Jedro

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZKP se lahko stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, torej tudi še pred uvedbo preiskave v predkazenskem postopku, saj bi bila nesmiselna hramba zaseženih stvari, ki niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku in ki nedvomno pripadajo oškodovancu.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljene B.D. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec v C. je zoper osumljeno B.D. podal zahtevo za opravo preiskave zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ, storjenega na škodo K.L, d.o.o., C.. O tej zahtevi preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v C. še ni odločil. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom so bili oškodovani pravni osebi, na njeno zahtevo, vrnjeni predmeti, ki so bili zaseženi pri osumljenki in so last oškodovanke.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica osumljenke vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopki (ZKP). V zahtevi navaja, da osumljenka pred izdajo sklepa ni imela nobene možnosti sodelovanja in obrambe, da je sklep izdala preiskovalna sodnica še pred izdajo sklepa o preiskavi, čeprav ni šlo za nujno preiskovalno dejanje. Po določbi 224. člena ZKP se zaseženi predmeti vrnejo oškodovancu po zaključku kazenskega postopka. Le izjemoma se po 3. odstavku 110. člena ZKP lahko vrnejo še pred koncem postopka, če gre za tako stvar, ki je lastniku neogibno potrebna. Zaseženi predmeti oškodovanki - glede na dejavnost, ki jo opravlja - niso neogibno potrebni, sicer pa se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Ti predmeti pa so neogibno potrebni osumljenki za opravljanje njene gospodarske dejavnosti. Med oškodovanko in osumljenko obstaja civilnopravni odnos, v katerega je sodišče poseglo mimo svojih pooblastil. Zagovornica predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog oškodovanke (za vrnitev zaseženih stvari).

Vrhovni državni tožilec V.B. je v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP mnenja, da zahteva zagovornice ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Določba 110. člena ZKP ureja postopek s stvarmi - predmeti, na katerih je (oziroma naj bi bilo) storjeno kaznivo dejanje in ki so bili zaseženi kot dokaz. Gre torej za ravnanje s predmeti, ki so "corpora delicti" v pravem pomenu. Postopek s temi predmeti je potrebno razlikovati od postopka s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, in ki se v kazenskem postopku odvzamejo po končanem postopku z izrekom varnostnega ukrepa odvzema predmetov po 69. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Izpodbijani sklep o vrnitvi zaseženih stvari je bil izdan na podlagi 1. odstavka 110. člena ZKP, ki določa, da se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka. S tem sklepom je bilo ugotovljeno, da sta podana oba navedena pogoja - da so zasežene stvari last oškodovanke, ki so bile osumljenki le dane v uporabo, in da niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku. Ali zasežena stvar nedvomno pripada oškodovancu in ali je potrebna kot dokaz, pa je dejansko vprašanje, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po mnenju vrhovnega sodišča se lahko po določbi 1. odstavka 110. člena ZKP stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, torej tudi še pred uvedbo preiskave - v predkazenskem postopku, saj bi bila nesmiselna hramba zaseženih stvari, ki niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku in ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Za vrnitev stvari po tej zakonski določbi je tudi pravno irelevantno ali so lastniku neogibno potrebne ali ne, oziroma ali so osumljenki te stvari bolj potrebne kot oškodovanki. Zato ni sprejemljivo stališče zagovornice, da bi se sodišče moralo ukvarjati s tem vprašanjem. Njeno sklicevanje na 3. odstavek 110. člena ZKP pa je tudi zgrešeno, saj ta določba ureja vprašanje vrnitve zasežene stvari, ki je potrebna kot dokaz v kazenskem postopku. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da gre za stvari, ki niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku in zato določba 3. odstavka 110. člena ZKP ni bila zakonska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

Zoper sklep, ki ga je izdala preiskovalna sodnica je osumljenka imela pravico pritožbe, ki jo je (prek svoje zagovornice) tudi izkoristila. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da osumljenka ni imela možnosti obrambe. Sicer pa vrnitev zasežene stvari lastniku po določbah 110. člena ZKP ni preiskovalno dejanje, kot je to sam zaseg stvari. Zakon ne določa, da bi osumljenec oziroma obdolženec moral biti zaslišan, preden se odloči o vrnitvi stvari po 11o. členu ZKP in tudi ne predpisuje njegovega strinjanja kot pogoja za izročitev stvari lastniku.

Po povedanem niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica, zato je moralo vrhovno sodišče njeno zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).