Jedro

Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.

V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.

Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.

Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za izvršbo, v II. točki izreka pa se sklep razveljavi in se odločitev o stroških pridrži za nov sklep.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 20. 8. 2025 zoper sklep o izvršbi I 1590/2025 z dne 1. 8. 2025 zavrnilo (I. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (II. točka izreka).

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. S tem, ko je sodišče dovolilo izvršbo glavnice v višini 12.750,00 EUR, je prekoračilo izvršilni naslov in posledično kršilo načelo stroge formalne legalitete, ki ga določa 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Upnik je namreč v svojem predlogu zahteval plačilo glavnice v višini 12.750,00 EUR, pri čemer naj bi bil upnik v mesecu novembru 2024 upravičen do sorazmernega dela plače v višini 750,00 EUR, v naslednjih mesecih do vložitve predloga za izvršbo pa naj bi bil upnik upravičen do plače v višini 1.500,00 EUR. Zato naj bi skupna terjatev upnika do dolžnika iz naslova pripadajočih plač za čas od 16. 11. 2024 do 19. 7. 2025 znašala skupno 12.750,00 EUR. Navedeno ne drži, saj je sodišče povsem spregledalo dejstvo, da je upnik na podlagi izvršilnega naslova, tj. zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 734/2024 z dne 21. 2. 2025, upravičen do mesečne plače 1.500,00 EUR, kar predstavlja bruto (in ne neto) znesek. Dejstvo, da znesek v višini 1.500,00 EUR predstavlja bruto znesek, je izrecno razvidno že iz 12. točke obrazložitve zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 734/2024 z dne 21. 2. 2025. Navedeno pomeni, da upnik nikakor ni upravičen do izplačila celotnega (bruto) zneska v višini 12.750,00 EUR, posledično pa je njegov izvršilni predlog neutemeljen. Dolžnik v zvezi z zgoraj navedenim vztraja pri svojih navedbah in izpostavlja, da skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izterjava davkov in prispevkov ne more biti predmet izvršbe, saj gre za javnopravno razmerje, posledično pa upnik nikakor ni upravičen do izplačila zneska 12.750,00 EUR bruto, saj se davki in prispevki v Republiki Sloveniji iz naslova zaposlitve ne plačajo neposredno delavcu.

2.Upnik sicer ni upravičen niti do prisojene plače v višini 1.500,00 EUR bruto. Skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2024, glede katere je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani z zamudno sodbo I Pd 734/2024 ugotovilo, da je bila odpovedana nezakonito, bi bil upnik upravičen kvečjemu do plače v višini 1.332,57 EUR bruto. Dolžnik izpostavlja, da je navedena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2024 sicer nična, kar je predmet drugega sodnega postopka. Navedeno zgolj še dodatno potrjuje dolžničine navedbe, da je upnikov izvršilni predlog, s katerim zahteva plačilo mesečne plače v višini 1.500,00 EUR neto od 16. 11. 2024 dalje, popolnoma neutemeljen in pretiran. Iz izpodbijanega sklepa tudi sploh ne izhaja konkretno, kakšen znesek je dolžnica dolžna plačati upniku, saj so zneski, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, zgolj bruto zneski. Posledično je izpodbijani sklep povsem nejasen, zaradi česar sklepa sploh ni mogoče izvršiti. O vsem navedenem naj sodišče zakonitega zastopnika dolžnica tudi zasliši. Dolžnik višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog upnika za izvršbo v celoti zavrne, upniku pa naloži v plačilo dolžnikovih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.Predmet tega pritožbenega postopka je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 734/2024 z dne 21. 2. 2025, zaradi izterjave glavnice v znesku 12.750,00 EUR s pripadki. Terjani znesek predstavlja plačo za čas od 16. 11. 2024 do 19. 7. 2025 v višini 1.500,00 EUR bruto mesečno oziroma za mesec november 2024 sorazmerni del v višini 750,00 EUR. Da se sklep o izvršbi nanaša na izterjavo bruto zneska, navaja tudi sam dolžnik v pritožbi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sklep nejasen in ga ni mogoče izvršiti.

7.Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikove ugovorne navedbe, da bi bil upnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2024 upravičen kvečjemu do plače v višini 1.332,57 EUR bruto, ter da je pogodba o zaposlitvi nična. Skladno z načelom formalne legalitete je namreč za ta izvršilni postopek odločilen znesek plače, kot izhaja iz izvršilnega naslova, to pa je 1.500,00 EUR. Tudi morebitne ničnosti pogodbe o zaposlitvi v izvršbi ni mogoče ugotavljati.

8.Pritrjuje pa višje sodišče dolžniku, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan za izterjavo celotnega upniku prisojenega bruto zneska.

9.Da je v izvršilnem naslovu določeni znesek mesečne plače 1.500,00 EUR, ki jo je dolžnik dolžan plačevati upniku od 16. 11. 2024 dalje, bruto znesek, med strankama ni sporno. Še vedno pa je sporno, ali je bila izvršba pravilno dovoljena za izterjavo celotnega bruto zneska 12.750,00 EUR, kot je v predlogu za izvršbo zahteval upnik, ali pa ima prav dolžnik, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi prekoračilo izvršilni naslov. Po mnenju pritožbe namreč upnik ni upravičen prejeti celotnega bruto zneska 12.750,00 EUR neposredno na svoj račun, saj se davki in prispevki iz naslova zaposlitve ne plačujejo neposredno delavcu.