Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali tožnik uveljavlja popolno odškodnino brez omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ali le odškodnino, kot mu jo priznava ZPŠOIRSP, ta dejstva pa so odločilna ne le glede priznanja višine škode, marveč tudi zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se delna vmesna sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je 3. 2. 2011 vložil tožbo, v kateri je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 400.000,00 EUR in za prestane psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 200.000,00 EUR, ker ga je upravni organ tožene stranke protipravno izbrisal iz evidence o državljanstvu in ker je bil „odjavljen iz stalnega prebivališča“. S pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2014 je tožnik spremenil tožbo, saj je zahteval povračilo izgube dohodka v višini 95.320,00 EUR, delno pa je umaknil tožbo za plačilo nepremoženjske škode, saj je zahteval za duševne bolečine 304.680,00 EUR (prej 400.000,00 EUR) in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 200.000,00 EUR.(1) V pripravljalnih vlogah je tožnik določno navajal, da zahteva odškodnino (tudi) zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča, skliceval pa se je tudi na določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.(2)

2. Sodišče prve stopnje je z delno vmesno sodbo odločilo, da je po temelju delno utemeljen tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 504.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (točka I). Odločilo je še, da bo o višini tožbenega zahtevka po posameznih odškodninskih postavkah in o stroških postopka odločilo s končno sodno odločbo (točka III). Z delno sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo premoženjske škode, v katerem je zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino zaradi izgube dohodka v znesku 95.320,00 EUR za čas od izbrisa iz registra podjetnikov z dne 31. 8. 1995 do sprejema tožnika v državljanstvo RS z dne 9. 7. 2003, v znesku 1.000,00 EUR mesečno (točka II).

