Jedro

Posplošeno zatrjevanje o okrnitvi opravljanja dejavnosti in grozečem stečaju zaradi izbrisa iz registra šol vožnje, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 172/2018 z dne 9. 10. 2018) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila tožeča stranka skupaj s tožbo zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa št. 6040-73/2010/25 (03-06) z dne 4. 5. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 3716-18/2018/4-02411138 z dne 9. 8. 2018), s katero je bila tožeča stranka izbrisana iz registra šol vožnje.

2. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišču predlagala, da do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora odloži izvršitev izpodbijane odločbe oziroma odpravi izbris tožeče stranke iz registra šol voženj ter odredi ponovni vpis v register šol voženj pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Med drugim je navedlo, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode, take škode ne predstavlja niti izguba pričakovanega dohodka. Tožeča stranka ni izkazala višine škode, do katere bi prišlo v primeru zavrnitve zahteve, niti višine ustvarjenega dohodka pred izbrisom. Glede zatrjevane škode tretjim osebam pa je pojasnilo, da mora škoda nastati tožniku, zato so trditve glede zaposlenih in kandidatov neupoštevne.

4. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, sodišču pa očita tudi kršitve določb postopka, saj navaja, da so razlogi nejasni, nekateri nerazumni in nelogični. Pojasnjuje, da je bila na podlagi dokončne odločbe, izdane v postopku, ki je obremenjen z očitnimi nezakonitostmi, izbrisana iz registra šol vožnje. Škoda, ki ji s tem nastaja, je nepopravljiva, saj svoje glavne dejavnosti ne more opravljati. Brez pravice opravljati dejavnost šole vožnje je obsojena na poslovni propad, grozi ji stečaj. V nadaljevanju poudarja, da gre za glavno in praktično edino dejavnost tožeče stranke, ki tudi v prihodkih te dejavnosti predstavlja edini vir poslovnih prihodkov, saj se z drugimi dejavnostmi ne ukvarja. Šola vožnje brez veljavnega vpisa v register šol vožnje ne more poslovati. Z vsem navedenim je po njenem mnenju vsekakor izkazana težko popravljiva škoda, zato naj bi bil sklep obrazložen z nerazumnimi in neživljenjskimi argumenti.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožeča stranka iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Temeljni (osnovni) vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi pritožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je izpodbijana upravna odločba izdana v postopku, ki je obremenjen z očitnimi nezakonitostmi in tožeča stranka je v takem postopku izbrisana iz registra šol vožnje. Škoda, ki ji s tem nastaja je nepopravljiva, saj svoje glavne dejavnosti ne more opravljati. Brez pravice opravljati dejavnost šole vožnje je obsojena na poslovni propad, saj se ne ukvarja z drugimi dejavnostmi in ji zato grozi stečaj.

9. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka, saj mora o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti sodišče v sedmih dneh od njenega prejema (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnici ni uspelo izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj v podkrepitev svojih (tudi sicer zelo splošnih) navedb o okrnitvi opravljanja dejavnosti oziroma grozečem stečaju ni predložila nobenih dokazov. Zgolj nejasno zatrjevanje, da zaradi izpodbijane odločbe in posledičnega izbrisa iz registra "svoje glavne dejavnosti" ne more opravljati, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča. Iz teh navedb ni jasno razvidno niti, ali tožeča stranka opravlja še kakšno drugo (registrirano) dejavnost (ali sploh ima registrirano še kakšno drugo dejavnost, ali jo opravlja, kakšen je obseg prihodkov ipd.), čeprav v nadaljevanju navaja, da se z drugimi dejavnostmi ne ukvarja. Za te svoje navedbe (glede obsega dejavnosti) pritožnica ni predložila nobenih dokazov. Tako ni izkazala ne obsega svojih dejavnosti kot tudi ne tega, da ji stečaj grozi oziroma bi bil ta neposredna posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta. Vrhovno sodišče je sicer že sprejelo stališče, da tudi izguba dejavnosti lahko v posameznih primerih pomeni težko popravljivo škodo (na primer ob ustrezno uveljavljani nepovratnosti), vendar mora biti ta škoda ne samo zatrjevana, ampak tudi ustrezno izkazana. Kot že navedeno, iz pritožničinih trditev ni razviden niti obseg izgubljene dejavnosti v okviru njenih dejavnosti in s tem povezanih dohodkov, niti ni njeno zatrjevanje podprto z ustreznimi dokazili. Zato so tudi vsa nadaljnja sklepanja o morebitnih posledicah takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe zgolj hipotetična in kot taka nezadostna.

11. K navedenemu Vrhovno sodišče poudarja, da začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon izrecno ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera. Glede na namen zakonodajalca, da se odločba izvrši ob dokončnosti (in ne po pravnomočnosti), bi kakršnokoli drugačno razlogovanje že na splošni ravni vzpostavilo učinke, da bi se vse take izreke štelo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.

12. Ker mora težko popravljiva škoda kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno nastati tožeči stranki, ne pa tretjim osebam, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene ugovore glede škode oziroma posledic, ki bi jih izbris šole vožnje iz registra povzročil zaposlenim, vodji šole in kandidatom, ki želijo opravljati izpit. Neupoštevni pa so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in na zatrjevane procesne kršitve v postopku njene izdaje, saj z njimi ni mogoče utemeljevati zahteve za izdajo začasne odredbe, ampak bodo predmet presoje v postopku o glavni stvari.

13. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po presoji vrhovnega sodišča dovolj jasna in izčrpna, da omogoča presojo, zato so pritožbeni ugovori glede nejasnosti, nerazumnosti in nelogičnosti razlogov neutemeljeni.

14. Glede na navedeno razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).