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.