Jedro

Jedro

Tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti in zgolj s tem, da je (če sploh) neuspešno klical nadrejene na s tem v zvezi dogovorjeno stacionarno telefonsko številko, še ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja delodajalca iz 36. člena ZDR‑1. Tožnik bi moral poskrbeti, da bi bila toženka dejansko seznanjena z njegovo odsotnostjo z dela in razlogi zanjo, saj bi bilo le tako toženki omogočeno, da temu ustrezno organizira delovni proces.

Tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti in zgolj s tem, da je (če sploh) neuspešno klical nadrejene na s tem v zvezi dogovorjeno stacionarno telefonsko številko, še ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja delodajalca iz 36. člena ZDR‑1. Tožnik bi moral poskrbeti, da bi bila toženka dejansko seznanjena z njegovo odsotnostjo z dela in razlogi zanjo, saj bi bilo le tako toženki omogočeno, da temu ustrezno organizira delovni proces.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo s potekom 15‑dnevnega odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2024, temveč je trajalo do 11. 11. 2024. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke, da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z dnem 11. 11. 2024, da je toženka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanja in mu za ta čas obračunati nadomestila plače. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo s potekom 15‑dnevnega odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2024, temveč je trajalo do 11. 11. 2024. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke, da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z dnem 11. 11. 2024, da je toženka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanja in mu za ta čas obračunati nadomestila plače. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je dokazni postopek pokazal prav nasprotno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Tako vztraja, da je ob začetku odsotnosti toženki le-to sporočil. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da je poklical nadrejenega na predpisano stacionarno številko, a se ni nihče oglasil. Zato je poklical sodelavca A. A. in ga prosil, naj nadrejenemu prenese sporočilo o odsotnosti, a ta tega ni storil. Nadalje navaja, da se priča B. B. ni spomnil, da bi tožnik sporočil svojo odsotnost. Priča C. C. pa se tožnikove odsotnosti v decembru 2023 sploh ni spomnil, je pa izpostavil, da nadrejenih v pisarni, kjer je telefon, pogosto ni. Priča A. A. pa je izpovedal, da ga je tožnik ob odsotnosti klical in prosil, naj nadrejenemu sporoči njegovo odsotnost; prav tako je izpovedal, da mu je tožnik povedal, da je klical nadrejene, a jih ni dobil na telefon; izpostavil je še, da nadrejenih velikokrat ni v pisarni in da ti klicev niso vračali. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da je poskušal sporočiti svojo odsotnost, zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da njegove izpovedbe ni nihče potrdil. Potrdil jo je A. A., medtem ko se priči B. B. in C. C. okoliščin dne 28. 12. 2023 nista spominjali. Trdi, da dokazni postopek jasno kaže, da je 28. 12. 2023 nadrejene večkrat poskusil obvestiti o svoji odsotnosti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da nadrejenih ni obvestil oziroma poskusil obvestiti. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da dopušča možnost, da je tožnik poklical, a da je prepričano, da bi se ob več poskusih klicev nekdo pri toženki javil. Ta obrazložitev pa je v nasprotju z že omenjenimi izpovedbami. Sodišču prve stopnje očita, da ni podalo konkretne obrazložitve, na podlagi česa sklepa, da bi se na klice, če bi bilo teh več, kdo oglasil. Nadalje navaja, da je toženko o odsotnosti obvestil že 29. 12. 2023. Zato z njo ni več stopil v stik vse do 9. 1. 2024, ko je poklical nadrejenega v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako ni obrazložilo odločitve, zakaj tožnik z večkratnimi klici ni izpolnil obveznosti iz 36. člena ZDR-1. Trdi, da gre pri tej obveznosti za obveznost prizadevanja in da je nujna tudi aktivnost toženke, da se oglaša na klice in vrača neodgovorjene klice. Dejstva, da se ob njegovih klicih nihče ni nahajal v pisarni in vrnil klica, mu ni mogoče šteti v škodo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako bi lahko tožnik izpolnil svojo obveznost, če pri toženki pogosto ni bilo nikogar in nikoli niso vračali klicev. Sodba prav tako nima razlogov, kaj naj bi predstavljalo ravnanje, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je dokazni postopek pokazal prav nasprotno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Tako vztraja, da je ob začetku odsotnosti toženki le-to sporočil. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da je poklical nadrejenega na predpisano stacionarno številko, a se ni nihče oglasil. Zato je poklical sodelavca A. A. in ga prosil, naj nadrejenemu prenese sporočilo o odsotnosti, a ta tega ni storil. Nadalje navaja, da se priča B. B. ni spomnil, da bi tožnik sporočil svojo odsotnost. Priča C. C. pa se tožnikove odsotnosti v decembru 2023 sploh ni spomnil, je pa izpostavil, da nadrejenih v pisarni, kjer je telefon, pogosto ni. Priča A. A. pa je izpovedal, da ga je tožnik ob odsotnosti klical in prosil, naj nadrejenemu sporoči njegovo odsotnost; prav tako je izpovedal, da mu je tožnik povedal, da je klical nadrejene, a jih ni dobil na telefon; izpostavil je še, da nadrejenih velikokrat ni v pisarni in da ti klicev niso vračali. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da je poskušal sporočiti svojo odsotnost, zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da njegove izpovedbe ni nihče potrdil. Potrdil jo je A. A., medtem ko se priči B. B. in C. C. okoliščin dne 28. 12. 2023 nista spominjali. Trdi, da dokazni postopek jasno kaže, da je 28. 12. 2023 nadrejene večkrat poskusil obvestiti o svoji odsotnosti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da nadrejenih ni obvestil oziroma poskusil obvestiti. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da dopušča možnost, da je tožnik poklical, a da je prepričano, da bi se ob več poskusih klicev nekdo pri toženki javil. Ta obrazložitev pa je v nasprotju z že omenjenimi izpovedbami. Sodišču prve stopnje očita, da ni podalo konkretne obrazložitve, na podlagi česa sklepa, da bi se na klice, če bi bilo teh več, kdo oglasil. Nadalje navaja, da je toženko o odsotnosti obvestil že 29. 12. 2023. Zato z njo ni več stopil v stik vse do 9. 1. 2024, ko je poklical nadrejenega v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako ni obrazložilo odločitve, zakaj tožnik z večkratnimi klici ni izpolnil obveznosti iz 36. člena ZDR-1. Trdi, da gre pri tej obveznosti za obveznost prizadevanja in da je nujna tudi aktivnost toženke, da se oglaša na klice in vrača neodgovorjene klice. Dejstva, da se ob njegovih klicih nihče ni nahajal v pisarni in vrnil klica, mu ni mogoče šteti v škodo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako bi lahko tožnik izpolnil svojo obveznost, če pri toženki pogosto ni bilo nikogar in nikoli niso vračali klicev. Sodba prav tako nima razlogov, kaj naj bi predstavljalo ravnanje, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