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izreka (delne) sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek pod II. točko po temelju utemeljen. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov, ki potrjujejo, da je bil tožnik prisiljen zapreti obrt. Iz obvestila UE Slovenska Bistrica z dne 5. 6. 1995 izhaja, da je upravni organ pozval tožnika, da predloži potrdilo o začasnem prebivališču, ker bo v nasprotnem odločbo za opravljanje dejavnosti z dne 30. 1. 1995 razveljavil. Tožnik potrdila o začasnem prebivališču ni mogel predložiti, ker je bil od 1992 dalje izbrisan iz registra stalnega prebivališča in iz državljanstva RS, od 30. 5. 1995 pa je ostal tudi brez zadnjega slovenskega dokumenta, saj mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje. Tožnik je 24. 1. 1995 vložil prošnjo za začasno prebivanje, vendar je bila njegova vloga zavržena. Tožnik bo lahko okoliščine vezane na izbris dodatno pojasnil na zaslišanju na obravnavi, saj je bil v času prvega zaslišanja na naroku 5. 2. 1995 v hudi psihični stiski, ki jo je zaznalo tudi sodišče, kar pravilno ugotavlja v 27. točki obrazložitve odločbe. Tožnik je bil pri opravljanju samostojne dejavnosti zelo uspešen, saj je mesečno zaslužil 2.900,00 EUR. Tožnik je podpisal vlogo za izbris iz registra podjetnikov, ker mu je grozilo denarno kaznovanje in izgon iz države. Od takrat dalje je tožnik propadal, kar potrjuje tudi vsebina odpustnega lista Psihiatrične bolnice Vojnik z dne 13. 7. 2007, iz katerega izhaja, da se je znašel v situaciji izbrisanega, kar je zanj pomenilo izgubo družine, obrti ter vira preživljanja in s tem veljavnega socialnega statusa in osebne identitete. Odvzem stalnega bivališča in državljanstva je imelo odločilen vpliv na tožnikovo zdravstveno stanje. Tožnik je pred izbrisom iz stalnega prebivališča živel v Sloveniji, imel je slovenske dokumente, nezakoniti izbris iz registra stalnega prebivališča in iz državljanstva pa je onemogočal tožencu prijavo bivališča v Sloveniji.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko (vmesne) sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da zavrne tudi v preostalem delu tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik zatrjeval, da je bila odjava iz stalnega prebivališča zgolj posledica „nepridobitve državljanstva“ oziroma izbrisa iz državljanstva. Tožnik škode ni povezoval z izbrisom iz registra stalnega prebivališča, ker je zatrjeval, da je bilo njegovo obrtno dovoljenje razveljavljeno, ker ni bil državljan RS, škodo pa je vezal na izbris iz državljanstva. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo škodne posledice, za katere je prvotno zatrjeval, da so posledica izbrisa iz državljanstva, naknadno pripisal toženi stranki zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča. Gre za dve protipravni ravnanji, ob tem, da tožnik tudi v prvi pripravljalni vlogi veže izgubo za opravljanje samostojne dejavnosti izbrisu iz državljanstva. Sodišče se je zato pri odločitvi zmotno oprlo na določbe ZPŠOIRSP. Sodišče je ugotovilo tri različna protipravna ravnanja, ki jih tožnik očita toženi stranki, kar bi sodišče moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti ugovorov tožene stranke glede zastaranja. ZPŠOIRSP ureja zastaranje terjatev le glede škode nastale z izbrisom iz registra stalnega prebivališča, zato bi glede izbrisa iz državljanstva in izbrisa iz registra podjetništva sodišče moralo upoštevati določbe o zastaranju iz Obligacijskega zakonika.(3) Tožnik je najkasneje leta 1992 oziroma 1995 vedel za škodo in storilca izbrisa iz državljanstva ter registra podjetništva, zato je njegova terjatev zastarala. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 18. 9. 2014, na katerem bi moral tožnik predložiti vse dokaze, ki pa jih je dejansko predložil šele z drugo pripravljalno vlogo 29. 10. 2014, in sicer potrdilo UE MB z dne 29. 10. 2014 in pri tem podal tudi obširne navedbe. Ker je tožena stranka pravočasno podala ugovor prekluzije, bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti te dokazne predloge in navedbe tožnika. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2014, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, kdaj je prišlo do izbrisa iz registra stalnega prebivališča, koliko časa naj bi zaradi tega ostal brez prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, prav tako pa tudi ne, kje je dejansko stanoval v spornem času in kje je imel začasno prebivališče. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnik ni upravičen do odškodnine po ZPŠOIRSP iz razloga, ker se je pred organi pregona umaknil v tujino, kot to izhaja iz dopisa PU Maribor z dne 12. 1. 2000 in iz dopisa odvetnika A. A. z dne 31. 1. 2002, ki je tožnika zastopal v kazenskem postopku in iz katerega izhaja, da je tožnik v Nemčiji, kjer opravlja priložnostna dela. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo trajanja obdobja, ko naj bi bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivališča, kar pa so odločilna dejstva za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Obstoj nepremoženjske škode ni izkazan. ZPŠOIRSP določa pavšalno odškodnino za vsak mesec izbrisa v višini 50,00 EUR, ki krije premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Za primere, ki odstopajo od povprečnih situacij izbrisanih, ker jim je nastala večja škoda, je v 11. členu tega zakona določeno, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, to pa pomeni, da mora tožnik, ki uveljavlja višjo odškodnino, dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Zatrjevane škode ne dokazujejo priložena odpustnica iz leta 2007, tožnikova izpoved in tudi ne izvedensko mnenje.

5. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in v tem delu potrdi delna vmesna sodba.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Tožnik je podlago tožbenega zahtevka utemeljeval na izbrisu iz evidence o državljanstvu in da mu je bila odvzeta pravica do slovenskega državljanstva, vendar je že v tožbi (tudi) zatrjeval da „ je bil nezakonito odjavljen iz stalnega prebivališča“,(4) v kasnejših vlogah pa je določno navedel, da škodo uveljavlja zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča, skliceval pa se je tudi na posamezne določbe ZPŠOIRSP. Do prvega naroka je bila trditvena podlaga tožnika skopa, pa vendarle zadostno substancirana in podprta z dokazi, ki so nalagali sodišču prve stopnje, da opravi materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku.(5) Že zaslišanje tožnika, ki je bilo predlagano v dokaznih predlogih v tožbi in kasneje tudi izvedeno, predstavlja relevanten dokaz, ki dokazuje, da je bil tožnik leta 1992 izbrisan iz registra iz stalnega prebivališča, kar potrjujejo tudi listinski dokazi, ki so bili priloženi skupaj s tožbo in sicer odpustni list Psihiatrične bolnišnice ... z dne 13. 7. 2007, iz katerega izhaja, da je na pacientovo zdravstveno stanje „rušilno vplivalo dejstvo, da se je znašel v situaciji izbrisanega“(6) enako pa izhaja tudi iz psihiatričnega poročila z dne 9. 7. 2010.(7) Tožnik je tožbi priložil potrdilo UE Maribor, iz katerega izhaja, da mu je bilo vozniško dovoljenje deponirano od 8. 6. 1995 do 30. 4. 2004 in potrdilo Upravne enote za notranje zadeve, da mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto, ker ne izpolnjuje pogojev iz 1. in 2. odstavka 81. člena Zakona o tujcih,(8) odločbo MNZ z dne 9. 7. 2003, da je bil sprejet v državljanstvo RS,(9) izpiska iz RMK, ki potrjujeta, da je bil tožnik rojen v Sloveniji in da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji,(10) vloženi sta bili potrdili,(11) da sta bili vloženi prošnji v letu 1992 in 1995 za začasno prebivališče in za sprejem v državljanstvo RS. Ker je tožnik že v tožbi predložil navedene dokaze in dal ustrezno trditveno podlago, je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo in upoštevalo kot pravočasen dokaz tudi potrdilo UE Maribor z dne 29. 10. 2014,(12) ki dodatno potrjuje navedbe tožnika o nezakonitem izbrisu iz registra stalnega prebivališča. Sodišče je tudi utemeljeno dopustilo tožniku (in toženi stranki) dodatne navedbe po končanem prvem naroku, saj če jih ne bi, bi tožniku to upravičenje dalo pritožbeno sodišče, ker bi štelo, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega materialnopravnega vodstva, glede na obstoječo trditveno podlago in predložene dokaze in še posebej iz razloga, ker je bil prav v tem obdobju sprejet ZPŠOIRSP, kot specialni zakon, ki je na novo določil pravice in obveznosti upravičencev in tožene stranke, ob tem, da gre za dokumente, ki jih je pridobil tožnik od upravnih organov tožene stranke. Določba o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov posega v pravico strank, da se izrečejo v postopku, in tudi ni v prid pričakovanju po materialno pravilni sodbi. Zato je treba določila o prekluziji uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temeljnim namenom: kot prisilo pravdnih strank, da v določenem roku opravijo procesna dejanja.(13) Treba je upoštevati, da je tožnik že v tožbi priložil številne dokaze, s katerimi je dokazoval obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato listina upravne enote (tožene stranke), da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, le z visoko stopnjo prepričanja (dodatno) potrjuje protipravnost ravnanja tožene stranke.(14) Pravila prekluzije zato niso bila kršena. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da utemeljuje tožbeni zahtevek na nezakonitem ravnanju tožene stranke, ker je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, prav pa ima pritožba, da se sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ni določno opredelilo glede nepremoženjske škode, ki jo tožnik zatrjuje in ni povezana z njegovim izbrisom iz registra stalnega prebivališča. 8. ZPŠOIRSP ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (U. L. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 – odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Iz obrazložitve Predloga ZPŠOIRSP - prva obravnava - izhaja, da je cilj zakona o povrnitvi škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, popraviti kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s tem, da se uredi pravično zadoščenje in povrne škoda, ki je izbrisanim nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Protipravnost ravnanja tožene stranke je s tem izkazana, še posebej iz razloga, ker 6. člen ZPŠOIRSP daje tem oškodovancem pravico do denarne odškodnine v upravnem postopku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in sicer v višini 50,00 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa (drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP), že ob predložitvi dokazila UE, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je po izbrisu pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali da je bil sprejet v državljanstvo RS ali da mu je s sodbo priznana odškodnina iz ZPŠOIRSP (23. člen ZPŠOIRSP). Obdobje izbrisa je čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ali čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo RS za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo RS ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v RS (3. člen ZPŠOIRSP). Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi druge alineje prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ker je predložil dokaze, kot jih od upravičenca zahteva 23. člen ZPŠOIRSP.

