Jedro

Ravnanja, ki se očita tožnici, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče subsumirati pod pravno pravilo prepovedi diskriminacije, pri čemer odpoved pogodbe ne pojasni, v čem naj bi bilo na veri in narodnosti temelječe neenakopravno obravnavanje delavke v zvezi z njeno razporeditvijo na delo. Ravnanje tožnice v razmerju do delavke po stališču pritožbenega sodišča ne more biti okoliščina, ki bi vplivala na znižanje dosojenega zneska denarnega povračila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 5. 11. 2017 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do vključno 5. 11. 2017 priznati delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco (točka II izreka); za čas od prenehanja delovnega razmerja do vključno 5. 11. 2017 obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 2.689,68 EUR, od teh zneskov obračunati in za tožnico plačati vse davke in prispevke ter neto zneske plačati tožnici, zmanjšane za november 2016 za znesek 1.230,91 EUR in za oktober 2016 v višini 234,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto nadomestila plače do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka); od bruto denarnega povračila v višini 19.194,70 EUR obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, višji zahtevek (do višine 54.665,22 EUR) pa je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.581,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo le obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 5. 11. 2017, tak izrek sodbe pa je pomanjkljiv, nejasen, neizvršljiv in nesklepčen. Iz izreka ne izhaja, kakšno delovno razmerje je bilo sklenjeno med strankama do vključno 5. 11. 2017 in za katero delovno mesto. Niti iz izreka sodbe, niti iz obrazložitve ni razvidna vsebina delovnega razmerja. Tak izrek je sam s seboj v nasprotju, zato ga je treba v celoti razveljaviti oziroma sodbo spremeniti in tožbo zavreči. Glede odločitve o reparacijskem delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo zadnjo plačo, ki jo je tožnica prejela za mesec september 2016 v znesku 2.689,60 EUR bruto ter ji v tej višini priznalo nadomestilo plače tudi za celotno obdobje po prenehanju delovnega razmerja, do 5. 11. 2017. Po pogodbi o zaposlitvi je bila tožničina osnovna plača določena v višini 2.180,00 EUR bruto. V bruto znesku 2.689,68 EUR so poleg osnovne plače in dodatka za delovno dobo zajeta še dodatka za deljeni delovni čas ter dodatek za nedeljsko delo. Tožena stranka bi morala tožnici izplačati nadomestilo plače le v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bilo nezakonite odpovedi. Variabilni dodatki niso pravica iz delovnega razmerja, ki bi delavki pripadali v vsakem mesecu. Tožnici torej ni mogoče priznati zneska 2.689,68 EUR bruto, saj ni izkazala, da bi po prenehanju delovnega razmerja opravljala nedeljsko delo, delala na praznik in v deljenem delovnem času.

Nadalje se tožena stranka pritožuje zoper odločitev sodišča glede višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v znesku 19.194,70 EUR bruto. Upoštevaje okoliščine na strani tožnice je višina prisojenega nadomestila neustrezna in nepravična. Sodišče ji je dosodilo nadomestilo v višini 7 plač, pred tem pa kot osnovo upoštevalo 2.742,10 EUR, ki predstavlja povprečje bruto plač, ki jih je tožnica prejela v mesecu juliju, avgustu in septembru 2016. Sodišče je pravilno upoštevalo le kriterij trajanja zadnje tožničine zaposlitve (7 let) ter okoliščino, da je tožnica že v okviru reparacijskega zahtevka za čas od prenehanja delovnega razmerja upravičena do nadomestila plače za 12 mesecev. Ti dve okoliščini pa ne dajeta osnove za priznanje kar 7 plač povračila. Glede tretje okoliščine (glede ravnanja tožnice do podrejenih delavk in dejstva, da ravnanje tožene stranke ob odpovedi ni bilo očitno ali namerno napačno) pa iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je to vplivalo na zvišanje denarnega povračila, ali pa je bila ta okoliščina nevtralna. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče dalo tej okoliščini povsem napačen pomen. Tožnica je neprimerno reagirala v pogovoru z A.A. in s tem še dodatno povzročila prizadetost delavke, ker ji je rekla, naj ne širi nacionalizma po hotelu, da se v Sloveniji bajrama ne praznuje. Delavka se je zaradi prekršene obljube o odobritvi dopusta tresla in jokala, tožnica pa se ji je ob tem smejala. Do delavke je ravnala neprimerno. Sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže okoliščinam, ki so privedle do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki po mnenju tožene stranke znižujejo višino denarnega povračila. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča je v celoti nezakonita (tudi zato), saj temelji na sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 98/2018 z dne 5. 3. 2019, ki je nepravilen. Sodbo Vrhovnega sodišča RS tožena stranka izpodbija z ustavno pritožbo, v pritožbi pa obširno povzema razloge, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi, pri čemer izpostavlja kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nejasen, nerazumljiv in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 5. 11. 2017, ter s tem dnem pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, kot je to predlagala tožnica, ki se je s 6. 11. 2017 zaposlila pri novem delodajalcu B. d. o. o. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je jasna, pravilna in izvršljiva, temelji pa na sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 98/2018 z 5. 3. 2019, s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 10. 2016, delno, glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, pa sta bili sodbi nižjih sodišč razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bila odpoved nezakonita, je še vedno, do 5. 11. 2017, veljala pogodba o zaposlitvi z dne 6. 3. 2014, sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto "Glavna gospodinja". Sodišču prve stopnje ni bilo treba v izreku sodbe povzemati vsebine pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, ki ponovno velja na podlagi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v navedeni sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka povsem neutemeljeno in protispisno navaja, da ni jasno, kakšna naj bo vsebina vpisa v matično evidenco.

