Jedro

Pogodba o zaposlitvi med drugim določa, da v kolikor pripadnik predčasno, pred iztekom 10 let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, ali če se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani, je dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožencu je prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV, zato je dolžan povrniti tožeči stranki prejeto nagrado ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 112848/2014 z dne 27. 8. 2014 ostane v prvem stavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati: 5.671,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 do plačila, 614,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 do plačila, 279,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do plačila. Sicer se navedeni sklep o izvršbi v ostalem delu prvega stavka ter v četrtem stavku izreka razveljavi in višji tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti v znesku 23,03 EUR se zavrne (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 627,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso v višini 254,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Toženec je bil zaposlen pri toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) za določen čas od 27. 1. 2009 do 27. 1. 2019, pri čemer je bila tožencu izplačana denarna nagrada v višini petih povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v znesku 4.479,04 EUR, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala veljati 20. 9. 2013. Tožeča stranka je sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Šlo je za nagrado in tožeča stranka ne more in tudi nima nobenega pravnega temelja za vračilo nagrade. Toženec se je dne 27. 1. 2009 na delu pri urjenju poškodoval, zaradi česar mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti na podlagi odločbe ZPIZ. Toženec pojasnjuje, da tožeča stranka v nobenem primeru, razen z izpovedbo zaslišane priče ni listinsko dokazala, da dejansko ni prejela podatkov za obračun za september 2013 v pravočasnem roku. Tožeča stranka tako ni upravičena do vrnitve česarkoli v skladu s 191. členom OZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča stranka in toženec, pri čemer je ugotovilo, da je delovno razmerje tožencu prenehalo z dnem 20. 9. 2013, na podlagi ugotovitvenega sklepa št. ... z dne 10. 10. 2013, in sicer iz razloga neupravičene odsotnosti po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženec ugovora zoper ugotovitveni sklep ni vložil, tako da je le-ta postal pravnomočen. Po prenehanju delovnega razmerja je tožeča stranka toženca seznanila z obveznostjo vračila posebne nagrade zaradi prenehanja delovnega razmerja v 4. točki ugotovitvenega sklepa z dne 10. 10. 2013 in kasneje še v zahtevku za vračilo z dne 29. 10. 2013. 6. Pogodba o zaposlitvi v 7. členu določa, da v kolikor pripadnik predčasno, pred iztekom 10 let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali če se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani, je dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče navaja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor toženca, da bi morala tožeča stranka zaradi priznane III. kategorije invalidnosti šteti, da toženec ni dolžan vrniti posebne nagrade in mu ponuditi v podpis drugo pogodbo o zaposlitvi v skladu z odločbo ZPIZ. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožencu prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV, ne pa iz razloga, ker tožeča stranka tožencu ni zagotovila primerne zaposlitve. Tako je toženec dolžan povrniti tožeči stranki 4.479,04 EUR glavnice iz naslova prejete posebne nagrade ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožeča stranka od toženca zahteva tudi vračilo preveč izplačanih plač in potnih stroškov, in sicer iz razloga, ker je prejel previsoko plačo, saj tožeča stranka ni mogla upoštevati toženčeve odsotnosti. Šlo je za preveč izplačano plačo za mesec september 2013 v znesku 279,50 EUR, pri čemer toženec priznava, da zahtevanega zneska ni vrnil, vendar meni, da ni dolžan vrniti ničesar, saj je tožeča stranka vedela, da izplačuje več. Iz obračunov plač za mesec september in oktober 2013 ter iz izpovedi priče A.A., vodje obračunov stroškov dela v službi za računovodstvo izhaja, da tožeča stranka do zaključka obračuna 26. 9. 2013 ni bila seznanjena s prenehanjem delovnega razmerja, ker je bil sklep izdan 10. 10. 2013, pred tem pa je bil toženec v septembru 2013 v bolniškem staležu. Tožeča stranka navedenega torej ni mogla upoštevati, zato je toženec dolžan vrniti tožeči stranki prejeti znesek iz naslova preveč izplačane plače. Tožeča stranka je zahtevala tudi vračilo preveč izplačane akontacije potnih stroškov za september 2009, oktober 2009 in januar 2010, pri čemer je priča A.A. povedala, da niso upoštevali bolniške odsotnosti toženca iz razloga, ker niso imeli vseh podatkov za ustrezen obračun. Tožeča stranka je tožencu poslala zahtevo za vračilo prejetih zneskov v višini 1.192,74 EUR, toženec pa navedenega ni plačal, zato je sodišče odločilo, da je znesek dolžan povrniti tožeči stranki. Pravna podlaga za vrnitev preveč izplačane plače je 190. člen OZ. Pravilna je tudi odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče izračunalo na podlagi verificiranega programa Vrhovnega sodišča RS. Po določilih 378. člena OZ namreč dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.