Jedro

Ker je rok za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP materialni rok, saj velja za uveljavitev materialne pravice do nadomestila plače delavcem na začasno čakanje na delo, veljajo zanj pravila o teku rokov iz 6. člena ZZUSUDJZ. Tega pa organa nista upoštevala pri svojem odločanju.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. 11065-47938/2020-2 z dne 4. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi sedmega odstavka 29. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20, 61/20, v nadaljevanju ZIUZEOP) zavrgla vlogo tožnika za priznanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem napotenim na začasno čakanje na delo oziroma delodajalcem, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dela za obdobje od 13. 3. dalje. Ugotovila je, da je tožnik vlogo vložil 30. 5. 2020 in da ta ni bila vložena v roku določenem v 52. členu ZIUZEOP-A , v skladu s katerim lahko vloži delodajalec vlogo v elektronski obliki pri Zavodu RS za zaposlovanje v osmih dneh od uveljavitve ZIUZEOP-A. Na podlagi prvega odstavka 29. člena ZIUZEOP pa lahko vlagatelj uveljavlja pravico do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu RS za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najkasneje do 31. 5. 2020. 2. Zoper izpodbijani sklep se je tožnik pritožil, ker meni, da organ napačno tolmači 8 dnevni rok iz 52. člena ZIUZEOP-A, saj bi ga moral tolmačiti skupaj s celotnim 29. členom ZIUZEOP, ki omogoča vložitev vloge do 31. 5. 2020. Sam je vlogo vložil 30. 5. 2020. Njegovo pritožbo je tožena stranka zavrnila. Pri odločanju je upoštevala prvi in šesti odstavek 29. člena ZIUZEOP in prehodno določbo 52. člena ZIUZEOP-A . Ugotovila je, da je tožnik delavce napotil na začasno čakanje na delo še pred uveljavitvijo ZIUZEOP, in sicer za obdobje od 13. 3. do 31. 5. 2020, medtem ko je vlogo za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po določbah ZIUZEOP pri organu prve stopnje vložil šele 30. 5. 2020. ZIUZEOP-A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 30. 4. 2020, je pričel veljati 1. 5. 2020, zaradi česar se je rok za vložitev vlog iztekel 9. 5. 2020. Ker pa je bila na ta dan sobota, je organ kot pravočasne upošteval vse vloge vložene do vključno ponedeljka 11. 5. 2020. Ob upoštevanju navedenega je tožnik materialni zakonski rok iz 52. člena ZIUEZOP-A zamudil. 3. Tožnik je tožbo zoper izpodbijani sklep vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki pa se je s sklepom V Ps 1094/2020 z dne 8.4. 2021 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo tukajšnjemu sodišču v pristojno odločanje.

4. S tožbenimi navedbami tožnik zatrjuje nezakonitost sklepa zaradi napačnega tolmačenja 29. člena ZIUZEOP, zaradi česar mu je bila odvzeta pravica do nadomestila plač. Meni, da zakon določa, da je vlogo dovoljeno vložiti najkasneje do 31. 5. 2020, kar je tudi storil, saj je vlogo oddal 30. 5. 2020. Smiselno zahteva, da sodišče sklep o zavrženju odpravi ali ugodi pravici.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri obrazložitvi izpodbijanih odločb. Dodaja, da je 31. 5. 2020, ki ga določa prvi odstavek 29. člena ZIUZEOP, zgolj skrajni datum, do vključitve katerega je bilo mogoče po določbah tega zakona, vlagati vloge za uveljavitev povračila nadomestila plače, pri čemer je morala biti vloga v vsakem posamičnem primeru vložena v rokih iz prvega oziroma šestega odstavka 29. člena ZUIZEOP v povezavi z 52. členom ZUIZEOP-A. Drugi odstavek 29. člena ZUIZEOP pa se ne nanaša na primer kot je tožnikov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v skladu s pravnim poukom iz odločbe organa druge stopnje, v glavi tožbe navaja odločbo druge stopnje kot izpodbijani akt, v tožbenem zahtevku pa sodišču predlaga, da odpravi sklep o zavrženju njegove vloge. Ker napačni pravni pouk ne more iti v škodo stranke, je sodišče štelo, da tožnik s tožbo izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi ZIUZEOP kot prepozno zavrgel njegovo vlogo z dne 30. 5. 2020, s katero je uveljavljal pravico do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je bila določba 29. člena ZIUZEOP uporabljena pravilno, ali na sprejeto odločitev vpliva tudi določba 52. člena ZIUZEOP-A in ali je bila posledično tožnikova vloga pravilno zavržena ali ne. V postopku ni sporno, da je tožnik vlogo za uveljavljanje pravico do povračila izplačanih nadomestil plače delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo, vložil 30. 5. 2020. 9. Prvi odstavek 29. člena ZIUZEOP določa, da delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu RS za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 31. maja 2020. Ne glede na prvi odstavek lahko pravico do povračila nadomestila plače uveljavi delodajalec, ki je napotil delavca na začasno čakanje na delo oziroma pri katerem delavec zaradi višje sile ni mogel opravljat dela, že pred uveljavitvijo tega zakona, za obdobje od 13. 3. 2020, če vloži vlogo v osmih dneh od uveljavitve tega zakona in izpolnjuje vse pogoje za uveljavitev pravice (šesti odstavek 29. člena ZIUZEOP). Dodatno določa rok za vložitev takšne vloge tudi 52. člen ZIUZEOP-A, saj določa, da lahko oseba, ki vloge na podlagi šestega odstavka 29. člena ZIUZEOP ni predložila pravočasno, vlogo predloži v osmih dneh od uveljavitve tega zakona.

10. Po presoji sodišča je pravilno stališče upravnih organov glede razlage rokov, kot sta jo podala upravna organa, pravilna. Takšno stališče je sodišče sprejelo že v več odločitvah (glej npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 524/2021 z dne 2. 12. 2021, I U 497/2021 z dne 1. 6. 2022). Tožnik je imel tako po odreditvi čakanja na delo (oziroma po uveljavitvi ZIUZEOP dne 11. 4. 2020, saj je odredil čakanje na delo doma že pred uveljavitvijo ZIUZEOP), na voljo osem dni, da vloži vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač, skrajni rok vložitve vloge pa je bil 31. 5. 2020, kar sta organa pravilno ugotovila v svojih odločbah.

11. Vendar pa sta pri presoji, ali je tožnik zamudil rok za oddajo vloge organa prezrla, da je zakonodajalec v začetku epidemije širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ). Ta v 6. členu določa, da roki v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), za opravljanje procesnih dejanj strank in za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ter roki za opravljanje procesnih dejanj upravnih in drugih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in za izdajanje upravnih aktov, ne tečejo (prvi odstavek). Roki za uveljavitev materialnih pravic v upravnih zadevah, ki se iztečejo v času izvajanja ukrepov po tem zakonu, se podaljšajo tako, da se iztečejo osmi dan od dneva prenehanja ukrepov v skladu z 2. členom tega zakona. Če z iztekom roka za uveljavitev pravice preneha istovrstna pravica, se šteje, da je prenehala z iztekom roka iz prejšnjega stavka (drugi odstavek). Roki, ki so bili zadržani zaradi ZZUSUDJZ, so začeli ponovno teči s 1. 6. 2020.1

12. Kot je sodišče že pojasnilo v sodbi I U 497/2021 z dne 1. 6. 2022, je v obravnavanem primeru je treba ob hkratni veljavi dveh zakonov ugotoviti, kateri predpis se uporablja. Pri tem si sodišče pomaga s pravilom lex specialis derogat legi generali, kar pomeni, da ima posebni predpis prednost pred splošnim. Tako je treba v obravnavanem primeru poleg ZIUZEOP uporabiti tudi ZZUSUDJZ, ki je glede teka rokov specialni zakon. Treba pa je upoštevati tudi namen zakonodajalca, ki je ZZUSUDJZ sprejel zaradi izrednih razmer, v katerih so organi zaradi posebnih ukrepov delali v omejenem obsegu in so zato potrebovali več časa kot v običajnih razmerah2. 13. Ker je rok za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP materialni rok, saj velja za uveljavitev materialne pravice do nadomestila plače delavcem na začasno čakanje na delo, veljajo zanj pravila o teku rokov iz 6. člena ZZUSUDJZ.3 Tega pa organa nista upoštevala pri svojem odločanju.

14. Glede na navedeno je sodišče odločbo prvostopenjskega organa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V njem mora organ poleg ZIUZEOP glede teka rokov kot relevantno materialno pravo uporabiti še ZZUSUDJZ in presoditi, ali je tožnik ob upoštevanju tega predpisa vlogo vložil pravočasno ter na podlagi tega sprejeti morebitno vsebinsko odločitev.

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Ukrepi iz ZZUSUDJZ so veljali od 29. 3. 2020 do prenehanja razlogov zanje dne 31. 5. 2020, kar je ugotovila Vlada republike Slovenije s sklepom, ki ga je objavila v Uradnem listu Republike Slovenije št. 74/2020 in je začel veljati 1. 6. 2020. To pomeni, da so roki zadržani zaradi ZZUSUDJZ, s 1. 6. 2020 začeli ponovno teči. 2 Tako Predlog Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), nujni postopek, EVA 2020-2030-0015, obrazložitev k 6. členu. 3 Tako tudi sodba Upravnega sodišča IV U 170/2020-11 z dne 30. 11. 2021.