Jedro

Sodišče samostojno odloča katere dokaze bo izvedlo in pri tem ni dolžno upoštevati tistih dokaznih predlogov, ki ne bi mogli privesti do drugačnih dokaznih zaključkov do kakršnih je sodišče prišlo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin iz 29. člena Ustave RS glede izvajanja dokazov v obdolženčevo korist. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je menila, da zahteva ni utemeljena, predvsem pa da se z njo izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se do njega nista posebej opredelila.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave RS, ko sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se postavljeni izvedenec cestnoprometne stroke neposredno zasliši ali pa da se od njega zahteva dopolnitev mnenja. Po oceni obrambe so namreč ostala nerazjasnjena vprašanja v zvezi z vožnjo M. E., predvsem pa, ali je bil način njene vožnje pravilen, ob upoštevanju, da je pred seboj opazila vozilo z vklopljenimi štirimi smernimi kazalci, ki se ga je odločila prehiteti, da je imela pri tem prižgane kratke luči, da je vozila glede na hitrost okrog 90 km/h prehitro in da je bila prav taka nepravilna in nezakonita vožnja te voznice dejanski vzrok za nastalo prometno nesrečo, ko je trčila v vozilo obsojenca, katerega vozilo je obstalo na levem (prehitevalnem) voznem pasu. Taka vožnja M. E. naj bi torej pretrgala vzročno zvezo med vožnjo obsojenca, ki je sicer storil prekršek, ko je pretesno prehiteval vozilo pred seboj, trčil vanj in se odbil še v odbojno ograjo na levi strani ceste ter tam obstal. 6. Vložnik zahteve s povzetimi navedbami v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje obravnavane prometne nesreče ter ponuja svoje videnje vožnje M. E., ki naj bi posledično pomenila pretrganje vzročne zveze med predhodnim načinom vožnje obsojenca in nastalo prometno nesrečo ter naj bi bil razlog za nezgodo prav v načinu njene vožnje. Izpodbijana sodba daje v tem pogledu jasne, prepričljive in (tudi) na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke utemeljene zaključke, ki ne puščajo nikakršnega dvoma v tako ugotovljeno dejansko stanje in razloge ter vzroke za nastalo prometno nezgodo. Pri tem je že v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje podana podrobna analiza (tudi) vožnje M. E. (zlasti v točkah 10, 11), z zaključkom, da v njeni vožnji niso bile ugotovljene nepravilnosti oziroma vožnja v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in da je neposredno pred trčenjem, glede na zaznano prometno situacijo, ravnala kot se pričakuje od povprečnega voznika. Glede na natančno pojasnjeno vožnjo M. E., temelječo tako na njeni lastni izpovedbi, ko je bila zaslišana kot priča, kot tudi na ugotovitvah in mnenju izvedenca cestno prometne stroke (ki ni v neskladju z njenim pričanjem), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi bila izvedba predlaganega dokaza obrambe za dodatno dopolnjevanje izvedenskega mnenja odvečna in k ugotovljenim dejstvom in okoliščinam obravnavane prometne nesreče ne bi v ničemer prispevala. Ob taki ugotovitvi pa je sodišče posledično tudi pravilno navedlo, da bi siceršnje izvajanje takega dokaza le „še podaljšalo predmetni kazenski postopek“, kar vložnik zahteve izrecno izpostavlja kot nesprejemljivo utemeljevanje zavrnitve dokaznega predloga.

7. Upoštevaje vse navedeno ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ki izhaja iz 29. člena Ustave RS. Glede na že ustaljeno ustavnosodno prakso sodišče namreč samostojno odloča, katere dokaze bo izvedlo in pri tem ni dolžno upoštevati tistih dokaznih predlogov, ki ne bi mogli privesti do drugačnih dokaznih zaključkov do kakršnih je sodišče prišlo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, kot je bilo tudi v tem primeru (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010 in I Ips 80870/2010 z dne 11. 4. 2013).

8. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, niti ne kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, iz zahteve pa je razbrati, da se vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

9. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.