Jedro

Sodišče je zmotno štelo, da se odgovorna oseba pravne osebe ne more razbremeniti odgovornosti za prekršek oziroma dokazovati, da vozila v času storitve prekrška ni upravljala.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke je zoper kršitelja J. V. dne 4. 11. 2013 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 5. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo z dne 25. 4. 2013 zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve določb postopka po prvem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da je prekrškovni organ plačilni nalog zaradi cestnoprometnega prekrška izdal J. V. kot odgovorni osebi pravne osebe E. d.o.o., ki je lastnica vozila, s katerim je bil prekršek storjen. Kršitelj je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navajal, da očitanega prekrška ni storil, saj je bil tedaj na službeni poti, za kar je predložil tudi dokazila in navedel pričo, ki je bila z njim. Trdil je, da mu ni znano, kdo je kritičnega dne vozil vozilo, ki je sicer last gospodarske družbe, katere direktor in lastnik je. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da dokazovanje kršitelja, da prekrška ni mogel storiti, nima v konkretnem primeru nobene teže ter da slednji ne odgovarja kot voznik, temveč kot odgovorna oseba pravne osebe. Vrhovna državna tožilka to stališče sodišča ocenjuje kot zmotno. Po njenem stališču lahko skladno z določbami 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) tudi odgovorna oseba pravne osebe predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži pa mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Po oceni vlagateljice so dokazni predlogi, ki jih je v obravnavanem primeru predložil kršitelj materialnopravno relevantni in konkretizirani, zato bi sodišče moralo dokaze izvesti oziroma zatrjevani alibi, ki ga je kršitelj verjetno izkazal, do konca preveriti. Ker sodišče tega ni storilo, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo, je po stališču vlagateljice s tem kršilo kršiteljevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave), sodba pa je zaradi pomanjkanja razlogov obremenjena tudi s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Glede na navedeno vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi navedel, da z zahtevo vrhovne državne tožilke soglaša. Ob tem je še navedel, da je tudi sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni zavrglo, ter da naj Vrhovno sodišče upošteva tudi navedbe te zahteve, v kateri je obramba uveljavljala, da izrek stranske sankcije devetih kazenskih točk v obravnavanem primeru ni smiseln.

B.

4. V obravnavani zadevi je udeleženec v cestnem prometu dne 18. 10. 2013 v naselju Planina, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 87 km/h, kar je za 37 km/h več od dovoljene hitrosti. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, ki vozila slikovno dokumentira. Kot izhaja iz plačilnega naloga je prekrškovni organ z vpogledom v evidenco ugotovil, da je lastnik vozila, s katerim je bil prekršek storjen, pravna oseba E. d.o.o., zato je plačilni nalog v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP izdal odgovorni osebi pravne osebe J. V. Slednji je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da je vozilo sicer v lasti gospodarske družbe, katere direktor je, vendar gre za službeno vozilo, ki ga uporablja več zaposlenih in družinskih članov, pri čemer evidence o uporabi vozila ne vodijo, zato ne ve, kdo je v kritičnem času vozilo uporabljal. Navedel je, da sam prekrška ni storil, saj je bil od 17. do 19. 10. 2013 na tridnevnem službenem potovanju v Srbiji. Ob tem se je skliceval na listinske dokaze, ki jih je predložil že v postopku pred prekrškovnim organom (račun za nočitev v hotelu in potni nalog za potovanje v tujino). Ponovno je predlagal tudi zaslišanje priče A. S., ki naj bi bil v času potovanja z njim, ter pričo D. P., ki naj bi bil poslovni partner, h kateremu je potoval. 5. Sodišče je kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Navedlo je, da storilca prekrška ni bilo mogoče ugotoviti, zato za prekršek, skladno z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP, odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Po stališču sodišča v obravnavanem primeru nima nobene teže dokazovanje kršitelja, da prekrška ni mogel storiti. Ponovno je poudarilo, da kršitelj za prekršek ne odgovarja kot voznik, ampak kot odgovorna oseba pravne osebe.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da je navedeno stališče sodišča materialnopravno zmotno ter da je posledično sodišče kršilo storilčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov.