6.Pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP) pa je nekonkretiziran, saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič, in med samimi zapisniki o izvedbi teh dokazov oziroma prepisi zvočnih posnetkov. Tega pritožbenega očitka se tako ne da preizkusiti.

6.Pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP) pa je nekonkretiziran, saj pritožba ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič, in med samimi zapisniki o izvedbi teh dokazov oziroma prepisi zvočnih posnetkov. Tega pritožbenega očitka se tako ne da preizkusiti.

7.Sodišče prve stopnje je v okviru presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2024, kot pogoja za zakonitost kasneje podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga z dne 18. 4. 2024 (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Utemeljeno in zakonito pisno opozorilo je pogoj za zakonitost v nadaljevanju podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer tožnik same odpovedi iz krivdnega razloga ne izpodbija.

7.Sodišče prve stopnje je v okviru presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2024, kot pogoja za zakonitost kasneje podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga z dne 18. 4. 2024 (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Utemeljeno in zakonito pisno opozorilo je pogoj za zakonitost v nadaljevanju podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer tožnik same odpovedi iz krivdnega razloga ne izpodbija.

8.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 1. 2024 podano iz utemeljenega razloga. Tožnik je namreč toženko šele 9. 1. 2024 obvestil o svoji odsotnosti z dela in razlogih zanjo, čeprav je bil z dela odsoten že od 28. 12. 2023 dalje. S tem je tožnik kršil svojo obveznost obveščanja delodajalca, določeno v 36. členu ZDR-1, 6. členu njegove pogodbe o zaposlitvi in internem aktu toženke.