7. Sodišče prve stopnje je glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz plačilne liste za september 2016, torej zadnje plačilne liste, ki jo je tožnica prejela za delo pri toženi stranki. Tožena stranka namreč ni dokazala, da tožnica v obdobju po prenehanju delovnega razmerja ne bi opravljala nočnega dela, nadurnega dela oziroma dela na praznik, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je treba pri odločitvi o reparaciji upoštevati le višino osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi (2.180,00 EUR). Nepravilnost takšnega stališča potrjuje tudi dejstvo, da znaša povprečje tožničinih zadnjih treh plač, ki jih je prejela pred prenehanjem delovnega razmerja, 2.742,10 EUR, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o višini denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Plače oziroma povprečje plač pred plačo za september 2016 so torej še višje od osnove, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri reparacijskem zahtevku (2.689,68 EUR).

8. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnici prizna denarno povračilo v višini sedmih plač. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

9. Pritožba v tem delu neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino ravnanje, ki je privedlo do odpovedi, pri čemer izpostavlja neprimeren odnos tožnice do delavk tožene stranke muslimanske veroizpovedi. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi navedlo, da iz dejstev, ki so navedena v odpovedi in dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči, ne izhaja zaključek, da bi tožnica v razmerju do delavke A.A. kršila prepoved diskriminacije na podlagi vere in narodnosti. Poudarilo je, da zgolj to, da je delavka A.A. ostala razporejena na delo za dne 12. 9. 2016, ko se praznuje bajram, kljub temu, da je sicer prosila za prost dan in da bi bilo na delo možno razporediti tudi delavke, ki tega verskega praznika ne praznujejo, samo po sebi ne pomeni diskriminatornega obravnavanja, zlasti še ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera. Ravnanja, ki se očita tožnici, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče subsumirati pod pravno pravilo prepovedi diskriminacije, pri čemer odpoved pogodbe ne pojasni, v čem naj bi bilo na veri in narodnosti temelječe neenakopravno obravnavanje delavke A.A. v zvezi z njeno razporeditvijo na delo 12. 9. 2016. Ravnanje tožnice v razmerju do delavke A.A. po stališču pritožbenega sodišča ne more biti okoliščina, ki bi vplivala na znižanje dosojenega zneska denarnega povračila, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje. V sodnem postopku pa ni mogoče mimo očitkov iz odpovedi ugotavljati tožničine siceršnje "zgodovine" trpinčenja podrejenih delavk muslimanske vere. Zato je sodišče prve stopnje odločitev, da tožnici dosodi znesek v višini sedmih plač, pravilno oprlo na dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki sedem let, ter da starost in zdravstvene težave pomenita oviro za njeno zaposlitev. Dejstvo, da tožena stranka pri podaji odpovedi ni ravnala očitno oziroma namerno napačno, pa na odločitev o višini povračila ne more vplivati v smislu, da bi zaradi tega bil tožnici dosojen nižji znesek povračila. Odločitev sodišča prve stopnje, da znaša denarno povračilo sedem povprečnih plač tožnice, v ničemer ne odstopa od objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, kar zgolj pavšalno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je torej pri odločitvi o višini denarnega povračila pravilno upoštevalo vse okoliščine v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 10. Pritožba nadalje obširno predstavlja razloge, ki jih je uveljavljala v ustavni pritožbi zoper navedeno odločitev Vrhovnega sodišča RS. Ker ustavna pritožba uveljavlja kršitve ustavnih pravic v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga, in ne glede reparacijskega in reintegracijskega dela zahtevka, se pritožbeno sodišče do teh obširnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj se ne nanašajo na predmet odločanja v pritožbenem postopku, ki je, kot že navedeno, omejen le še na del tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13. Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).