Jedro

Po določbi 122. člena ZNP mora sodišče odločiti tudi o izplačilu drugega solastnika, ki je zaradi načina delitve upravičen do razlike med vrednostjo dodeljenega dela stvari in vrednostjo višine solastninskega deleža. V obravnavanem primeru torej ne gre za pravico do povrnitve škode v nepravdnem postopku (9. poglavje). Samo v tem primeru bi namreč po določbi 103. člena ZNP zoper odločbo sodišča druge stopnje bila revizija dovoljena, ob pogojih določbe 382. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razdelilo skupno premoženje strank nepravdnega postopka, ki sestoji iz nepremičnine vložek št. 518 ter premičnin. Pritožbo nasprotne stranke proti takšnemu sklepu, s katerim je nasprotni stranki med drugim naloženo, da mora predlagatelju ob razdružitvi plačati razliko v denarju, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšnemu sklepu vlaga nasprotna stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev odločitve nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da je podana kršitev določbe 4. člena zakona o nepravdnem postopku o tem, da morajo imeti udeleženci postopka možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev. Kršeno je bilo tudi določilo 1. odstavka 36. člena zakona o nepravdnem postopku, ker ni bil izdan sklep, da se šteje, da je predlog predlagatelja umaknjen. Poleg tega pa je izrek sklepa sodišča prve stopnje nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Pri odločitvi o višini doplačila vrednosti deleža na skupni lastnini je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Po določbi 3. odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku sodišče dodeli stvar v celoti tistemu solastniku, ki izkaže upravičen interes za tem. Ostalim solastnikom je treba izplačati le vrednost njihovih deležev. Pri tem pa gre za ekonomsko kategorijo, ki je odvisna od več faktorjev. Poleg gradbene vrednosti je treba upoštevati tudi tržno vrednost nepremičnine, pa tudi 3. odstavek 153. člena zakona o izvršilnem postopku, po katerem se vrednost nepremičnine ugotovi na podlagi cenitve izvedenca in na podlagi drugih dejstev o njeni tržni ceni na dan cenitve.

Predlagatelj je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 34. člena zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 30/86), revizija v nepravdnem postopku ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Gre za načelno izhodišče, ki ne omogoča široke razlage pogojev za dovoljenost revizije v nepravdnem postopku. Med drugim je revizija res dovoljena v postopku za določitev odškodnine (103. člen ZNP), vendar pa je v tem postopku šlo za razdružitev solastne stvari (13. poglavje ZNP), pri čemer pa se tudi v postopku za delitev skupnega premoženja smiselno uporabljajo določbe postopka za delitev stvari v solastnini (130. člen ZNP).

Po določbi 122. člena ZNP mora sodišče odločiti tudi o izplačilu drugega solastnika, ki je zaradi načina delitve upravičen do razlike med vrednostjo dodeljenega dela stvari in vrednostjo višine solastninskega deleža. V obravnavanem primeru torej ne gre za pravico do povrnitve škode v nepravdnem postopku (9. poglavje). Samo v tem primeru bi namreč po določbi 103. člena ZNP zoper odločbo sodišča druge stopnje bila revizija dovoljena, ob pogojih določbe 382. člena ZPP. Ker po povedanem za takšen primer ne gre, revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zavrglo.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).