Jedro

Po določilu 2. odst. 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. To pomeni, da postavitev izvedenca, ki ni sodni izvedenec, ne pomeni kršitve določil ZPP.

Drži pritožbena navedba, da je stroškovna odločitev pomanjkljivo obrazložena. Taka obrazložitev ob konkretizirani pritožbi praviloma terja razveljavitev tega dela sodbe, ker pa tožena stranka ve, katera pravdna dejanja so bila opravljena, bi morala za uspeh v pravdi tožena stranka konkretno utemeljiti, zakaj so bili s stroški odmerjeni v previsokem znesku oziroma do katere višine stroškov bi bila tožeča stranka upravičena.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 06 Ig 2004/01361 z dne 04. 03. 2004 vzdržalo v 1. in 3. točki izreka v veljavi (1. točka izreka), s čimer je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 5.149,80 EUR s pripadki. Hkrati je odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.392,32 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlagata toženi stranki pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahtevata tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje »zagrešilo procesne kršitve«, s tem da je za izvedenca postavilo osebo, ki ni stalni sodni izvedenec.

Izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče (1. odst. 244. člen ZPP). Po določilu 2. odst. 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. To pomeni, da postavitev izvedenca, ki ni sodni izvedenec, ne pomeni kršitve določil ZPP. Zakaj je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu za izvedenca postavilo I. Š., je v sklepu z dne 01. 12. 2006 (list. št. 58-59) jasno obrazložilo, razlogom v tem sklepu pa tožena stranka ne oporeka. Drži, da iz sklepa o postavitvi izvedenca ni razvidno, s kom se je sodišče posvetovalo, predno je postavilo izvedenca, vendar pa to na odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe nima vpliva. ZPP prisege izvedenca ne pozna, pa tudi pritožbe proti sklepu o postavitvi izvedenca ne predvideva (255. čl. ZPP). K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da pritožnika ne navajata, da izvedenec svojega dela ni opravil skladno s pravili stroke. Zato za pravilnost izpodbijane sodbe ni pomembna pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče z opustitvijo »izvedencu namenjenega pouka« kršilo določilo 1. odst. 251. čl. ZPP, niti pavšalna navedba, da je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca napačne stroke.

Po določilu 1. odst. 213. čl. ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Katera dejstva šteje za dokazana, skladno z določilom 8. člena ZPP sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlaga teh dveh postopkovnih določil pripelje do zaključka, da sodišče po tistem, ko se na podlagi izvedenskih dokazov prepriča o obstoju ali neobstoju nekega dejstva, ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov o obstoju ali neobstoju tega dejstva. Na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe (2. odst.) je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da je z izdelavo »on line montaže« tožeča stranka izpolnila predhodno obstoječ dogovor pravdnih strank. Te dejanske ugotovitve pritožnika s trditvijo, da »še vedno ni jasno, kakšna je bila vsebina naročila tožeče stranke«, nista izpodbila. Res je, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vsebine dogovora oprlo zlasti na korespondenco pravdnih strank, ki je nastala po sporu. Ker pa ne drži pritožbena navedba, da ta korespondenca ničesar ne pove o vsebini naročila (prim. E-mail direktorja takratne tožene stranke direktorju tožeče stranke z dne 10. 11. 2003, A8), pritožbenemu stališču, da je zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče A. L., ki da se je s tožečo stranko dogovarjala o vsebini pogodbe, »dejansko stanje v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno«, ni mogoče slediti.

Ker torej, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz korespondence pravdnih strank nedvomno izhaja, da je bila predmet dogovora tudi »on-line montaža« (iz 5.- 8. postavke računa A5), tudi eventuelno zanikanje obstoja tega dogovora s strani priče A. L. ne bi moglo pripeljati do drugačne ugotovitve. Zato ni pomembno, da je sodišče prve stopnje pričo „tožeče stranke“ S. P. zaslišalo, priče „tožene stranke“ A. L. pa ne.

V zatrjevani različnosti med stališčem izvedenca, da je bil prepis iz HD v SD le smiseln, in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je bil smiseln in nujen, pritožbeno sodišče ne zazna nobene postopkovne kršitve.

Drži, da je v izpodbijani sodbi zaznati protispisnost v zvezi s presojo ustaljene poslovne prakse. Na eni strani prvostopna sodba ugotavlja, da se takšna praksa med pravdnima strankama še ni mogla oblikovati, na drugi strani pa, da bi tožena stranka (zaradi ustaljene prakse) morala „on-line montažo“ izrecno izključiti. Ker pa ta presoja ni tista, ki je tožečo stranko pripeljala do uspeha s tistim delom tožbenega zahtevka, ki se na „on line montažo“ nanaša, pač pa ugotovitev, oprta na izvedene dokaze (zlasti na komunikacijo direktorjev pravdnih strank), da je bila med pravdnima strankama dogovorjena tudi ta montaža, je implicitni pritožbeni očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, češ da je „takšno stališče sodišča povsem absurdno“ neutemeljen.

Drži pritožbena navedba, da je stroškovna odločitev pomanjkljivo obrazložena, saj se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi le skopo sklicuje na ZST, odvetniško tarifo in specificiran stroškovnik. Taka obrazložitev ob konkretizirani pritožbi praviloma terja razveljavitev tega dela sodbe. Ker pa tožena stranka ve, katera pravdna dejanja so bila opravljena, saj je bila pri vseh navzoča oziroma z njimi seznanjena, zastopa pa jo odvetnik, ki mora poznati tako odvetniško tarifo kot ZST, bi morala za uspeh v pravdi tožena stranka konkretno utemeljiti, zakaj so bili stroški odmerjeni v previsokem znesku oziroma do katere višine stroškov bi bila tožeča stranka upravičena.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprla na dovolilo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oz. v zvezi s 155. členom ZPP. Toženca morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker s pritožbo nista uspela, tožeča stranka pa zato, ker je bil odgovor na pritožbo nepotreben, saj v njem tožnica ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli pripomoglo k odločitvi o pritožbi.