7. Prvi odstavek 8. člena ZPrCP(1) določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba.

8. Kot izhaja iz obsežne ustavno sodne prakse(2) je v prvem odstavku 8. člena ZPrCP vzpostavljena domneva storilca prekrška. Namen te določbe ni kaznovati lastnika vozila namesto dejanskega storilca prekrška; zakon predpostavlja, da je prav lastnik vozila slednje upravljal v času storitve prekrška in je torej storilec prekrška. Lastnik vozila pa lahko to domnevo ovrže, pri čemer zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva(3). Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je jasno, da pravna oseba ne more biti voznik vozila in s tem storilec prekrška. Zakon je zato moral za tak primer določiti fizično osebo glede katere se bo vzpostavila domneva; v drugem odstavku 8. člena ZPrCP je določil, da se v takem primeru za storilca prekrška šteje odgovorna oseba pravne osebe. Zakon sicer v navedenem odstavku ni ponovil sintagme iz prvega odstavka „razen če dokaže, da tega prekrška ni storil“, kar pa ne pomeni, da razbremenitev odgovornosti v takem primeru ni mogoča. Tudi v primeru drugega odstavka 8. člena ZPrCP velja vse to, kar izhaja iz prvega odstavka (na katerega se drugi odstavek tudi izrecno sklicuje), torej da se domneva vzpostavi šele, če storilca prekrška ni mogoče ugotoviti ter da se lahko odgovorna oseba odgovornosti razbremeni, če predloži razbremenilne dokaze. Če bi sprejeli razlago, da je domneva iz drugega odstavka 8. člena ZPrCP neizpodbojna, bi takšna ureditev pomenila negacijo temeljnih ustavnih jamstev v kaznovalnem pravu, kot sta domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) in pravica do obrambe (29. člen Ustave). Še manj sprejemljiva pa je razlaga, ki jo je, kot se zdi, v obravnavanem primeru sprejelo sodišče, tj. da drugi odstavek 8. člena ne vzpostavlja (bodisi izpodbojne bodisi neizpodbojne) domneve storilca, temveč določa odgovornost za ravnanje drugega. Takšna razlaga pomeni, da odgovorna oseba odgovarja ne le brez svoje krivde oziroma objektivno, pač pa tudi brez lastnega ravnanja oziroma ne da bi sama k prekršku sploh karkoli prispevala, kar pa je v nasprotju z načelom individualne krivdne odgovornosti, na katerem temelji sodobno kaznovalno pravo. Če pa je imelo sodišče v mislih posebno obliko odgovornosti odgovorne osebe po drugem odstavku 15. čelna ZP-1, torej odgovornost zaradi opustitve dolžnega nadzorstva(4), je potrebno pojasniti, da je ta odgovornost lahko podana le, kadar jo zakon pri posameznem prekršku posebej predvidi (13. člen ZP-1). V obravnavanem primeru, ko gre za prekršek prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti, zakon te odgovornosti ne določa. Za obravnavani prekršek lahko odgovarja le voznik vozila oziroma neposredni storilec prekrška, pri čemer pa se po drugem odstavku 8. člena ZPrCP domneva, da je voznik vozila oziroma storilec prekrška odgovorna oseba pravne osebe.

9. Sodišče je torej zmotno štelo, da se odgovorna oseba pravne osebe ne more razbremeniti odgovornosti za prekršek oziroma dokazovati, da vozila v času storitve prekrška ni upravljala. Posledično sodišče ni izvedlo predlaganih razbremenilnih dokazov, ki so bili konkretizirani in materialnopravno relevantni. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da je kršitelj določno navedel, katera dejstva želi s posameznimi dokazi dokazati, da se ta dejstva nanašajo na kršiteljev alibi in so kot taka pravno relevantna, kršitelj pa je v zadostni meri izkazal tudi verjetnost za uspeh dokazov. S tem ko sodišče teh dokazov ni izvedlo, je kršilo storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave).

C.

10. Glede na ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati materialnopravna izhodišča, ki so navedena v 8. točki te odločbe, in kršitelju omogočiti učinkovito obrambo.

(1) Vrhovna državna tožilka se sicer v zahtevi očitno pomotoma sklicuje na določbe 233. člena ZVCP-1, ki v času storitve prekrška niso bile več v veljavi, namesto na določbe tedaj veljavnega 8. člena ZPrCP, vendar to na utemeljenost zahteve ne vpliva, saj gre za vsebinsko identične določbe.

(2) Glej predvsem odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 (tč. 12), ki so ji sledile številne odločbe Vrhovnega sodišča (od nedavnih odločb npr. IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 1/2014 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 11/2014 z dne 18. 2. 2014).

(3) V zvezi s tem glej že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05, tč. 24. (4) Ta oblika odgovornosti ni niti odgovornost za ravnanje drugega niti objektivna odgovornost, saj odgovorna oseba odgovarja zaradi lastnega ravnanja (opustitve dolžnega nadzorstva) in le če je podana njena krivda.