Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbene določbe pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka možnost neposredno uveljaviti terjatev do tožene stranke tudi od drugega dolžnika, zato je trditve tožeče stranke o razpolaganju tožene stranke s svojim premoženjem utemeljeno ocenilo kot neodločilne pri presoji stopnje ogroženosti tožeče stranke, da pride do poplačila svoje terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Toženi stranki A.A., se prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, z ident. št. XX v vl. št. XX, k.o. Dravograd, z ident. št. YY v vl. št. YY, k.o. Dravograd, z ident. št. ZZ v vl. št. ZZ k.o. Dravograd, z ident. št. WW v vl.št. WW, k.o. Dravograd, z ident. št. QQ v vl. št. QQ, k.o. Dravograd z ident. št. SS v vl. št. SS, k.o. Dravograd z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, ki se vodi na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VI Pg 1658/2008. 3. Ugovor in pritožba zoper to začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve. „ Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe le tega zavrnilo iz razloga, ker je na podlagi listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, ugotovilo, da le ta ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi razpolaganj tožene stranke s svojim premoženjem uveljavitev njene verjetno izkazane terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Iz določbe 5. odstavka 1. člena Kreditne pogodbe (A2), na podlagi katere tožeča stranka vtožuje terjatev, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo, namreč izhaja, da je k pogodbi pristopila tudi družba B.B. kot porok in plačnik, s prevzemom solidarnega jamstva za vse obveznosti tožene stranke iz te pogodbe ali ki bodo iz nje nastale v prihodnje. Iz te pogodbene določbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka možnost neposredno uveljaviti terjatev do tožene stranke tudi od drugega dolžnika, zato je trditve tožeče stranke o razpolaganju tožene stranke s svojim premoženjem utemeljeno ocenilo kot neodločilne pri presoji stopnje ogroženosti tožeče stranke, da pride do poplačila svoje terjatve. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča nepomembno, da je tožena stranka v pripravljalnih vlogah kot poroka navajala drugo pravno osebo, nedvomno pa je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe tej nasprotovala tudi s trditvami, da ima tožeča stranka možnost uporabiti v zavarovanje terjatve pogodbeno dogovorjena zavarovanja, za katera pa ni izkazala, da jih je uporabila. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe presojalo tudi vsebino Kreditne pogodbe (A2), ki predstavlja za pravdni stranki materialno pravo.

Ni pa moglo sodišče prve stopnje pri odločitvi presojati relevantnih trditev, ki jih zatrjuje tožeča stranka prvič v pritožbi, in sicer, da porok nasprotuje plačilu z uveljavljanjem ničnosti poroštvene izjave. Teh trditev, ki so pritožbene novote, ne more upoštevati niti pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ker tožeča stranka ni izkazala zakonskega pogoja za upoštevanje pritožbenih novot, to je da tega relevantnega dejstva brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje, v času po prejemu odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe (21.1.2009), do dneva odločitve (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

S tem pa se izkaže kot neutemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).