8.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 1. 2024 podano iz utemeljenega razloga. Tožnik je namreč toženko šele 9. 1. 2024 obvestil o svoji odsotnosti z dela in razlogih zanjo, čeprav je bil z dela odsoten že od 28. 12. 2023 dalje. S tem je tožnik kršil svojo obveznost obveščanja delodajalca, določeno v 36. členu ZDR-1, 6. členu njegove pogodbe o zaposlitvi in internem aktu toženke.

9.Ne držijo pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik svojo odsotnost in razloge zanjo toženki sporočil že ob pričetku odsotnosti oziroma v razumnem roku. Ravno nasprotno. Dokazni postopek tega ne potrjuje.

9.Ne držijo pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik svojo odsotnost in razloge zanjo toženki sporočil že ob pričetku odsotnosti oziroma v razumnem roku. Ravno nasprotno. Dokazni postopek tega ne potrjuje.

10.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je toženko oziroma nadrejene dne 28. 12. 2023 večkrat poskusil obvestiti o svoji (bolniški) odsotnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tudi če drži, da je tožnik tega dne poklical stacionarno telefonsko številko, na katero so zaposleni javljali svojo odsotnost z dela, pri tem pa se mu nihče ni oglasil na telefon, s tem še ni izpolnil svoje obveznosti obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi moral tožnik večkrat poizkušati (zaslišan kot stranka je izpovedal, da je klical zgolj dvakrat), saj, kot je izpovedala priča A. A., se v osmih urah že nekdo javi; ali pa uporabiti modernejšo obliko komunikacije (mobilne aplikacije ali elektronsko pošto) oziroma morda poizkušati še preko kake druge telefonske številke toženke ter v skrajnem primeru še naslednji dan.

10.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je toženko oziroma nadrejene dne 28. 12. 2023 večkrat poskusil obvestiti o svoji (bolniški) odsotnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tudi če drži, da je tožnik tega dne poklical stacionarno telefonsko številko, na katero so zaposleni javljali svojo odsotnost z dela, pri tem pa se mu nihče ni oglasil na telefon, s tem še ni izpolnil svoje obveznosti obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi moral tožnik večkrat poizkušati (zaslišan kot stranka je izpovedal, da je klical zgolj dvakrat), saj, kot je izpovedala priča A. A., se v osmih urah že nekdo javi; ali pa uporabiti modernejšo obliko komunikacije (mobilne aplikacije ali elektronsko pošto) oziroma morda poizkušati še preko kake druge telefonske številke toženke ter v skrajnem primeru še naslednji dan.

11.Svoje obveznosti obvestiti delodajalca tožnik ni izpolnil niti s tem, ko je tega dne poklical sodelavca A. A., saj on ni bil tožnikov nadrejeni (katerega je bil tožnik sicer dolžan obvestiti), poleg tega pa je ta sodelavec, kot je izpovedal zaslišan kot priča, tožniku povedal, da to ni njegova naloga in da mora tožnik to urediti sam.

11.Svoje obveznosti obvestiti delodajalca tožnik ni izpolnil niti s tem, ko je tega dne poklical sodelavca A. A., saj on ni bil tožnikov nadrejeni (katerega je bil tožnik sicer dolžan obvestiti), poleg tega pa je ta sodelavec, kot je izpovedal zaslišan kot priča, tožniku povedal, da to ni njegova naloga in da mora tožnik to urediti sam.

12.Tožnik je sicer res izpovedal, da je naslednji dan - 29. 12. 2023 po telefonu obvestil namestnika nadrejenega C. C., česar pa slednji, zaslišan kot priča, ni potrdil, niti tega ne potrjuje noben drug dokaz. Res se navedena priča ni spominjal tožnikove odsotnosti v decembru 2023, kot poudarja pritožba. A je hkrati izpovedal, da če bi mu tožnik sporočil odsotnost z dela, bi bilo to zabeleženo, kar je potrdil tudi nadrejeni - priča B. B. Ni mogoče slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da je štel, da je bila njegova odsotnost ustrezno zabeležena, zaradi česar ni stopil v stik s toženko vse do 9. 1. 2024, ko je nadrejenega B. B. poklical v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Če bi bilo to res, bi tožnik to (da naj bi o svoji odsotnosti predhodno že obvestil C. C.) takrat zagotovo omenil nadrejenemu B. B., kar pa iz izpovedbe in elektronskega sporočila slednjega z dne 9. 1. 2024 (priloga B2) ne izhaja.

