Jedro

Tožnik ima poleg zahtevkov iz sklenitvene faze pogodbe tudi tiste iz izpolnitvene faze, ker gre v primerih, ko sodba nadomešča izjavo volje, ne le za vknjižbo na podlagi odločbe v smislu 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ampak tudi za vknjižbo, ki temelji na pravnem poslu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku v 15 dneh izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 1208/0, 1275/17, 1275/18, 1275/19, 1275/82, 1275/83 in 1275/84, vse k. o. X, vknjižila lastninska pravica v korist tožnika, sicer bo sodbo nadomestila ta listina. V preostalem delu (glede razveze pogodbe z vsebino, ki je določena v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2258/2010 z dne 6. 10. 2010) je tožbo zavrglo. Zavrglo je tudi pobotni ugovor ter tožencu naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Trdi, da bi moralo sodišče zaslišati stranki in predlagane priče. Razlogi za neizvedbo dokazov niso navedeni, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadeva je kompleksna, treba je ugotoviti, kaj je vsebina sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2258/2010 z dne 6. 10. 2010, katera stranka jo je izpolnila in kako. Tožnik nepremičnin noče izročiti v posest, zato ima toženec ugovor neizpolnitve. Toženec je svoje obveznosti izpolnil, tožnik pa je ni hotel sprejeti in je v slabi veri. Sodba tožniku nudi neposredni izvršilni naslov za uveljavljanje denarne terjatve iz naslova plačila kupnine, zato nima pravnega interesa, da v pravdnem postopku uveljavlja zahtevke, ki mu jih nudi in priznava sodba. Razlogi sodbe so protispisni in kontradiktorni, ker ne upoštevajo učinkov pravnomočnosti sodbe I Cp 2258/2010 in zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vpisi. Z izpodbijano sodbo je sodišče vanjo poseglo in jo na pravno nedopusten način vsebinsko spremenilo. Toženec je obveznosti po sodbi poravnal, tožnik pa nepremičnin ni izročil v posest. Sodišče ugovora pobotanja ne bi smelo zavreči, ker je toženec svoje izpolnitve po sodbi I Cp 2258/2010 vsaj v delu opravil tudi s pobotanjem medsebojnih denarnih terjatev, ki jih je imel pravnomočno prisojene zoper tožnika.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da gre ničen pravni posel, ker toženec pri upravnem organu ni vložil zahteve za odobritev pravnega posla po ZKZ. Ničen posel ne učinkuje in ne ustvarja nobenih pravno relevantnih posledic.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodbo je mogoče preizkusiti. Glede očitka, da sodba nima razlogov o tem, kateri dokazi so bili izvedeni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče res le povzelo (dotedanje) dokazne sklepe, vendar pritožnik v pritožbi ne pojasni dovolj konkretizirano, kateri dokaz bi moralo sodišče še izvesti v zvezi s katerim od zatrjevanih dejstev. Sodišče je vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo na naroku dne 2. 6. 2016. Tega pritožnik ni grajal in se na to kršitev v pritožbi niti ne more več sklicevati (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

6. Tožnik je konec leta 2003 v skladu z 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) podal ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, toženec pa je ponudbo pravočasno sprejel. Tožnik je odklonil sklenitev pogodbe s tožencem in sklenil darilno pogodbo z drugim ponudnikom (svojim bratrancem), ki ni imel predkupne pravice. Pogodba je bila zemljiškoknjižno realizirana. Toženec je 15. 7. 2005 vložil tožbo, s katero je zahteval sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine pod pogoji iz ponudbe. Po dolgotrajnem pravdnem postopku (1) je bilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2258/2010 z dne 6. 10. 2010 tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine ugodeno. Toženec je od 22. 2. 2013 vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin (2).

7. V predmetni pravdi tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je pogodba (ki jo je nadomestila sodba I Cp 2258/2010) razvezana zaradi neplačila kupnine in izstavitev listine, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica v njegovo korist. 8. V tej zadevi se odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo P 294/2013 z dne 10. 3. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker toženec v zvezi s sodbo I Cp 2258/2010 pri pristojnem organu ni vložil zahteve za odobritev pravnega posla (prvi odstavek 22. člena ZKZ), je zavzelo naslednja stališča: da pravni posel sploh ni bil veljavno sklenjen oziroma ne obstaja; da tožba na razveljavitev neobstoječe pogodbe ni dovoljena in da bi tožnik lahko vložil le izbrisno tožbo (3).

9. S sklepom II Cp 2064/2015 z dne 18. 11. 2015 je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. S stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral vložiti izbrisno tožbo, se ni podrobneje ukvarjalo, ker je zavzelo stališče, da tožnik v okoliščinah konkretnega primera lahko uveljavlja tudi zahtevke iz izpolnitvene faze pogodbe.

10. S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za izstavitev listine, v preostalem delu (razveza pogodbe) pa tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je toženec kupnine ni plačal v roku, ki je s tožnikovim opominom postal bistvena sestavina pogodbe (104. in 105. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in zaključilo, da je dajatveni del tožbenega zahtevka utemeljen tudi iz zornega kota (ne)izpolnitve pogodbe. Za ugotovitev, da je pogodba razvezana, po mnenju sodišča tožnik nima pravnega interesa, ker pravni posel brez naknadne odobritve upravnega organa ne obstaja. Iz tega razloga bi bilo po oceni sodišča prve stopnje primerneje, da bi tožnik vložil izbrisno tožbo, s katero se sanira materialnopravno neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo (243. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tudi v primeru, ko pravni posel nadomesti pravnomočna sodba, s katero je predkupni upravičenec iztožil sklenitev kupoprodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče in izstavitev zemljiškoknjižne listine, za veljavnost pravnega posla potrebna naknadna odobritev upravne enote (4). Ni pa mogoče prezreti dejstva, da je v obravnavanem primeru kljub odsotnosti naknadne odobritve prišlo do vknjižbe lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe in da je tako vknjižbo (praviloma) mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). (5) Naslednji relevantni okoliščini sta, da sodba I Cp 2258/2010 izhaja iz obdobja pred sprejetjem načelnega pravnega mnenja (6), ki je poenotilo sodno prakso glede sodnega varstva udeležencev v postopku prodaje kmetijskih zemljišč (tudi glede odobritve) in nenazadnje, da sodba vsebuje nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo (7). Pritožbeno sodišče zaradi zaradi vseh nakazanih okoliščin meni, da stališče sodišča prve stopnje (da je pogodba neobstoječa in bi zato v konkretnem primeru tožnik moral vložiti izbrisno tožbo (8)) v konkretnem primeru ni pravilno in da je treba tožniku dopustiti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

