Jedro

Utemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, ker depozitna sredstva potrditvah tožnika niso v lasti njegovega očeta.

Tožnik tudi ni bil pozvan k sodelovanju v postopku, tako da bi lahko razjasnil, za kateri depozitni račun gre in je dokazilo o tem, da gre za vezana sredstva, ki so v lasti druge osebe, predložil šele v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 1805/2011 z dne 14. 12. 2011 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1805/2011 z dne 14. 12. 2011, je odločeno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (dalje bpp) prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je 6. 10. 2011 tožnik vložil prošnjo za dodelitev bpp v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, št. P 366/2011. Tožena stranka v nadaljevanju navaja izpolnitev finančnih premoženjskih pogojev po določbi 13. člena ZBPP in ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje tega pogoja za dodelitev bpp. Navaja člen 27.č Zakona o socialnem varstvu (ZSV), na podlagi katerega kot prihodki prosilca in družinskih članov štejejo tudi občasni neperiodični dohodki. Gre za depozit na računu prosilčevega očeta, ki se upošteva kot občasni neperiodični dohodek prosilčeve družine. Na podlagi uradnih poizvedb o stanju na transakcijskih in depozitnih računih prosilca in družinskih članov, je ugotovljeno, da iz izpisa depozitnega računa prosilčevega očeta pri Banki B. d.d. na dan 9. 12. 2011, izkazuje stanje v višini 15.000 EUR. Tožena stranka je to vsoto razdelila na tretjine, tako dobljeni znesek v višini 5.000 EUR, pa je upoštevala kot lasten mesečni dohodek prosilca in njegove družine. K temu je prišteti še plačo prosilčevega očeta, ki je v času od 1. 6. 2011 do 30. 9. 2011 povprečno mesečno znašala 821,29 EUR. Tako znaša povprečni mesečni neto dohodek na družinskega člana prosilčeve družine 1.940,43 EUR, kar občutno presega z zakonom določen cenzus. Prosilec ni upravičen do izjemne bpp, saj se le ta skladno z 22. členom ZBPP dodeli le, če lastni dohodek prosilca oziroma njegove družine ne presega dvakratnega zneska z zakonom določenega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar znaša 922,44 EUR in če njegovo premoženje oziroma premoženje njegove družine ne presega vrednosti 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.836,60 EUR. Glede na to, da prosilec presega dohodkovni pogoj za pridobitev bpp, tožena stranka ni ugotavljala premoženjskega stanja prosilca in tudi ni presojala ali izpolnjuje objektivni kriterij za dodelitev bpp v skladu z določilom 24. člena ZBPP.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da je tožena stranka ugotovila, da se tožnik šola in zaradi tega obstoji obveznost preživljanja s strani staršev. Da je mati tožnika brezposelna, oče pa je zaposlen s povprečno plačo 821,29 EUR. Stanje na transakcijskem računu in depozitnih računih tožnika in njegovih družinskih članov pa je pokazalo, da ima oče tožnika, to je C.C., pri Banki B. odprt depozitni račun s pozitivnim stanjem v višini 15.000 EUR. Pri tem pa ne obrazloži, za kateri depozitni račun gre. Takšna ugotovitev, da ima oče tožnika odprt depozitni račun s pozitivnim stanjem v višini 15.000 EUR je napačna. C.C. nima odprtega nobenega depozitnega računa pri nobeni banki. Prvostopenjski organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dokazu, ki naj bi potrjeval navedbe o imetništvu tega računa, s čimer je storil bistveno kršitev določb postopka, tožnik pa tudi ni mogel tekom postopka dokazati nasprotno. Tako lahko zgolj ugiba, za kateri račun pri banki gre. ZUP določa, da se ima vsaka stranka pravico izjaviti glede dokazov, na katere se opira odločba, česar pa prvostopenjski organ v tem primeru ni upošteval. Tožnik prilaga dopis Banke B. z dne 6. 1. 2012, iz katerega izhaja, da je depozitni račun sicer res bil sklenjen na ime C.C., vendar pa iz pogodbe o vezavi depozita v višini 15.000 EUR izhaja, da se bodo po izteku te vezave, vsa sredstva (tako glavnica kot obresti) avtomatsko prenesla nazaj na TRR imetnice D.D. Kot to izhaja tudi iz potrdila Banke B., so ta denarna sredstva bila prenesena iz TRR št. 064206186967094 imetnice D.D. in se bodo ob sprostitvi vezave zopet prenesle na ta račun. C.C. je samo sklenil pogodbo o vezavi depozita, ki je v lasti D.D., zato s temi sredstvi ne more razpolagati, kar izhaja tudi iz 5. člena pogodbe o vezavi depozita, ki jo tožnik prilaga tožbi. Iz 3. člena te pogodbe še izhaja, da ob izteku vezave depozita oziroma ob prekinitvi pogodbe, se vsa sredstva prenesejo na izvirni TRR imetnice D.D. C.C. je s tem zgolj pomagal sorodnici, ker je ostarela in sama težko ureja takšne zadeve na banki. Tožnik predlaga, da se zaslišita tudi C.C. in D.D. Prvostopenjski upravni organ bi moral najprej pozvati tožnika k izjasnitvi dokazov, na katerega je oprl svojo odločbo, v tako izvedenem postopku bi ugotovil, da družinski člani tožnika ne razpolagajo z vezanimi denarnimi sredstvi, na kateremkoli računu pri katerikoli banki. Predlaga, da se odločba kot nezakonita odpravi in vrne zadeva v ponoven postopek ter da se tožniku prizna plačilo stroškov postopka. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, glede na to, da nima sredstev sam za preživljanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Utemeljena sta tožbena razloga kršitve pravil postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka v sami obrazložitvi odločbe sploh ne navaja številke transakcijskega oziroma depozitnega računa prosilčevega očeta pri Banki B. d.d., ki naj bi na dan 9. 12. 2011 izkazoval stanje v višini 15.000 EUR. Tožnik tudi ni bil pozvan k sodelovanju v postopku, tako da bi lahko razjasnil, za kateri depozitni račun gre in je dokazilo o tem, da gre za vezana sredstva, ki so v lasti druge osebe (dopis Banke B., št. 371-MZ z dne 6. 1. 2012 in pogodba o vezavi depozita z dne 5. 8. 2011), predložil šele v tem upravnem sporu. Kot izhaja iz navedenih listin, je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, ker depozitna sredstva potrditvah tožnika in predloženih dokaznih listinah, niso v lasti tožnikovega očeta. Tožena stranka bo morala pred odločitvijo vse te listine ponovno presoditi in ugotoviti, ali tožnik glede na izkazani premoženjski cenzus izpolnjuje pogoje za dodelitev bpp, seveda še ob nadaljnjem preizkusu objektivnega pogoja (verjetnosti izgleda za uspeh), ki ga določa 24. člena ZBPP.

Sodišče ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks glede na to, da se po Zakonu o brezplačni pravni pomoči sodna taksa v postopkih dodelitve bpp ne plačuje (četrti odstavek 10. člena).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.