12.Tožnik je sicer res izpovedal, da je naslednji dan - 29. 12. 2023 po telefonu obvestil namestnika nadrejenega C. C., česar pa slednji, zaslišan kot priča, ni potrdil, niti tega ne potrjuje noben drug dokaz. Res se navedena priča ni spominjal tožnikove odsotnosti v decembru 2023, kot poudarja pritožba. A je hkrati izpovedal, da če bi mu tožnik sporočil odsotnost z dela, bi bilo to zabeleženo, kar je potrdil tudi nadrejeni - priča B. B. Ni mogoče slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da je štel, da je bila njegova odsotnost ustrezno zabeležena, zaradi česar ni stopil v stik s toženko vse do 9. 1. 2024, ko je nadrejenega B. B. poklical v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Če bi bilo to res, bi tožnik to (da naj bi o svoji odsotnosti predhodno že obvestil C. C.) takrat zagotovo omenil nadrejenemu B. B., kar pa iz izpovedbe in elektronskega sporočila slednjega z dne 9. 1. 2024 (priloga B2) ne izhaja.

13.Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti in da zgolj s tem, da je (če sploh) neuspešno klical nadrejene na s tem v zvezi dogovorjeno stacionarno telefonsko številko, še ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja delodajalca iz 36. člena ZDR‑1. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da gre pri tej obveznosti zgolj za obveznost prizadevanja. To iz navedenega zakonskega določila ne izhaja. Nenazadnje bi bilo obravnavano tožnikovo ravnanje lahko tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik bi torej moral poskrbeti, da bi bila toženka dejansko seznanjena z njegovo odsotnostjo z dela in razlogi zanjo, saj bi bilo le tako toženki omogočeno, da temu ustrezno organizira delovni proces.

13.Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik toženke ni obvestil o svoji odsotnosti in da zgolj s tem, da je (če sploh) neuspešno klical nadrejene na s tem v zvezi dogovorjeno stacionarno telefonsko številko, še ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja delodajalca iz 36. člena ZDR‑1. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da gre pri tej obveznosti zgolj za obveznost prizadevanja. To iz navedenega zakonskega določila ne izhaja. Nenazadnje bi bilo obravnavano tožnikovo ravnanje lahko tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik bi torej moral poskrbeti, da bi bila toženka dejansko seznanjena z njegovo odsotnostjo z dela in razlogi zanjo, saj bi bilo le tako toženki omogočeno, da temu ustrezno organizira delovni proces.

14.Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da bi prevalil odgovornost na toženko, ker se na njegove klice ni nihče odzval. Obveznost obveščanja je namreč ena od temeljnih obveznosti delavca iz delovnega razmerja. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil vsega, kar se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Kot že obrazloženo (v točki 10 te sodbe in v izpodbijani sodbi1 ), bi moral tožnik večkrat poizkušati ali pa uporabiti druge načine obveščanja. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da bi se, če bi tožnik večkrat klical na za ta namen določeno stacionarno telefonsko številko, nekdo tudi oglasil. To je zaključilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič B. B., A. A. in C. C., kot je pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa sta priči B. B. in C. C., tožnikova nadrejena, izpovedala, da se neodgovorjeni klici beležijo in da le-te vračata. Da so mu v preteklosti iz te stacionarne telefonske številke že vrnili klice, pa je nenazadnje v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik.

14.Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da bi prevalil odgovornost na toženko, ker se na njegove klice ni nihče odzval. Obveznost obveščanja je namreč ena od temeljnih obveznosti delavca iz delovnega razmerja. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil vsega, kar se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Kot že obrazloženo (v točki 10 te sodbe in v izpodbijani sodbi1 ), bi moral tožnik večkrat poizkušati ali pa uporabiti druge načine obveščanja. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da bi se, če bi tožnik večkrat klical na za ta namen določeno stacionarno telefonsko številko, nekdo tudi oglasil. To je zaključilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič B. B., A. A. in C. C., kot je pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa sta priči B. B. in C. C., tožnikova nadrejena, izpovedala, da se neodgovorjeni klici beležijo in da le-te vračata. Da so mu v preteklosti iz te stacionarne telefonske številke že vrnili klice, pa je nenazadnje v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

1Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno naj bi bilo ravnanje povprečno skrbnega delavca.

Zveza:

Zveza: