Jedro

Dejstvo, da je delavka mati samohranilka z otrokom, mlajšim od treh let, še ne pomeni, da je varovana kategorija po 115. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.12.2004 (ki jo je izdal predsednik uprave tožene stranke - A. M.) nezakonita in se razveljavi. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 40.392,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh in pod pretnjo izvršbe.

Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. čl. ZPP, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zatrjevanje tožnice v tožbi, da ni videla Programa razreševanja presežnih delavcev, ne pomeni, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. 115. čl. Zakona o delovnih razmerjih tožnici kot samohranilki z otrokom, mlajšim od treh let, ne nudi varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v zvezi s sklicevanjem na neupoštevanje določbe 2. odst. 100. čl. ZDR ni niti navedla niti dokazala z ustreznimi listinami, s katerimi delavci jo je tožena stranka primerjala oz. s katerimi bi jo morala primerjati in tudi ne, zakaj bi morala prav tožnica obdržati zaposlitev. V postopku priprave programa presežnih delavcev je sodeloval sindikat SKEI, ki je reprezentativni sindikat. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vsebuje navedbo resnega in utemeljenega razloga, zaradi česar ta redna odpoved ni nezakonita.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, poleg tega pa je izpodbijana zamudna sodba tudi materialnopravno pravilna.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naložilo povračilo tožničine pravdne stroške, ki jih je ta priglasila v tožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji po 1. odst. 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice poslalo toženi stranki v odgovor z opozorilom na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila v zakonsko določenem 15 dnevnem roku (2. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena, poleg tega pa tožnica v tem individualnem delovnem sporu ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita zato, ker tožena stranka v tej redni odpovedi ni navedla resnih in utemeljenih razlogov, ker tožnica ni bila seznanjena s programom razreševanja presežnih delavcev, ker tožena stranka ni upoštevala posebnega varstva tožnice, ki ga je imela kot samohranilka in ker ni upoštevala določbe 2. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je delavcem s slabšim socialnim položajem dajal prednost pri ohranitvi zaposlitve ob enakih kriterijih v fazi določanja delavcev, katerih delo postane nepotrebno. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, med drugim izhaja, da je tožnica kot mati samohranilka z otrokom, mlajšim od treh let, zaradi starševstva pridobila pravico do krajšega delovnega časa (4 ure na dan oz. 20 ur na teden v času od

25.2.2004 do 26.4.2004), da je tožnica edini hranitelj družine z mladoletnim otrokom, da je njeno zdravstveno stanje slabo zaradi hude alergije, za katero je zbolela na delovnem mestu in da je v slabšem socialnem položaju (dohodki nekaj čez 40.000,00 SIT mesečno za polovičen delovni čas).

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da z ozirom na dejstva, navedena v tožbi, tožena stranka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni spoštovala določbe

2. odst. 100. čl. ZDR. Glede navedenega je tožba sklepčna, saj zatrjevano dejstvo, da je imela tožnica slabši socialni položaj od drugih delavcev in da tega tožena stranka v nasprotju z določbo 100/2 čl. ZDR ni upoštevala, to zadostuje za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da tožba tožnice v tem delu ni sklepčna, ker v njej ni navedeno, s katerimi delavci naj bi bila tožnica primerjana oz.

zakaj naj bi bila bolje uvrščena kot drugi delavci. Tožnici namreč tega v cilju sklepčnosti tožbe ni bilo treba navajati.

Zmotna je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožničin zahtevek neutemeljen, ker tožnica za svoje trditve o tem, da je tožena stranka kršila določbo 2. odst. 100. čl. ZDR, ni predložila nikakršnih dokazov. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da je tožnikove trditve oz. dejanske navedbe iz tožbe priznala kot resnične. V postopku izdaje zamudne sodbe se dejanskega stanja ne ugotavlja, ker se šteje, da je dejansko stanje, ki izvira iz tožnikovih navedb, resnično. Glede na to tožnici za svoje trditve o kršitvi določbe 100/2 čl. ZDR, dokazov ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, ni bilo treba predložiti.

Po mnenju pritožbenega sodišča sicer izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni nezakonita zato, ker naj ne bi vsebovala resnega in utemeljenega razloga. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A 2) je razvidno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je ekonomskega in strukturnega značaja in da obstajajo ekonomski in organizacijski razlogi za prenehanje potrebe po delu iz pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki so v poslovni sferi delodajalca. Ti razlogi so resni in utemeljeni in onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na Programu razreševanja presežnih delavcev tožene stranke, ki je bil sprejet dne

3.12.2004. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče meni, da vsebina redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A 2, A 4) zadostuje pogoju iz določbe 2. odst. 86. čl. ZDR.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica Programa razreševanja presežnih delavcev in poimenskega seznama presežnih delavcev ni videla, ne pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega nezakonita.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnica ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po

115. čl. ZDR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani zamudni sodbi takšnega stališča (da je tožnica imela posebno varstvo pred odpovedjo po 115. čl. ZDR) sploh ni zavzelo. Pritožba tožene stranke sicer v zvezi s tem pravilno opozarja, da v tožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnica samohranilka z otrokom, mlajšim od treh let, še ne nudi opore ugotovitvi, da je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (čl. 115/1 ZDR) oz. pred prenehanjem delovnega razmerja (čl. 115/2 ZDR).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi nesodelovanja sindikata, zato so pritožbene navedbe v zvezi s sodelovanjem sindikata pri toženi stranki nebistvene za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker z ozirom na določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 krije tožena stranka svoje stroške postopka v sporih o prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka in ker odgovor tožnice na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbega postopka.