Jedro

V 4. odstavku 178.čl. ZOR je določeno, da imetnika motornih vozil odgovarjata solidarno za škodo, ki jo pretrpijo drugi. Smisel tega pravila je, da lahko oškodovanec, ki ni kriv za nesrečo in tudi ni objektivno odgovoren, uveljavlja odškodnino od vseh povzročiteljev, ki so odgovorni za škodo, nerazdelno. V enakem pravnem položaju pa je tudi imetnik motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo, če sta za škodo krivdno odgovorna dva imetnika (ali več imetnikov) motornih vozil (prvi odst. 178.čl. ZOR). Nekrivi udeleženec nesreče ima položaj oškodovanca, ta položaj pa mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odst. 178.čl. ZOR obravnava kot "druge", torej kot subjekte, ki niso objektivno odgovorni za škodo. Vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in nastankom škode, spada med dejanska vprašanja in kot tako ni predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pa je pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 335.073,12 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 100.871,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Upoštevalo je skrčitev zahtevka za 17.500,00 SIT. Ugotovilo je, da je zavarovanec prve tožene stranke zapeljal na prednostno cesto pred tožnika, ki je moral na vso moč zavirati, da se ni zaletel vanj. V tem pa je v njegov avtomobil od zadaj trčil voznik kombija tedanje JLA, ki je vozil v premajhni razdalji za tožnikom. Tožniku je pri trčenju nastala škoda na njegovem avtomobilu. Za škodo sta odgovorni obe toženi stranki na podlagi 1. odst. 178.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih zaradi krivdnega ravnanja drugih dveh udeležencev nesreče, za katera odgovarjata.

Sodbo sta izpodbijali obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo prve tožene stranke kot prepozno, pritožbo druge tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka Republika Slovenija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper njo, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Ugovarja solidarni odgovornosti s prvotoženo stranko in se pri tem sklicuje na 4.odst. 178.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa solidarno odgovornost samo nasproti drugim. V razmerju med prvo in drugo toženo stranko pa bi moralo ugotoviti deleže krivde. Navaja še, da je napačno ugotovljena vzročna zveza. Ta je podana samo glede na ravnanje zavarovanca prve tožene stranke, ki je izsilil prednost. Revizija je bila vročena tožeči in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih je v delu, ki ureja odškodninsko pravo, naravnan v korist oškodovanca; varuje njegove koristi in mu zato zagotavlja ustrezen pravni položaj. V razmerju med oškodovancem in več povzročitelji škode praviloma določa solidarno odgovornost povzročiteljev. Ugotavljanje deležev odgovornosti med več povzročitelji škode se rešuje posebej. Postopek uveljavljanja odškodnine nasproti več povzročiteljem zato ni obremenjen s tem vprašanjem. Splošno pravilo o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo vsebuje 206.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljnjem ZOR). Posebej pa ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, določba 178.čl. ZOR. Ta določa v prvem odstavku, da se v primeru, če je nesrečo povzročil po svoji izključni krivdi en imetnik, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Ni dvoma, da velja to pravilo tudi tedaj, ko nekrivemu oškodovancu povzročita škodo dva (ali več) krivih imetnikov motornih vozil. Vprašanje pa je, ali mora oškodovanec uveljavljati odškodnino v takem primeru po deležih krivde, ali pa sme postaviti zahtevek na solidarno plačilo.

V 4. odstavku 178.čl. ZOR je določeno, da imetnika motornih vozil odgovarjata solidarno za škodo, ki jo pretrpijo drugi. Smisel tega pravila je, da lahko oškodovanec, ki ni kriv za nesrečo in tudi ni objektivno odgovoren, uveljavlja odškodnino od vseh povzročiteljev, ki so odgovorni za škodo, nerazdelno. V enakem pravnem položaju pa je tudi imetnik motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo, če sta za škodo krivdno odgovorna dva imetnika (ali več imetnikov) motornih vozil (prvi odst. 178.čl. ZOR). Nekrivi udeleženec nesreče ima položaj oškodovanca, ta položaj pa mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odst. 178.čl. ZOR obravnava kot "druge", torej kot subjekte, ki niso objektivno odgovorni za škodo. V takem primeru se delež krivde ne ugotavlja v sporu med oškodovancem in odgovornimi osebami, pač pa v postopku med temi zadnjimi.

Oškodovancu, najsi je to nekrivi imetnik po prvem odst. 178.čl. ZOR, najsi je "drugi" po četrtem odst. tega člena, ni mogoče naložiti bremena, da uveljavlja odškodnino v sorazmerju s krivdnim deležem dveh ali več povzročiteljev nesreče. Prav tako ni mogoče obremenjevati podstopka z razreševanjem spora med toženimi strankami o tem, kolikšen je krivdni delež vsake od njih.

Za tožnika je ugotovljeno, da ni kriv za nesrečo, zato ima v razmerju do toženih strank položaj, ki je enak tistemu, ki ga ZOR v četrtem odst. 178.čl. določa za "drugega". Tak položaj pa mu daje pravico, da na podlagi prvega in četrtega odst. 178.čl. ZOR nerazdelno uveljavlja svoj odškodninski zahtevek nasproti obema toženima strankama kot subjektoma, ki na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti oz. na podlagi pravnega nasledstva po bivši SFRJ odgovarjata za škodo, ki sta jo krivdno povzročila oba neposredna udeleženca nesreče. Odločitev o solidarni odgovornosti obeh toženih strank je zato pravilna.

Vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in nastankom škode, spada med dejanska vprašanja in kot tako ni predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pa je pravno vprašanje, ki je v obravnavanem primeru rešeno pravilno. Glede na dejansko ugotovitev, da je voznik tedanje JLA, za katerega odgovarja druga tožena stranka Republika Slovenija, vozil za tožnikom in ni uspel ustaviti za njim, ko je tožniku to uspelo pred zavarovancem prve tožene stranke, ki je grobo izsilil prednost, je v tem primeru nedvomno podana upoštevna vzročnost. Varnostna razdalja je predpisana prav zato, da zadaj vozeči voznik ne ogroža varnosti prometa (94.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa). Z. Ž., ki je vozil za tožnikom, je lahko videl celotno dogajanje pred seboj in je imel več časa in prostora za preprečitev trčenja kot tožnik. Ker mu to ni uspelo, je očitno glede na razmere in svoje sposobnosti vozil preblizu tožnika, kar je v neposredni vzročni zvezi s trčenjem in povzročitvijo škode. Ž. je ravnal v nasprotju z namenom norme, ki jo je prekršil. S tem so izkazani elementi pravno relevantne vzročnosti po teoriji ratio legis. Posledice njegovega ravnanja so za to kršitev tipične ter pričakovane, kar so elementi po teoriji o adekvatni vzročnosti. Obe teoriji sta splošno sprejeti v sodni praksi in se, kot jasno kaže obravnavana zadeva, med seboj dopolnjujeta. Izkazani so elementi po obeh metodah ugotavljanja vzročnosti. Zato je to vprašanje pravilno rešeno in so revizijski ugovori v zvezi s tem neutemeljeni.

Glede na navedeno očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Drugi revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP) prav tako niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo druge tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).