Jedro

Zakonski pogoji za določitev sodnih penalov so, da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, da je potekel paricijski rok, da je določitev penalov zahteval upnik in da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti.

Sklep o začasni odredbi je sicer izvršilni naslov in kot takšen lahko podlaga za izvršbo ali za naložitev sodnih penalov, vendar ima sklep o začasni odredbi tudi učinek sklepa o izvršbi. Učinek sklepa o izvršbi pa je, da se izvršba začne opravljati v mejah, določenih v sklepu o izvršbi, te meje pa so v sklepu o izvršbi začrtane v subjektivnem (stranke), objektivnem (terjatev) in funkcionalnem smislu (sredstva in predmet izvršbe), zato se zastavlja zlasti vprašanje vpliva te njegove zakonske lastnosti v primeru, ko upnik na njegovi podlagi predlaga tudi naložitev sodnih penalov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnice za določitev sodnih penalov zavrnilo in odločilo, da upnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se podanemu predlogu upnika za določitev sodnih penalov ugodi. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep o zavrnitvi upnikovega predloga za določitev sodnih penalov izdan preuranjeno in v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). ZIZ v 212. členu določa, da lahko upnik zahteva plačilo sodnih penalov vse do tedaj, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe. V konkretnem primeru upnik še ni predlagal izvršitve sodbe P 43/2003 z dne 14. 2. 2012 in na podlagi katere je predlagal določitev sodnih penalov. ZIZ upniku nedenarne obveznosti, ki ima v rokah izvršilni naslov nudi dve alternativni možnosti, kako od dolžnika doseči, da bo izpolnil dolgovana dejanja. Upnik lahko na podlagi izvršilnega naslova bodisi sproži izvršilni postopek ali pa sodišču predlaga, naj dolžniku naloži plačilo sodnih penalov, vendar se obe možnosti med seboj izključujeta. Pri tem ZIZ v 212. členu popolnoma jasno določa - plačila sodnih penalov ni mogoče zahtevati, če je upnik, na podlagi istega izvršilnega naslova že sprožil izvršilni postopek. Ravnanje sodišča v konkretnem primeru je nerazumljivo. ZIZ namreč sodišču nikakor ne daje mandata, da lahko zavrne predlog za določitev sodnih penalov iz razloga, ker je upnik izpolnitev obveznosti že poskušal doseči v izvršilnem postopku na podlagi drugega izvršilnega naslova. Sklep o začasni odredbi P 143/98 z dne 26. 5. 1998 predstavlja samostojni pravni naslov, ki je bil izdan z namenom, da bi se doseglo zavarovanje terjatve do pravnomočnosti odločitve v pravdnem postopku. Res je, da je izrek tega sklepa, gledano s stališča vsebine, relativno podoben izreku sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 43/2003 z dne 14. 2. 2012, saj oba dolžniku prepovedujeta puščanje stvari na parc. št. 100/10 k. o. X, vendar ne glede na to, gre za dve absolutno različni sodni odločbi, ki se razlikujeta tako glede izreka, kot glede dejanske in pravne podlage. Nenazadnje začasna odredba dolžniku prepoveduje puščanje stvari izključno do pravnomočne sodne odločbe o glavni stvari, zato navedenih odločb ni dopustno enačiti kot je to nekritično storilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Upnik je na podlagi sklepa o začasni odredbi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah upravičeno sprožil izvršilni postopek In 1429/1998, vendar to nikakor ne more vplivati na njegove pravne možnosti, ki jih ima v zvezi z izdano sodbo št. P 43/2003 z dne 14. 12. 