Jedro

Tožnik ni vložil napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. 2012, kar bi moral storiti glede na šesti odstavek 267. člena ZDavP-2. Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane je tožnik prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Glede slednjega pa je, upoštevaje 271. člen ZDavP-2, prekludiran.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku za leto 2011 odmerjena dohodnina v znesku 708,88 EUR in mu v omenjenem znesku tudi naložena v plačilo. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da bi moral zavezanec v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložiti napoved za odmero dohodnine za leto 2011 najpozneje do 31. 7. 2012. Ker slednjega ni storil, mu je davčni organ dohodnino odmeril na podlagi podatkov, s katerimi davčni organ razpolaga. Pri tem se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter Pravilnik o določitvi olajšave in lestvice za odmero dohodnine za leto 2011. 2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-1440/2015-2 z dne 6. 4. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da iz podatkov v spisu izhaja, da pritožniku ni bil izdan informativni izračun dohodnine za leto 2011, kar v zadevi ni sporno. Tožnik tudi ni vložil napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. 2012, kar bi moral storiti glede na šesti odstavek 267. člena ZDavP-2. Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane je tožnik prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Glede slednjega pa je, upoštevaje 271. člen ZDavP-2, prekludiran. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso tega sodišča. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopnega davčnega organa, da tožniku olajšave za vzdrževane družinske člane pri odmeri dohodnine za leto 2011 ni mogoče upoštevati.

3. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnega organa ne strinja. Vztraja na stališču, da bi se mu posebna olajšava za vzdrževane družinske člane morala upoštevati. Navaja še, da svoj zahtevek utemeljuje na podlagi uporabe izrednih pravnih sredstev v skladu z 89. in 90. členom ZDavP-2. Prav tako obvešča, da je pri FURS podal predlog za obnovo davčnega postopka. Sodišču glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma spremeni, tako da se uporabijo pravilni podatki.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2 in ZDoh-2, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Sodišče se zato z razlogi, ki jih za svojo odločitev glede nepriznavanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane navajata davčna organa, strinja in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 8. V zvezi z tožnikovo navedbo, da se pri utemeljitvi tožbe sklicuje tudi na 89. in 90. člen ZDavP-2 pa sodišče pripominja, da je za odločanje o izrednih pravnih sredstvih po omenjenih členih pristojen davčni organ in ne sodišče. Tudi dejstvo, da je tožnik pri davčnem organu vložil predlog za obnovo postopka odmere dohodnine, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj gre za dva ločena postopka.

9. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.