12. Pritožbeno sodišče še vedno meni, da ima tožnik poleg zahtevkov iz sklenitvene faze pogodbe tudi tiste iz izpolnitvene faze, ker gre v primerih, ko sodba nadomešča izjavo volje, ne le za vknjižbo na podlagi odločbe v smislu 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ampak tudi za vknjižbo, ki temelji na pravnem poslu (9). To je hkrati tudi odgovor na pritožbene trditve, da je treba spoštovati učinke pravnomočnosti sodbe in zemljiškoknjižnega sklepa oziroma, da z drugo sodbo vanju ni možno poseči. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi ni vsebinsko spremenilo sodbe I Cp 2258/2010, kot zmotno meni pritožnik, ampak je ugotavljalo, ali je pogodba (ki je v sodbi vsebovana) razvezana zaradi neplačila kupnine.

13. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožnik nima pravnega interesa za predmetni zahtevek, ker ima za plačilo kupnine že izvršilni naslov. S sodbo I Cp 2258/2010 z dne 6. 10. 2010 je le nadomeščena pogodba, ki ni izvršilni naslov (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

14. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost plačila kupnine zapadla s pravnomočnostjo sodbe (6. 10. 2010), da je tožnik 2. 7. 2013 na pravilen način toženca pozval k plačilu kupnine in mu določil 8 dnevni izpolnitveni rok ter da je toženec (ki je poziv prejel 4. 7. 2013) kupnino plačal šele 12. in 14. 10. 2013, pritožnik ne izpodbija. Tudi materialnopravnega zaključka, da je zaradi zamude s plačilom nastopila situacija iz tretjega odstavka 105. člena OZ, ne napada. Trdi le, da da ima ugovor neizpolnitve, ker mu tožnik sploh ni izročil nepremičnine oziroma zahteva sočasno izpolnitev obveznosti (101. člen OZ)(10). Bistvo ugovora neizpolnjene pogodbe je v tem, da lahko stranka, ki ugovarja, zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler je ne izpolni oziroma je ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Toženec ni zadržal svoje izpolnitve (tega ne trdi), ker tožnik ni izpolnil svoje (izročitev nepremičnine) in je kupnino (z zamudo) plačal, zato se sedaj na načelo sočasnosti izpolnitve ne more več uspešno sklicevati.

15. Neutemeljen je nazadnje še pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pobotni ugovor. Toženec je v pobot tožnikovi nedenarni terjatvi uveljavljal denarno terjatev, zato pogoji iz 311. člena OZ niso izpolnjeni (istovrstnost), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

16. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 155. člena ZPP), tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožba je bila najprej pravnomočno zavržena kot prepozna. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009 ugodilo reviziji toženca (tam tožnika) in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cp 225872010 z dne 6. 10. 2010 pritožbi toženca (tam tožnika) ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine v celoti ugodilo.

Op. št. (2): Še prej je uspel z izbrisno tožbo zoper tožnika in obdarjenca.

Op. št. (3): Ker pravni posel ni imel odobritve upravnega organa, ima vpis lastninske pravice določeno pravno napako (točka 7 obrazložitve sodbe).

Op. št. (4): Glej npr. odločba VSRS X Ips 202/ 2011 z dne 15. 2. 2011. Op. št. (5): Prim. odločbe VSRS II Ips 503/2005 z dne 31. 1. 2008, II Ips 287/2008 z dne 27. 11. 2008 in II Ips 180/2015 z dne 20. 10. 2016. Op. št. (6): 6. 4. 2012. Op. št. (7): Glej npr. sklep Višjega sodišča v Kopru Cdn 151/2013 z dne 25. 3. 2013, kjer je zavzeto stališče, da v ZZK-1 ni podlage, da bi sodišče od strank zahtevalo, naj pravnomočni sodbi priložijo listino o odobritvi ali potrdilo, da odobritev ni potrebna, če izrek sodbe tega ne vsebuje. Nasprotno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1325/2009 z dne 8. 7. 2009 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 10/2009 z dne 10. 2. 2009. Primerjaj še sodbo VSRS II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, kjer je revizijsko sodišče ustrezno spremenilo izrek sodbe, ki je nadomestila izjavo volje tako, da „se prenos lastninske pravice v zemljiško knjigi na podlagi te sodbe opravi šele po tem, ko sklenjeno pogodbo odobri pristojna upravna enota.“ Op. št. (8): Kar odpira še nadaljnje vprašanje in sicer ali gre za materialnopravno ali formalnopravno neveljavnost vknjižbe.

Op. št. (9): Primerjaj J. Hudej, Izbrisna tožba - analiza aktualne sodne prakse s komentarjem (točka 4.2.), Podjetje in delo 2014, št. 8. Enako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 255/2010 z dne 8. 9. 2010. Op. št. (10): Ki določa: 1) V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

2) Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.