2012. Izvršilno sodišče upniku ne more odreči izvršilnega varstva, ki mu ga na podlagi veljavnega izvršilnega naslova nudi ZIZ. Navedeno je še toliko pomembnejše z vsebinskega vidika, to je ob upoštevanju dejstva, da upnik, kljub sproženemu izvršilnemu postopku In 1429/1998, po preteku več kot 15 let, še vedno ni uspel doseči, da bi dolžnik prenehal z ravnanjem, ki mu je bilo naloženo z začasno odredbo. Kot je razvidno iz dokumentacije, ki jo je upnik priložil k predlogu za določitev sodnih penalov, je stanje na parc. št. 100/10 k. o. X zaradi ravnanja dolžnika iz dneva v dan slabše. Očitno je, da dolžnik nima nikakršnega namena prenehati s puščanjem stvari na tej parcelni številki, kljub temu, da mu je bilo to naloženo kar z dvema različnima sodnima odločbama (res da z eno samo začasno). Ker običajni izvršilni postopek na dolžnika evidentno ne vpliva, je določitev sodnih penalov ne samo utemeljena, ampak nujno potrebna. Sodišče je ravnalo v nasprotju z ZIZ tudi v delu, kjer kot razlog za zavrnitev upnikovega predloga navaja, da upnik zanj ni izkazal pravnega interesa. ZIZ nikjer ne določa, da mora upnik kot predpostavko za vložitev predloga za izvršbo izkazati tudi pravni interes, enako pa velja tudi glede uporabe instituta sodnih penalov. V kolikor je upniku s pravnomočno sodno odločbo priznana njegova pravica napram dolžniku, upnik gotovo poseduje pravni interes da zahteva izpolnitev. Glede na navedeno upniku ni bilo treba podati posebnih trditev in dokazov, da poseduje pravni interes za vložitev predloga za določitev sodnih penalov. Poleg tega je odločitev sodišča preuranjena z drugega vidika, saj bi sodišče upniku moralo dati možnost, da se izreče o trditvah dolžnika, da upnik ni več lastnik parc. št. 100/10 k. o. X. Upnica v resnici ni več zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine, ki je v lasti njene hčerke A. A., a je ravno upnica tista, ki to parcelo najpogosteje uporablja.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik po skrbniku, saj je dolžniku delno odvzeta poslovna sposobnost navaja, da je sklep sodišča pravilen in zakonit ter predvsem pravičen, saj je sodišče, na podlagi vloge z dne 14. 1. 2014 in na podlagi splošno znanih dejstev, dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialne predpise, zato je pritožba upnice neutemeljena. V celoti se strinjajo z ugotovitvijo sodišča, da so sodni penali nedovoljeni, ker zaradi izpolnitve enakega izvršilnega naslova, izdanega v istem pravdnem postopku pred sodiščem, že od leta 1998 pod opr. št. In 1429/1998, teče izvršba. Pri tem je potrebno poudariti, da se upnica ne zaveda, da so po razveljavitvi izročilne pogodbe z dne 24. 2. 1986, in po odtujitvi nepremičnine 100/10 k. o. X vse njene pravice na tej parceli izvenele, kar velja tudi za izvršilni naslov. Iz vloge z dne 14. 1. 2014 in priloženih listinskih dokazov je razvidno, da upnica poskuša z neresnicami in novimi zlorabami še naprej finančno in duševno izčrpavati dolžnika, kot podobno početje upnice trpi že od leta 1994 dalje. Upnica je že leta 1997 zavarila dvoriščna vrata skozi katera je dostopala do dvorišča, na katerem naj bi dolžnik nezakonito puščal stvari, leta 2006 pa si je v izvršilnem postopku In 00/00091, preko sodnega izvršitelja iz ..., zaklenila edina vrata preko katerih je iz delavnice, stoječe na parc. št. 100/10 k. o. X, lahko uporabljala navedeno dvorišče. Dolžnik meni, da je po razveljavitvi izročilne pogodbe z dne 24. 2. 1986 potrebno vzpostaviti lastniško stanje, ki je veljalo pred razveljavljeno izročilno pogodbo, torej da je dolžnik skupaj s starši solastnik do 1/3 stare delavnice, takrat vpisane na parceli 100/20 k. o. X, ki je bila po izročilni pogodbi pridružena parceli 100/10 k. o. X. 4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je pravna podlaga za določitev sodnih penalov v 212. členu ZIZ in v 269. