Jedro

Iz storilčeve izjave mora biti oškodovanec sicer razpoznaven, ni pa nujno, da je izrecno naveden. Vendar, če je izrecno naveden, kot v konkretnem primeru: "Dovžan"; tak izraz v vaškem okolju ne more pomeniti drugega kot gospodarja, ne pa vseh članov njegove družine.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj razžalitve po členu 169/I KZ, mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen osem dnevnih zneskov in mu nato izreklo enotno kazen dvaintrideset dnevnih zneskov, to je 85.312,00 SIT denarne kazni, katero mora obdolženec plačati v roku dveh mesecev. Odločilo je tudi, da mora obdolženec z oken svoje hiše v Z... odstraniti na lesenih deskah izdolbena napisa: "samo dobri sosedje žagajo veje in pobijajo okna" in "Izlakar in Dovžan hvala vam" ter da mora obdolženec zasebnim tožilcem plačati stroške kazenskega postopka v znesku 201.973,00 SIT, nadalje pa plačati še na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se obdolženca oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da v ravnanju obdolženca niso podani znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ker je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti, da je tisto, kar je napisal na obe tabli, to pa je "samo dobri sosedje žagajo veje in pobijajo okna" in "Izlakar in Dovžan hvala vam", ki ju je nabil na okenska okvirja svoje hiše, resnično, temveč kaznivega dejanja razžalitve.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba o odločilnem dejstvu, ali navedeno ravnanje sploh pomeni razžalitev, torej napad na čast in dobro ime zasebnih tožilcev, nima nobenih razlogov, ter da pritožnik tudi utemeljeno navaja, da so si razlogi sodbe v nasprotju. Sodišče namreč v sodbi razloguje, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ z namenom zaničevanja, torej z obarvanim naklepom, hkrati pa zaključuje, da naj bi dejanje v škodo dveh zasebnih tožilcev (Z. D. in J. D.) storil z eventuelnim naklepom.

Pritrditi pa je tudi pritožniku, da je nesprejemljiv zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi se navedene trditve nanašale na vse štiri zasebne tožilce, pri čemer na to nepravilno sklepa iz vsebine obdolženčevega zagovora, v katerem vsem zasebnim tožilcem Dovžanom očita dolgoletno maltretiranje. Oba napisa je potrebno povezati v celoto in glede na predhodne dogodke, ki so bili povod za takšno ravnanje obdolženca. Zato ima pritožnik prav, ko nakazuje, da naj bi se napis nanašal le na "enega" Izlakarja in "enega" Dovžana. Iz storilčeve izjave mora biti oškodovanec sicer prepoznaven, ni pa potrebno, da je izrecno naveden. Vendarle, če je izrecno naveden, kot v konkretnem primeru: "Dovžan", tak izraz v vaškem okolju ne more pomeniti drugega, kot gospodarja, ne pa članov vse njegove družine in zato odločilno dejstvo, kdo naj bi bil z ravnanjem obdolženca oškodovan, ni bilo pravilno ugotovljeno.

Ni pa pravilno stališče pritožnika, da čas storitve v zasebni tožbi ni pravilno opredeljen, saj je kaznivo dejanje razžalitve storjeno, ko je razžalitev posredovana neposredno oškodovancu ali nekomu tretjemu.

Glede na navedeno je pritožba, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi takšne odločitve pa tudi ni preizkušalo pritožbe v delu, ko izpodbija odločbo o stroških postopka.

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je ravnanje obdolženca pomenilo napad na čast in dobro ime drugega in kdo naj bi bil z ravnanjem obdolženca lahko prizadet ter nato o zadevi ponovno odločiti, za svojo odločitev pa navesti tudi prepričljive razloge.