Jedro

Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku.

Napačen pravni pouk v odločbi tožene stranke ne sme imeti škodljivih posledic za stranko.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 17/2013-7 z dne 7. 11. 2013 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep tožene stranke, št. 35108-359/2010/20-06411108 z dne 6. 12. 2012, ter zahtevo za povračilo stroškov upravnega spora. V obrazložitvi je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je s sklepom zavrgla revidentov predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Z 2. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje je bilo namreč odločeno le o revidentovi zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ne pa tudi o ostalih stroških postopka. Glede na to, da je upravni organ druge stopnje pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil (1. točka izreka), je bilo o glavni stvari, upoštevaje drugi odstavek 2. člena ZUS-1, dokončno odločeno z upravno odločbo upravnega organa prve stopnje. O revidentovem zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa je bilo dokončno odločeno z odločbo upravnega organa druge stopnje (2. točka izreka). Revident zoper to dokončno odločitev o stroških pritožbenega postopka ni sprožil upravnega spora, zato je ta odločitev postala pravnomočna. Ker pa je upravno sodišče s svojo sodbo III U 50/2011-18 z dne 25. 10. 2012 zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje, je revidentov zahtevek, ki ga je podal upravnemu organu druge stopnje za povrnitev stroškov tudi sicer preuranjen, glede na to, da bo stroške postopka lahko uveljavljal v ponovnem postopku.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep tožene stranke z dne 6. 12 .2012 odpravi ter zadevo vrne temu ministrstvu v ponovno odločanje, hkrati pa ji naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede stroškov pa odloči, da se odločanje o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, kadar gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

5. Revident kot pomembno izpostavlja vprašanje pravnega učinka ugodilne oziroma kasatorne pravnomočne sodbe upravnega sodišča na odločbo upravnega organa druge stopnje, če sodišče v upravnem sporu izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje oziroma „ali je z odpravo upravnega akta v upravnem sporu, torej odločbe upravnega organa prve stopnje, hkrati odpravljena tudi odločba upravnega organa druge stopnje, tako njena 1. točka izreka (zavrnitev pritožbe), kot tudi 2. točka izreka (zavrnitev priglašenih stroškov pritožbe)?“ V zvezi s tem vprašanjem opozarja tudi na neenotno sodno prakso upravnega sodišča ter se sklicuje na konkretne sodbe, iz katerih ta neenotnost izhaja, ki jih prilaga.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Vendar pa se ta presoja omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke, kar pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, tudi presoja sodišča omejuje na trditveno podlago in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja. V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, kar izhaja iz izpodbijane sodbe ter sodnega spisa, da je Upravna enota Nova Gorica dne 29. 7. 2010 investitorjema izdala gradbeno dovoljenje, zoper katero se je revident pritožil. Tožena stranka - pritožbeni organ je z odločbo z dne 24. 1. 2011 revidentovo pritožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje zavrnila (1. točka izreka), zavrnila pa je tudi njegovo zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Revident je vložil zoper navedeno gradbeno dovoljenje tožbo, kateri je sodišče s sodbo III U 50/2011-18 z dne 25. 10. 2012 ugodilo, izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje (I. točka izreka sodbe) ter naložilo toženi stranki, da revidentu povrne stroške upravnega spora (II. točka izreka sodbe). Revident je nato 4. 12. 2012 vložil predlog toženi stranki za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ta pa je z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom z dne 6. 12. 2012 njegov predlog zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo o ostroških pritožbe že pravnomočno odločeno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v reviziji utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 64. člena ZUS-1. 10. Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Drugače povedano: če je bil v postopku izpodbijan upravni akt, ki ga je izdal upravni organ pri odločanju na prvi stopnji, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta upravni akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je zavrnil vloženo pritožbo), potem se bo v primeru odprave takega upravnega akta postopek vrnil v ponoven postopek pred organ prve stopnje, ki bo moral o zadevi šele odločiti, odločba organa druge stopnje pa bo prenehala veljati po samem zakonu.(1)

11. Glede na navedeno je zmotno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je odločitev o stroških pritožbenega postopka (2. točka izreka odločbe tožene stranke) postala pravnomočna in zato ni (več) podlage za odločanje o stroških pritožbenega postopka (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

12. Pravilno je tudi revidentovo stališče, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku (pri tem pa je v obravnavani zadevi lahko pomembno tudi to, ali bo investitor vztrajal pri prvotnem zahtevku, ali pa ga bo, glede na revidentov uspeh v upravnem sporu v glavni stvari, spreminjal). Če pa bo postopek v glavni stvari ustavljen zaradi umika zahtevka (134. in 135. člen ZUP), Vrhovno sodišče opozarja na določbe drugega odstavka 116. člena ZUP.

13. V obravnavani zadevi zgoraj navedeno pomeni, da je z odpravo gradbenega dovoljenja bila odpravljena tudi odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper gradbeno dovoljenje, torej tudi izrek o stroških upravnega pritožbenega postopka (2. točka izreka odločbe tožene stranke), kar posledično pomeni, da o njih (še) ni odločeno.

14. Revident v reviziji opozarja tudi na napačen pravni pouk v sklepu tožene stranke. Napačen pouk o pravnem sredstvu je tisti pravni pouk, ki stranko pravno poučuje v nasprotju s pravom in jo torej spravlja v zmoto. Tak, zavajajoč pouk o pravnem sredstvu je nezakonito postopanje, ki stranko, ki naj bi glede pouka o pravnem sredstvu organu zaupala, spravlja v zmoto.

15. Napačen pravni pouk v odločbi tožene stranke (tožena stranka je v pravnem pouku navedla, da zoper to odločbo ni pritožbe po redni upravni poti, pač pa je dovoljen upravni spor zoper 2. točko izreka te odločbe, glede 1. točke izreka te odločbe pa je dopusten upravni spor zoper odločbo organa prve stopnje z vložitvijo tožbe neposredno na Upravno sodišče v roku 30 dni od prejema te odločbe) ne sme imeti škodljivih posledic za stranko. Ker revident, kot utemeljeno opozarja, ni ravnal po nezakonitem pravnem pouku, ni mogel izgubiti svoje pravice.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča revident utemeljeno opozarja tudi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja jasna opredelitev do vseh relevantnih tožbenih navedb oziroma ugovorov, zaradi česar sodba v bistvenem delu ne vsebuje razlogov. Prav tako pa je utemeljen ugovor o nasprotju v sami obrazložitvi (sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da je odločitev o stroških pritožbenega upravnega postopka postala pravnomočna, hkrati pa je sprejelo stališče, da je zahtevek za povračilo teh stroškov preuranjen, ker jih bo stranka lahko uveljavljala v ponovnem postopku), kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

18. Revident je uveljavljal tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločitev.

(1) Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo - upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 787.