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti in izreče da bo moral, v primeru če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Citirano določilo OZ torej vsebuje materialne pogoje za izrekanje sodnih penalov, določilo ZIZ pa za njihovo uveljavljanje. Zakonski pogoji za določitev sodnih penalov so, da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, da je potekel paricijski rok, da je določitev penalov zahteval upnik in da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti (primerjaj prvi odstavek 269. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za določitev sodnih penalov in svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da pri Okrajnem sodišču v Domžalah že teče izvršilni postopek opr. št. In 1429/1998, na podlagi sklepa o začasni odredbi opr. št. P 143/98 z dne 26. 5. 1998 v zvezi s sklepom P 143/98 z dne 18. 8. 1998, s katero se je dolžniku prepovedalo puščanje stvari na parcelni številki 100/10 k. o. X in na podlagi katere je sodišče izdalo tudi sodbo P 43/2003 z dne 14. 12. 2012, na katero se sklicuje upnica, zato upnica ni upravičena do uveljavljanja sodnih penalov.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica v tej zadevi vložila predlog za določitev sodnih penalov na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 14. 12. 2012 opr. št. P 43/2003 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2013 št. II Cp 576/2013), v kateri je pravnomočno odločeno, da se dolžniku prepove prenašanje in puščanje stvari na parc. št. 100/10 k. o. X (priloga A2 in A3 v spisu), pri čemer pa iz podatkov v spisu ni razvidno ali je podana tudi identiteta obeh zahtevkov, torej na podlagi začasne odredbe in pravnomočne sodbe. Identiteta zahtevkov je namreč podana, če gre za iste stranke in povsem identičen zahtevek. Tožbeni temelj (dejstva, na katera opira tožnik svoj zahtevek, torej dejanska podlaga zahtevka) namreč predstavlja poleg strank in tožbenega predloga bistven element identifikacije zahtevka. Na podlagi razpoložljivih podatkov v spisu, ki ne vsebuje nikakršnih podatkov o izvršilni zadevi opr. št. In 1429/1998 (ki niti ni priložena), prav tako tudi ne glede vsebine začasne odredbe opr. št. P 143/98 z dne 26. 5. 1998, ki v navedeni izvršilni zadevi predstavlja izvršilni naslov (na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče), torej ni mogoče ugotoviti ali gre za (časovno in dejansko) identičen zahtevek po sodbi in začasni odredbi, da bi bilo mogoče determinirati temo obravnavanja ter objektivne meje pravnomočnosti sodbe (in začasne odredbe) o teh zahtevkih.

9. Pritožbeno sodišče temu le še dodaja, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, da je sklep o začasni odredbi sicer izvršilni naslov in kot takšen lahko podlaga za izvršbo ali za naložitev sodnih penalov, vendar ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, tudi učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Učinek sklepa o izvršbi pa je, da se izvršba začne opravljati v mejah, določenih v sklepu o izvršbi (primerjaj 46. in 47. člen ZIZ), te meje pa so v sklepu o izvršbi začrtane v subjektivnem (stranke), objektivnem (terjatev) in funkcionalnem smislu (sredstva in predmet izvršbe), zato se v obravnavani zadevi zastavlja zlasti vprašanje vpliva te njegove zakonske lastnosti v primeru, ko upnik na njegovi podlagi predlaga tudi naložitev sodnih penalov. Po že navedeni določbi tretjega odstavka 212. člena ZIZ namreč lahko upnik zahteva plačilo sodnih penalov vse dotlej, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe iz prvega odstavka 212. člena ZIZ, za kar pa je v obravnavani zadevi bistvenega pomena identiteta zahtevkov po obeh izvršilnih naslovih, kot je obrazloženo zgoraj.

10. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj se bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku najprej natančno opredeliti predvsem do identitete obeh zahtevkov, kot je podrobno pojasnjeno zgoraj.