Jedro

Odgovornost za škodo, nastalo zaradi kazenskega postopka in kakršna naj bi bila preostala v tem postopku še sporna premoženjska škoda, pa so mimo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 172 in dr.) urejali še tedaj veljavni ustavi (bivše federacije to je zvezna v členu 199. in republiška, v členu 248) ter Zakon o notranjih zadevah (Ur. list SRS, št. 28/80 - v zvezi z nezakonitim ali nepravilnim delom organov pregona) in Zakon o rednih sodiščih (Ur. list SRS, št. 10/77 - člen 70 - v zvezi z nezakonitim ali nepravilnim delom sodnika). Odgovornost države za tako škodo je temeljila na načelih o odgovornosti za drugega ter je bila država, to je toženka lahko odgovorna le za krivdno ravnanje svojih delavcev. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bil tožnikov devizni znesek 5.000 DEM zasežen v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem je bil oproščen obtožbe. Glavnica je bila tožniku vrnjena takoj po končanem kazenskem postopku. Sporno škodo naj bi predstavljale le izgubljene obresti od navedene glavnice, ki bi jih tožnik dobil, če glavnica ne bi bila zasežena v času od 17.6. do 4.11.1986. Ker pa sodišči nižjih stopenj nista ugotovili protipravnega ravnanja delavcev organov za notranje zadeve ali pa sodišča, sta obravnavani del odškodninskega zahtevka tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo preostali tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval plačilo premoženjske škode to je obresti od zasežene glavnice 5.000 DEM za čas od 17.6. do 4.11.1986, ker je ugotovilo, da za zatrjevano tožnikovo škodo ni podana toženkina odgovornost. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskih razlogov 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita. Bistvena kršitev postopka naj bi bila podana zato, ker da sodišče prve stopnje ni uporabilo prave norme. Protipravnost je dokazana, ker so toženkini delavci kršili določbi četrtega odstavka 211. člena ZKP in 6. člena ZKP. Dalje je kršitev postopka podana zato, ker sodišče prve stopnje ni bilo pravilno sestavljeno, saj bi moral soditi senat. Poleg tega pa je sodišče po določbah ZPP vezano na pravnomočno oprostilno kazensko sodbo. Po določilu 542. člena ZKP oškodovanec ni dolžan dokazati objektivne odgovornosti toženke. Dovolj je, da je škoda nastala, bodisi namenoma ali pa iz malomarnosti. Če tožniku ne gre odškodnina, ker naj bi toženkini delavci ravnali v kazenskem postopku zakonito, potem ne bi mogla iti tožniku odškodnina niti za pripor, ki je bil prav tako odrejen zakonito. V reviziji tožnik dodaja, da jo vlaga zato, da se doseže enotnost pravnega reda oziroma uporaba zakonov.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, toženka pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v letu 1988 pravnomočno oproščen obtožbe zaradi pomoči pri poskusu kaznivega dejanja po 359. členu Carinskega zakona v zvezi z 19. in 24. členom KZ SFRJ. V zvezi s tem kazenskim postopkom je zatem vložil zoper Republiko Slovenijo odškodninsko tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti (pripora) od 16.6.1983 do 7.7.1983 in zaradi plačila premoženjske škode. Spor zaradi plačila nepremoženjske škode je že zaključen ter je v revizijskem postopku odprt le še odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode, ki jo predstavljajo izgubljene obresti za čas od 17.6.1983 do 4.11.1986 od zneska 5.000 DEM, ki je bil tožniku zasežen v zvezi z omenjenim kazenskim postopkom. Sodišče prve stopnje je sporni del odškodninskega zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da za sporno škodo ni podana odškodninska odgovornost toženke. Med drugim je ugotovilo, da je bil zaseg deviznega zneska opravljen že pred začetkom preiskave v skladu z določilom četrtega odstavka 211. člena v zvezi s 151. in 154. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno uradoma pregonljivo kaznivo dejanje. Zasežene devize so bile v skladu z določbami ZKP deponirane pri sodišču do 4.11.1986, ko jih je sodišče tožniku vrnilo, ker so odpadli razlogi za odvzem deviz. Ker ravnanje organov pregona, ki so devize zasegli in jih deponirali, ni bilo po oceni sodišča prve stopnje nezakonito ali nepravilno in zato ne protipravno, ni podana odškodninska odgovornost toženke ter je zato tožnikov odškodninski zahtevek zaradi izgubljenih obresti od zaseženega zneska zavrnilo. Enako je presodilo odškodninski spor tudi sodišče druge stopnje.

Tožnik je v postopku uveljavljal povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, nastale v zvezi s priporom in kazenskim postopkom, v katerem je bila izrečena oprostilna sodba. Škoda, katere povrnitev je zahteval, naj bi nastala v letih 1983 do 1986. Za presojo odškodninske odgovornosti toženke so zato pomembni predpisi, ki so veljali v navedenem času. Odgovornost za škodo, nastalo zaradi neupravičenega pripora, je določal postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost, v 541. in naslednjih členih tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP - bivše federacije, št. Ur. lista 4/77). O tožnikovi škodi na tej pravni podlagi je bilo že odločeno in ta škoda ni več predmet tega spora. Odgovornost za škodo, nastalo zaradi kazenskega postopka in kakršna naj bi bila preostala v tem postopku še sporna premoženjska škoda, pa so mimo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 172 in dr.) urejali še tedaj veljavni ustavi (bivše federacije to je zvezna v členu 199. in republiška, v členu 248) ter Zakon o notranjih zadevah (Ur. list SRS, št. 28/80 - v zvezi z nezakonitim ali nepravilnim delom organov pregona) in Zakon o rednih sodiščih (Ur. list SRS, št. 10/77 - člen 70 - v zvezi z nezakonitim ali nepravilnim delom sodnika). Odgovornost države za tako škodo je temeljila na načelih o odgovornosti za drugega ter je bila država, to je toženka lahko odgovorna le za krivdno ravnanje svojih delavcev. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bil tožnikov devizni znesek 5.000 DEM zasežen v zvezi s kazenskim postopkom, v katerem je bil oproščen obtožbe. Glavnica je bila tožniku vrnjena takoj po končanem kazenskem postopku. Sporno škodo naj bi predstavljale le izgubljene obresti od navedene glavnice, ki bi jih tožnik dobil, če glavnica ne bi bila zasežena v času od 17.6. do 4.11.1986. Ker pa sodišči nižjih stopenj nista ugotovili protipravnega ravnanja delavcev organov za notranje zadeve ali pa sodišča, sta obravnavani del odškodninskega zahtevka tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnili.

Kot je bilo že navedeno, je lahko toženka odškodninsko odgovorna tožniku za iztoževano škodo le v primeru, če bi bila škoda posledica krivdnega ravnanja njenih delavcev. Kazenska oprostilna sodba sama zase ne dokazuje, da so bila dejanja tistih, ki so vodili postopek, nepravilna ali nezakonita. Taka narava postopkovnih dejanj delavcev organov za notranje zadeve ali pa sodišča ni bila ugotovljena. Devize so bile tožniku zasežene na meji, ko se je vračal iz Italije v Slovenijo, ker je bil podan sum, da je storil uradoma pregonljivo kaznivo dejanje. Zoper njega je bila podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja pomoči v zvezi s členom 359 Carinskega zakona in kaznivega dejanja kupčevanja z zlatim denarjem, tujo valuto in devizami po 167. členu KZ SFRJ. Po tretjem odstavku navedenega člena pa je bil tudi obligatoren odvzem predmetov.

Ravnanje delavcev organov za notranje zadeve je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč v skladu z določbo 211. člena ZKP in zato ni bilo protipravno. Ugotovljeno tudi ni bilo nedopustno ravnanje sodnika ali sodišča pri deponiranju zaseženih deviz na sodišču za čas trajanja kazenskega postopka. Te devize pa so bile tožniku vrnjene, čim je bilo to po določbah kazenskega postopka mogoče. Glede na vse ugotovljene okoliščine sta zato sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da ravnanje organov za notranje zadeve ali pa delavcev sodišča v zvezi z zasegom in deponiranjem deviz ni bilo nepravilno ali nezakonito oziroma protipravno. Ker ni bila ugotovljena nedopustnost, ki je element civilnega delikta, ne more biti podana odškodninska odgovornost toženke. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče presojati toženkino odgovornost za obravnavano premoženjsko škodo po istih določbah, kot je odločalo o toženkini odgovornosti za tožnikove duševne bolečine v zvezi s priporom, pa ni utemeljeno.

Namreč že spredaj navedene določbe iz XXXII. poglavja ZKP (ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, nastalo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti) predpisujejo podlago za povrnitev škode le zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega pripora, medtem ko se odgovornost države za tako premoženjsko škodo, kot je sporna, ugotavlja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava (v zvezi s spredaj citiranimi ostalimi predpisi). Ker pa ni bilo ugotovljeno, da bi organi pregona oziroma sodstva ravnali nedopustno (to je nezakonito ali nepravilno) v zvezi z zasegom in deponiranjem tožniku zaseženih deviz, ni podana toženkina odškodninska odgovornost za iztoževano škodo. Zavrnitev obravnavanega dela tožnikovega odškodninskega zahtevka na sodiščih nižjih stopenj je bila zato pravilna oziroma utemeljena. To pa pomeni, da ni bil podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča ni revizija utemeljena niti v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kako naj bi prišlo do kršitve postopka zato, ker ni sodil senat, revizije niti ni mogoče razumeti, ker je o sporu odločalo okrajno sodišče, ki je po določilu II. točke 99. člena zakona o sodiščih (Ur. list SRS, št. 19/94) pristojno odločati v premoženjskih sporih, če vrednost spornega zahtevka ne presega 2,000.000,00 tolarjev (v tem primeru pa je bila vrednost spora bistveno manjša), na okrajnih sodiščih pa sodijo le sodniki posamezniki (100. člen citiranega zakona). Zmotna pa so tudi revizijska izvajanja, v katerih se govori o vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno oprostilno kazensko sodbo. Tožnik ima pri tem očitno v mislih tretji odstavek 12. člena ZPP, ki pa določa, da je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato zaključuje, da revizija ni utemeljena niti v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (393. člen ZPP).