Jedro

Ob izključni tožbeni trditvi, da naj bi škoda nastala zato, ker je sojenje potekalo predolgo in tožnica zaradi stečaja ni mogla realizirati svoje terjatve proti delodajalcu, ni vzročne zveze med dolžino postopka in nastankom škode, saj je bilo o zahtevkih pravnomočno odločeno bistveno pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala, da ji toženka plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopkih, ki sta potekala pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in sta se končala s pravnomočnima sodbama I Pd 12/96 dne 27. 11. 1997 in II Pd 203/99 dne 21. 9. 2001. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede odškodnine za materialno škodo v znesku 23.472.489,76 SIT in tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zadoščenja 4.000.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

3. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi proti prvostopenjski sodbi tako, da je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje. V preostalem delu je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče naj bi prezrlo, da toženka tožničinih navedb o višini škode in vzročni zvezi med nastankom škode in dolgotrajnostjo postopka sploh ni prerekala. Pritožbeno sodišče naj bi kljub temu, kar po uradni dolžnosti ugotovilo, da tožnica ni izkazala vzročne zveze med nastalo škodo in predolgim sojenjem, s tam pa naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb 7., 212. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki so vplivale na odločanje. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča o tem, da je tožnica prepozno zatrjevala določena dejstva. Tožnica je pri svojem zahtevku izhajala iz presumpcije, da je podjetje, nad katerim ni uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, likvidno.

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi po tožbenih trditvah tožnici nastala zato, ker od svojega delodajalca zaradi stečaja ni mogla izterjati denarnih zneskov, ki ji jih je prisodilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo II Pd 203/99 dne 21. 9. 2001. Za odločitev o tem zahtevku je bistveno, da sta pred delovnim sodiščem potekala dva ločena postopka. V prvem postopku (I Pd 12/96) je tožnica zahtevala, naj sodišče naloži delodajalcu, da jo pozove nazaj na delo in ji plača osebni dohodek od 11. 3. 1992 dalje. Postopek je bil začet 24. 4. 1992 in pravnomočno zaključen 11. 12. 1998. Ta postopek (ki je sicer tudi po ugotovitvah obeh sodišč trajal nerazumno dolgo), je bil zaključen skoraj dve leti pred začetkom stečaja tožničinega delodajalca (21. 9. 2001). Ob izključni tožbeni trditvi, da naj bi škoda nastala zato, ker je sojenje potekalo predolgo in tožnica zaradi stečaja ni mogla realizirati svoje terjatve proti delodajalcu, ni vzročne zveze med dolžino postopka in nastankom škode, saj je bilo o zahtevkih pravnomočno odločeno bistveno pred začetkom stečajnega postopka. Okoliščina, da tožnica v prvem postopku ni uveljavljala ustreznih denarnih zahtevkov v zvezi s katerimi bi sodišče lahko izdalo izvršljivo sodbo, spada v tožničino sfero, enako pa velja tudi za njeno odločitev da bo takšne zahtevke uveljavljala v novi pravdi. Postopek II Pd 203/99 ni trajal nerazumno dolgo, s tem v zvezi pa tudi ne more biti podana odškodninska obveza toženke.

8. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo v zvezi z zavrnitvijo tožničinega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče pri odločanju ni storilo zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka, saj s tem povezana (manjkajoča) stališča pritožbenega sodišča niso relevantna glede na v prejšnji točki predstavljeno materialnopravno podlago revizijsko sporne zavrnitve tožbenega zahtevka.

9. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev tožničinega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.