Jedro

Določbe SPZ o varovanju soposesti narekujejo v konkretnem primeru enako varstvo kot določbe o varovanju posesti. S prepovedjo motenja posesti tožnika toženka ni izključena od izvrševanja svoje soposesti na isti poti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek odmerjenih pravdnih stroškov zniža za 43,67 (na 2500,40 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila posest tožnika dela nepremičnine parc. št. *93/0, parc. št. *96/0 in parc. št. 1309/0, vse k. o. ..., in sicer tistega dela teh nepremičnin po katerih poteka 2,5 m široka in 30 m dolga utrjena pot (od meje med nepremičninami parc. št. 2694/164, parc. št. 2694/154, parc. št. 2694/142, parc. št. *93/0 in parc. št. *96/0, vse k. o. ..., do mejnika v tč. 854, postavljenega v upravnem postopku IDPOS ... leta 2011, pri katerem pot v celoti preide na nepremičnino parc. št. *93/0 k. o. ...), s tem, da je na navedeno pot (po nepremičninah parc. št. *93/0, parc. št. *96/0 in parc. št. 1309/0, vse k. o. ...) v času od dne 7. 5. 2016 do 8. 5. 2016 postavila večjo prikolico na dveh kolesi, kosilnico in lesen štor (I. tč.). Toženki je naložilo, da se je v bodoče dolžna vzdržati vsakršnih posegov v to posest tožnika, še posebej pa nameščanja prikolice, kosilnice, lesenega štora in drugih podobnih ovir (II. tč.). V posledici je toženki naložilo še povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnika 2544,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi (III. tč.).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Očita, da je tožnik dvakrat spremenil tožbeni zahtevek, pri čemer je spremenil istovetnost zahtevka tako, da je izpustil navedbo nepremičnine z ID 0000 1309 in spreminjal označbe nepremičnin. Sodišče se v zvezi s tem ni opredelilo, v izreku sklepa pa je navedena tudi nepremičnina z ID 0000 1309, s čimer je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, poleg tega izrek vsebuje nepravilne označbe nepremičnin. Nadalje pritožba graja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko se ni opredelilo do soposesti spornega dela nepremičnin, poleg zmotne uporabe materialnega prava in posledične zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stana storilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dotedanjega načina izvrševanja posesti, poleg tega ni šlo za dejanje, ki bi odločilneje posegalo v mirno uživanje posesti. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP še zato, ker iz izreka sklepa sledi, da naj bi do motenja prišlo od 7. 5. 2016 do 8. 5. 2016, iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi do spornega dogodka prišlo 7. 5. 2016 med 10. in 11. uro. Prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo določbe pravdnega postopka nadalje tudi s tem, ko ni zaslišalo toženke, česar tudi naj ne bi ustrezno obrazložilo. Podana naj bi bila tudi protispisnost in kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj iz sklepa izhaja, da je priča toženko videla okoli 19.00 ure, iz zapisnika pa, da je izpovedala, da jo je videla okoli 19.30 ure. Pritožba graja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in pomanjkljivo dokazno oceno, saj naj prvostopenjsko sodišče ne bi ocenilo izpovedbe prič oziroma je njihovo verodostojnost ocenilo z uporabo splošnih besednih zvez. Pri tem se pritožnica še posebej osredotoča na zatrjevano nepravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča o dokazanosti dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na domnevni dogovor med A. A. in toženko o postavljanju premičnih stvari na pot. Pritožba še graja, da je prvostopenjsko sodišče pravdne stroške tožnika izračunalo previsoko, in sicer potne stroške odvetnika, za 35,72 EUR, posledično pa procent administrativnih stroškov in DDV.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne, toženki pa naloži v plačilo še njegove stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov postopka, sicer pa je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 5. Noben od pritožbenih razlogov glede glavne stvari ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Zgolj poprava oz. drugačna označba posameznih nepremičnin v skladu s 3. odst. 184. čl. ZPP ne predstavlja spremembe tožbe. Če je nepremičnina, na kateri je prišlo do motenja posesti, le nepopolno označena, gre za neškodljivo napako. Ves čas je jasno in ni sporno, na katerih delih katerih nepremičnin je prišlo do motenja posesti, zato sam zapis označb nepremičnin za določnost izreka sklepa (prej zahtevka) ni bistven.

7. Časovna opredelitev nastalega motenja v ugotovitvenem delu izreka sklepa, ki zajema širše časovno obdobje od ugotovljenega motenja v obrazložitvi sklepa, ne predstavlja kršitve pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP; če se je motenje zgodilo 7. 5., to ne nasprotuje zapisu, da se je zgodilo med 7. in 8. 5. Prav tako to, kar očita pritožba, ni kršitev po 15. tč. 2. odst. istega člena ZPP, saj ne gre za napačen povzetek zapisanega, pač pa za dokazno ocene, in še to glede nepomembne (časovne) podrobnosti.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil postopka s tem, ko ni zaslišalo toženke, je pa to v zadostni meri v izpodbijanem sklepu obrazložilo. V skladu z 2. odst. 258. čl. ZPP sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Toženka je bila pravilno vabljena na vse naroke za glavno obravnavo, vendar se jih ni udeležila. Ob tem ni nikoli prosila za preložitev naroka, zgolj opravičila je svojo odsotnost1 (1. in 2. odst. 115. čl. ZPP).

9. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede odločilnih dejstev tega primera je solidna in prepričljiva ter življenjsko v celoti sprejemljiva. Sodišče je v obrazložitvi sklepa korektno povzelo vsebino izpovedi tožnika in vseh zaslišanih prič ter se o njihovi dokazni vrednosti ustrezno obrazloženo opredelilo, saj je svojo presojo utemeljilo z življenjsko-izkustvenimi in logičnimi razlogi. Da je imel (tudi) tožnik v posesti sporno pot, je sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi zaslišanj številnih prič, kar je natančno navedeno na 11. strani prvostopenjske sodbe spodaj in pritožba v to ne zaseje nobenega razumnega dvoma. Sâmo motilno ravnaje, ki ga je izvedla toženkina hči A. A. (postavitev prikolice in štora na traso poti), niti ni (bilo) sporno. Dokazanost neke vrste dogovora, soglasja oz. sodelovanja med toženko in A. A., ki je njena hči, pa je tudi prepričljivo utemeljena, čeravno tudi na izpovedbi tožnikovega sina in žene. Sodišče prve stopnje je zadovoljivo pojasnilo, da jima kljub sorodstveni povezanosti in potemtakem zainteresiranosti za izid spora (objektivni pristranskosti) verjame (subjektivna nepristranskost), saj sta očitno zapustila verodostojen neposredni vtis na razpravljajočega sodnika o poštenem izpovedovanju svojega opazovanja spornega dogajanja, ki je v skladu z življenjsko izkustvenim gledanjem, da hči ne bi prišla na kavo k materi, če te ne bi bilo doma (preden je sama odšla v N.) in ne bi samoiniciativno „čistila“ okoli hiše na način, ki je pomenil za tožnika motilno dejanje.

10. V motenjski pravdi ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči, odobri ali če je opravljeno v njegovo korist, pa se do samovoljnega ravnanja ne distancira. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je na pot, ki jo je uporabljal tudi tožnik, premične ovire postavila toženkina hči A. A., ni pa ne dvoma ne spora o tem, da dejanje ni bilo v njeno lastno korist (saj niti ne živi na tem naslovu), in se toženka do njega ni distancirala, saj predmetov, vsaj do prihoda policista, s poti ni umaknila.

11. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni uporabilo oz. navedlo določb, ki urejajo oz. opredeljujejo soposest kot obliko posesti (25. in 35. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ), ni napačno uporabilo materialnega prava. Določbe SPZ o varovanju soposesti narekujejo v konkretnem primeru enako varstvo kot določbe o varovanju posesti. S prepovedjo motenja posesti tožnika toženka ni izključena od izvrševanja svoje soposesti na isti poti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je s postavitvijo ovir na pot prišlo do motenja tožnikove posesti s spremembo dotedanjega izvajanja njegovih voženj in hoje.

12. Pritožba pa utemeljeno očita napačno izračunane tožnikove pravdne stroške. Prvostopenjsko sodišče je previsoko odmerilo zneske potnih stroškov tožnikovega odvetnika, saj je upoštevalo napačne, in sicer prevelike razdalje med kraji njegovega potovanja zaradi tega postopka. Za razdaljo 31,9 km (in ne 40 km) med krajema Novo mesto in Črnomelj je tako treba odmeriti 11,80 EUR potnih stroškov odvetnika, za razdaljo 52,2 km (in ne 60 km) med krajema Novo mesto in X. pa 19,30 EUR. V skladu s priloženim stroškovnikom tožnika in posledično ustrezno znižanim davkom na dodano vrednost je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 43,67 EUR (na 2500,40 EUR).

13. Pritožbeni očitki so glede glavne stvari torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je v glavnem delu potrdilo in pritožbo zavrnilo, glede stroškov pa ustrezno spremenilo (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP).

14. Ker je pritožnica uspela le v delu glede stranske terjatve, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, enako pa tudi tožnik stroške, ki si jih je nakopal z vlaganjem nepotrebnega odgovora na njeno pritožbo - ta ni prispeval nobenega novega ne pravnega ne dejanskega argumenta (3. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).

1 Dne 20. 1. 2017 je na sodišče poslala zdravniško potrdilo, da se obravnave 31. 1. 2017 ne bo mogla udeležiti, kar je 27. 3. 2017 dopolnila z navedbo, da se obravnav ne more udeleževati do 15. 4. 2017. Obvestilo, da se obravnave zaradi zdravstvenih razlogov toženka ne bo mogla udeležiti, je bilo sodišču ponovno posredovano 19. 9. 2017, prav tako je bil sodnik obveščen, da se iz zdravstvenih razlogov toženka ne bo udeležila ogleda 17. 10. 2017.