9. Kot je bilo že pojasnjeno, upravičenec iz ZPŠOIRSP lahko uveljavlja denarno odškodnino v upravnem postopku, lahko pa jo uveljavlja tudi v pravdnem postopku. Takšno dodatno možnost daje zakon upravičencu, če meni, da mu je nastala višja škoda od tiste, ki mu jo zakon določa v okviru upravnega postopka in lahko to izkaže z običajnimi dokaznimi sredstvi v pravdnem postopku (listine, priče).(15) Enajsti člen ZPŠOIRSP določa, da se za odločanje o denarni odškodnini (v sodnem postopku)(16) zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe, ki urejajo obligacijska razmerja,(17) če ZPŠOIRSP ne določa drugače. Za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa se ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja (drugi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP). Po 12. členu ZPŠOIRSP pa je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se določi v sodnem postopku, omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Tako OZ kot ZOR na enak način urejata nepremoženjsko škodo. Za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe ali odredi, da mora oškodovalec storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ oz. 199. člen ZOR), določena pa je tudi denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrt bližnjega in za strah. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da zahteva nepremoženjsko škodo za duševne bolečine 304.680,00 EUR in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 200.00,00 EUR,(18) zato bi ga sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati, da določno opredeli nepremoženjsko škodo, kot jo določa OZ oziroma ZOR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali tožnik uveljavlja popolno odškodnino brez omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ali le zgolj odškodnino, kot mu jo priznava ZPŠOIRSP, ta dejstva pa so odločilna ne le glede priznanja višine škode, marveč tudi zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve.(19)

10. Tožniki je poleg nepremoženjske škode zahteval tudi premoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker je bil iz tega razloga izbrisan iz registra podjetnikov. Izgubo na dohodku je zahteval od izbrisa iz registra podjetnikov do pridobitve državljanstva. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode, ker je (sam) predlagal izbris iz registra podjetnikov, hkrati pa je pojasnilo, da tožniku zatrjevana premoženjska škoda ni mogla nastati tudi iz razloga, ker navaja, da se je moral zaradi izbrisa iz registra podjetnikov preživljati na črno, pri tem pa je dosegel velike zaslužke. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili ti zaslužki neobdavčeni in zato višji kot tistih, ki jih tožnik zahteva s tožbo oziroma bi jih dobil iz naslova prijavljene obrti, če ne bi prišlo do izbrisa iz registra podjetnikov, zato mu zatrjevana škoda ni mogla nastati. Slednjih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tožnik v pritožbi, kjer izpodbija ugotovitev sodišča, da je sam vložil predlog za izbris iz registra podjetnikov, pavšalno zatrjuje, da je od izbrisa iz poslovnega registra dalje propadal, pri tem pa se sklicuje na vsebino odpustnega lista Psihiatrične bolnice ... z dne 13. 7. 2007, iz katerega pa le izhaja, da se je tožnik znašel v situaciji izbrisanega, kar je zanj pomenilo izgubo družine, obrti ter vira preživljanja in s tem veljavnega socialnega statusa in osebne identitete. Ta dokument in pritožbene navedbe pa določno ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po izbrisu iz registra podjetnikov delal na črno(20) in prejemal zaslužke, ki niso bili obdavčeni in so bili višji kot v času, ko je tožnik opravljal registrirano obrtno dejavnost. V tem delu sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 352. člena ZPP, pritožba pa opredeljeno ne zatrjuje drugih absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 352. člena ZPP). Dolžnost pritožbenega preizkusa pritožbenega sodišča, ko se izpodbija dejansko stanje, je torej omejena na pritožbene navedbe. Pritožba, ko izpodbija dejansko stanje, izpodbija postopek in argumentacijo, s katero je sodišče prve stopnje utemeljevalo dejanske ugotovitve, zato je pritožbeni preizkus dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje omejen le na navedeni predpostavki.(21) V konkretnem primeru pritožba ne graja postopka, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zaslužki tožnika z delom na črno, določno pa tudi ne argumentacije, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, saj vsebuje logične in prepričljive zaključke. Iz teh razlogov, tudi če so utemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik prisiljen vložiti vlogo za izbris iz registra podjetnikov, ker ni mogel predložiti upravnemu organu potrdila o začasnem prebivališču, ker je bil leta 1992 nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivališča, tožnik ni dokazal obstoja materialne škode, ki bi mu nastala zaradi izbrisa iz registra podjetnikov, katere primarni vzrok je bil izbris tožnika iz registra stalnega prebivališča. Tudi zatrjevano slabo psihično stanje tožnika na naroku pritožba ne veže na okoliščine, povezane z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi zaslužkov z delom na črno tožniku materialna škoda ni nastala.

11. Pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in vmesno sodbo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moral tožnik določno v skladu z OZ in ZOR opredeliti škodo, ki jo uveljavlja in na kakšni podlagi, kot popolno odškodnino ali v okviru omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP, v nasprotnem bo sodišče moralo upoštevati obe podlagi. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati ugovore tožene stranke glede vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem,(22) še posebej vzročno zvezo med psihičnimi težavami tožnika, kot jih ugotavlja izvedenec, in protipravnim ravnanjem tožene stranke, kateri opredeljeno ugovarja tožena stranka.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): O čemer bi sodišče prve stopnje moralo izdati pisni sklep in se opredeliti do navedb tožene stranke, ki je spremembi tožbe nasprotovala. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izdati (le) sklep, s katerim bo odločilo o delnem umiku tožbe, saj je o spremenjenem tožbenem zahtevku glede premoženjske škode že odločilo in zahtevek tožnika v tem delu z delno sodbo zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s to sodbo pritožbo tožnika zoper delno sodbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPŠOIRSP.

Op. št. (3): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): Glej drugi odstavek na drugi strani tožbe.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Glej prilogo A 5 Op. št. (7): Glej prilogo A 6. Op. št. (8): Glej prilogi A 9 in A 19. Op. št. (9): Glej prilogo A 11. Op. št. (10): Glej prilogi A 4 in A 13. Op. št. (11): Glej prilogi A 14 in A 15. Op. št. (12): Glej prilogo A 29. Op. št. (13): Glej sklep VSRS VIII Ips 233/2001. Op. št. (14): Podrobneje glej tudi dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. 2. knjiga, stran 600 - 602. Op. št. (15): Povzeto iz obrazložitve Predloga ZPŠOIRSP prva Op.

Op. št. (16): Opomba pritožbenega sodišča. Enajsti člen je v III. poglavju ZPŠOIRSP, ki ureja uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku.

Op. št. (17): Uporabljajo se določbe OZ, za škodo pred 1. 1. 2002 pa na podlagi 1060. in 1062. člena OZ Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (18): Glej pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 9. 2014, stran 99 sodnega spisa in pripravljalno vlogo z dne 29. 10. 2014 stran 110 sodnega spisa, v kateri zahteva odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi invalidnosti, v tožbi pa je zahteval plačilo za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob tem, da vsakokrat zahteva tudi odškodnino za duševne bolečine.

Op. št. (19): Glej sklep VS RS II Ips 271/2013. Op. št. (20): Glej izpoved tožnika na strani 141 sodnega spisa.

Op. št. (21): Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. 1. knjiga, stran 93 Op. št. (22): Glej sklepe VSRS DoR: 21/2016, 67/2016, 139/2016 in 139/2016.