Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal toženec (ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari), ker toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec želi z izvedencem psihiatrične stroke dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je imel v letih 2009 in 2010 potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo ali boleznijo. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 % podan zato, ker se tožeča stranka ni prej in odločneje odzvala na nezakonito porabo javnih sredstev, čeprav je bila z njo seznanjena. Tega toženec v postopku ni trdil, navedba, da je bila tožeča stranka z njegovim ravnanjem seznanjena, pa ne predstavlja tudi očitka, da (in kako) je s svojim ravnanjem tožeča stranka prispevala k ugotovljenemu obsegu škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženec (na katerem je trditveno breme) ni navajal, hkrati pa ne navaja, da bi ta dejstva ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljena razpolaganja strank, je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je kršitev navedene določbe ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa (I. točka izreka, razen glede odločitve o zahtevku za plačilo premoženjske škode iz naslova povračila stroškov skladiščenja, in IV. točka izreka) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki v roku 15 dni plača odškodnino v višini 36.918,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2011 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek (do zneska 73.639,16 EUR in tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode iz naslova stroškov skladiščenja in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine od 30. 7. 2010) pa je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek (II. točka izreka). S sklepom je dovolilo spremembo (razširitev) tožbe z dne 26. 2. 2013 (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da spremeni odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, v obeh primerih pa spremeni odločitev o stroških postopka tako, da stroške toženca naloži v povrnitev tožeči stranki. Navaja, da na bencinskih črpalkah ni kupoval dizelskega goriva in drugih artiklov ter da dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi ne dajejo podlage za drugačen zaključek. Veleposlaništvo je imelo kosilnico in motorno žago na dizelski pogon, to gorivo pa se je uporabljalo tudi za prejšnji sistem ogrevanja. Dizelsko gorivo je bilo napačno navedeno na izpisih uporabe bencinske kartice ..., ker so delavci pomotoma pri navedbi artikla vnesli dizelsko gorivo namesto bencina. V zvezi z očitanimi nakupi knjig navaja, da mu A. ni postavljalo nobenih omejitev glede vrste in količine knjig, ki jih je veleposlaništvo lahko kupovalo za lastno knjižnico. Knjige so sodile med drobni inventar, za nakup katerega je veljal mesečni (in ne letni) limit 5.000,00 EUR. Tega limita toženec ni prekoračil, zato ni podana protipravnost njegovega ravnanja. Enako velja tudi za drobni material. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda, saj je zaradi spornih nakupov premoženje tožeče stranke le spremenilo obliko. Tožeča stranka bi kupljene stvari lahko razdelila svojim organom, organizacijam in zavodom (npr. vojašnicam, civilni zaščiti). Navaja še, da je toženec predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko podal mnenje o tem, ali je toženec v času službovanja na veleposlaništvu trpel za kakšno duševno motnjo, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Sodišče prve stopnje ni pristojno za oceno, da na podlagi sedanjega zdravstvenega stanja ni mogoče sklepati o stanju v preteklosti. Pritožuje se tudi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti in zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper del zavrnilnega dela sodbe v drugem odstavku I. točke izreka (zoper odločitev o presežku do zahtevane odškodnine v znesku 73.639,16 EUR in o zakonskih zamudnih obrestih) ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka(1). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, podredno pa, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da znaša soprispevek tožeče stranke k nastanku škode 50 %, navaja, da takšna odločitev zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Toženec med postopkom ni zatrjeval soprispevka tožeče stranke. Zatrjeval je le, da tožeča stranka ni poskrbela, da bi nakupljene predmete dala v uporabo drugim diplomatskim predstavništvom in da je imela od nakupov v resnici korist in ne škode. Sodišče prve stopnje med obravnavanjem zadeve ni razkrilo svojega materialnopravnega stališča, zato je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje za ugotovitev dejstev v zvezi s soprispevkom tožeče stranke tudi ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič. Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje, da je podan soprispevek tožeče stranke, nepravilna, saj ni prispevala k nastanku ugotovljenega obsega škode. Pritožuje se tudi zoper tek zakonskih zamudnih obresti in zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo toženca, v njem prerekala njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo in sklep v delu, v katerem ju toženec izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato je že iz tega razloga izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bil toženec od 24. 12. 1993 zaposlen pri tožeči stranki, pri čemer je bil v času od 5. 2. 2007 dalje razporejen na delovno mesto vodje ... v B.; – da je svoje delo ... opravljal do 31. 8. 2010, ko je bil predčasno odpoklican s te funkcije; – da je v času svojega službovanja nakupil oziroma odobril nakup za več tisoč evrov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig ter drugega drobnega materiala.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu izdalo delno sodbo in sklep, opr. št. Pd 42/2012 z dne 22. 10. 2013, s katerima je odločilo, da se tožbeni zahtevek zaradi zastaranja nad zneskom 73.639,16 EUR zavrne in da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na povračilo stroškov skladiščenja. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 1190/2013 z dne 17. 7. 2014, na pritožbo tožeče stranke sklep o nepristojnosti razveljavilo, odločitev iz sodbe, da se del tožbenega zahtevka zavrne, pa potrdilo. Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno odločitev iz sodbe je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 195/2014 z dne 17. 2. 2015. 10. Sodišče prve stopnje je s sodbo sedaj odločilo še o nezastaranem delu odškodninskega zahtevka v višini 73.639,16 EUR in o zahtevku za povračilo stroškov skladiščenja. Toženec kot javni uslužbenec je glede na določbo 135. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti(2) toženca v zvezi z očitanimi neupravičenimi nakupi. Ker pa je podan soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 %, ji je prisodilo odškodnino v višini 36.819,58 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zahtevek za povračilo stroškov skladiščenja je zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo v obliki stroškov skladiščenja (ker tožeča stranka zaradi skladiščenja spornih predmetov nima nič večjih stroškov zaradi najema skladišča).

K pritožbi toženca:

11. Toženec v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal na zadnjem naroku za glavno obravnavo 20. 10. 2015. Iz zapisnika navedenega naroka izhaja (list. št. 235) toženčev predlog po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi po pregledu toženca, njegove medicinske dokumentacije o psihiatričnem zdravljenju v bolnišnici C. v letu 2015 in fotografij v spisu podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo (peti odstavek 3. točke obrazložitve sodbe), da toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec prav z izvedencem psihiatrične stroke želi dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je v letih 2009 in 2010 imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju pa še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo ali boleznijo. Le izvedenec psihiatrične stroke se bo lahko opredelil do tega vprašanja in presodil, ali je mogoče kljub domnevni odsotnosti dokumentacije o psihiatričnem zdravljenju toženca v letih 2009 in 2010 podati mnenje o njegovem duševnem zdravju v navedenem obdobju. Sodišče prve stopnje bi moralo ta dokaz izvesti, saj ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo psihično stanje toženca v letu 2009 in letu 2010. Za to ugotavljanje sodišče ne razpolaga s potrebnim znanjem.

12. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v zvezi z navedenim dokaznim predlogom toženca neutemeljeno navaja, da ga je toženec podal po prvem naroku za glavno obravnavo in zato prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. Iz spisa namreč izhaja, da toženec brez svoje krivde tega dokaznega predloga prej ni mogel podati (četrti odstavek 286. člena ZPP), saj se je šele po njegovi hospitalizaciji v bolnišnici C. v času od 18. 3. 2015 do 3. 9. 2015 in po kontrolnem pregledu 1. 10. 2015 pojavil dvom v njegovo razsodnost tudi v času spornih nakupov v letih 2009 in 2010. Navedeno pa je toženec tudi pojasnil v prošnji za preložitev naroka z dne 12. 10. 2015 in izkazal s priloženimi listinami (list. št. 228 – 233). Njegov dokazni predlog je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za pravočasen.

13. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga je namreč kršitev pravice do izjave v postopku kot elementa pravice do kontradiktornega postopka. Navedenemu dokaznemu predlogu bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi, saj je bil pravočasen, dovolj substanciran in predlagan za dokazovanje relevantnega dejstva, ki še ni bilo ugotovljeno z drugimi dokazi. Ugotovitev toženčeve razsodnosti v času povzročitve škode je relevantno dejstvo, saj predstavlja predpogoj za ugotovitev krivde.

K pritožbi tožeče stranke:

14. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev, da je podan njen soprispevek v obsegu 50 % k nastali škodi. Utemeljeno opozarja, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z navedenim ni podal ustrezne trditvene podlage. Toženec je v postopku zatrjeval le (kar izhaja tudi iz povzetih navedb v sodbi – 2. točka obrazložitve), da ni protipravno razpolagal s finančnimi sredstvi tožeče stranke, da se je obnašal gospodarno, učinkovito in skrbno, da tožeči stranki ni nastala škoda, ker je njeno premoženje le spremenilo obliko ter da tožeča stranka ni poskrbela za zmanjšanje škode na način, da bi kupljene predmete dala v uporabo drugim diplomatskim predstavništvom. Po presoji sodišča prve stopnje je soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 % podan zato, ker se tožeča stranka ni prej in odločneje odzvala na nezakonito porabo javnih sredstev, čeprav je bila z njo seznanjena. Tega toženec v postopku ni trdil, navedba, da je bila tožeča stranka z njegovim ravnanjem seznanjena (ki jo je toženec sicer podal v zvezi z ugovorom zastaranja), pa ne predstavlja tudi očitka, da (in kako) je s svojim ravnanjem tožeča stranka prispevala k ugotovljenemu obsegu škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženec (na katerem je trditveno breme) ni navajal, hkrati pa ne navaja, da bi ta dejstva ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljena razpolaganja strank, je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je kršitev navedene določbe ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Obenem je zaradi navedenega podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja glede vprašanja, ali je s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode.

15. Pritožbeno sodišče je tako že zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ugodilo pritožbama pravdnih strank in razveljavilo tako ugodilni (prvi odstavek I. točke izreka) kot izpodbijani del zavrnilnega dela sodbe (drugi odstavek I. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine do zneska 73.639,16 EUR in na zavrnitev obrestnega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 30. 7. 2010 do 9. 3. 2011) ter sklep o stroških postopka (IV. točka izreka). V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo za ugotovitev zatrjevanih relevantnih dejstev dopolniti dokazni postopek oziroma izvesti še druge dokaze (zlasti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke), ki jih neutemeljeno ni izvedlo, ostale pa obrazloženo zavrniti, in nato o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 73.639,16 EUR ponovno odločiti. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka, pri tem pa upoštevati tudi odločitev iz delne sodbe, da bo o stroških odločeno s končno sodbo, kar pomeni, da bo moralo upoštevati uspeh strank glede na celotni vtoževani (tako zastarani kot nezastarani) tožbeni zahtevek.

16. Ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Tožeča stranka se ne pritožuje zoper določitev sodišča prve stopnje, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, zato pritožbeno sodišče v to odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Odločitev je nepravilna, ker o podrednem tožbenem zahtevku glede na določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP sodišče odloča, le če spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen (ne pa tudi, če je ta delno utemeljen).

(2) Pripravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode.