Jedro

Če predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oziroma okoliščin, pomembnih za razsojo, lahko sodišče izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.

Izrek

Zahteva obsojene I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenko oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 12.8.2004 obsojeno I.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen 4 mesece zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin 2 meseca zapora in ji nato izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 let in posebni pogoj, po katerem je obsojenka dolžna vrniti premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, to je v roku 3 mesecev plačati oškodovanemu J.N. znesek 1.042.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.1999 do plačila. V enakem znesku je oškodovanemu J.N. tudi priznalo premoženjskopravni zahtevek. Poleg tega je obsojenki v izrečeno enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 11.8.2004 od 12.00 ure do 12.8.2004 do 15.00 ure. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je sodišče obsojenko oprostilo, vendar odločilo, da je dolžna plačati stroške privedbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.9.2004 pritožbo zagovornika obsojene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter obsojenko oprostilo plačila povprečnine kot stroška kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi „kršenja pravice zagotavljanja izvajanja dokazov v njeno korist“ po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in neutemeljeno odrejenega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se zahteva v prvem delu nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Obsojenka namreč navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dovolilo izvajanja dokazov v njeno korist, pri tem pa je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, to je zaslišanje prič N.P. in F.V., ker ne bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja. Navaja, da je glede na to, da se je obsojenki očitalo le vedenje o lažni vsebini listine, nepomembno, kdo je to listino sestavil, enako tudi kakšne so njene zmožnosti za vračilo posojila, prav o tem pa bi priči izpovedovali. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojena I.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ter določbe 5., 16., 17. in 234. člena ZKP s tem, ko je zavrnilo predlagano zaslišanje priče N.P., ki naj bi obsojenki izročila listino, za katero je sodišče ugotovilo, da je ponarejena in ki bi povedala, kako je do te listine prišla in zakaj ji jo je izročila, saj je bila sama ves čas prepričana, da je listina prava. Prav tako je zavrnilo dokaz z zaslišanjem njenega moža F.V., ki bi pričal v njeno korist. Takšnemu očitku zahteve ni mogoče pritrditi. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oziroma okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.

Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem priče N.P. zavrnilo kot nepotreben, ker je ocenilo, da je že z ostalimi izvedenimi dokazi v celoti razjasnilo dejanski stan obravnavanih kaznivih dejanj. Za presojo pravilnosti takšnega zaključka je pomembno, da se obsojenki v tem postopku ne očita, da je krivo listino napravila, temveč da je oškodovancu v zavarovanje najetega posojila (le) predložila listino, za katero je vedela, da je kriva. Glede na navedeno namreč dejstvo, ki ga obsojenka želi dokazovati s predlaganim zaslišanjem priče N.P., to je kdo je obravnavano krivo listino sestavil, za zadevo samo po sebi ni pomembno. O okoliščini, da je obsojenka vedela, da je listina kriva, pa se je sodišče zadostno prepričalo z vpogledom v samo listino, v dopis Ministrstva za gospodarstvo z dne 9.4.1999 in z zaslišanjem A.R., zaposlene na ministrstvu za gospodarstvo ter na podlagi drugih okoliščin primera, namreč trajajoče insolventnosti družbe A. d.o.o. in zlasti neobstoja terjatve obsojenke do Ministrstva za gospodarske dejavnosti, o kateri naj bi bila izdana obravnavana listina. Na tej podlagi sta sodišči prve in druge stopnje lahko ocenili, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da verjetnost, da bo z zaslišanjem priče N.P. mogoče ugotoviti, da obsojenka ni vedela, da je predložila krivo listino, ni izkazana.

5. Podobno velja glede dokaznega predloga po zaslišanju obsojenkinega moža F.V., ki bi povedal o zmožnosti obsojenke za vračilo posojila. V zvezi s kaznivim dejanjem goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ se kot pomembna v tem postopku namreč kažejo zlasti dejstva o njenem premoženjskem stanju v času sklenitve posojilne pogodbe z oškodovancem z dne 26.9.1998, in sicer zaradi sklepanja o njenem namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi, ne pa tudi dejstva v zvezi z njenimi kasnejšimi zmožnostmi za vrnitev posojila oz. obstojem premoženja, iz katerega bi se lahko oškodovanec lahko poplačal v izvršilnem postopku. Predlagani dokaz torej niti ni v neposredni relevantni materialnopravni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in še manj z drugim očitanim kaznivim dejanjem ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, poleg tega pa ne obstaja verjetnost, da bi izvedba tega dokaza vplivala na ugotovljeno dejansko stanje. Glede na navedeno očitana kršitev jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ni podana.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvi obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so jo v teku kazenskega postopka neutemeljeno priprli. Z okoliščinami, ki jih obsojenka navaja v utemeljitev očitka namreč izpodbija izključno dejansko podlago sklepa o priporu z dne 3.6.2004 ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti.

7. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da je bil obsojenki za čas od konca glavne obravnave do razglasitve sodbe neupravičeno podaljšan pripor oziroma da ji pripor v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZKP ni bil odpravljen takoj po koncu glavne obravnave, ko so zanj prenehali razlogi. Obsojenki je bil pripor s sklepom z dne 3.6.2004 odrejen za zagotovitev navzočnosti na glavni obravnavi, pri čemer v skladu z drugim odstavkom 307. člena ZKP takšen pripor traja do objave sodbe (če ni prej odpravljen) in ne do naznanila sodnika, da je glavna obravnava končana. Le-to namreč ne pomeni nujno tudi dejanskega končanja glavne obravnave, saj lahko sodnik še kasneje sklene, da se glavna obravnava na novo začne (prvi odstavek 353. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP).

8. Glede postopka, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, zahteva navaja še, da je sodnica sodišča prve stopnje po razglasitvi sodbe, ko je obsojenka hotela na zrak, naročila vratarju in delavcu UIKS, naj jo s silo privedejo nazaj zaradi vročitve sodbe, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 194. člena ZKP, ki določa pogoje za izdajo odredbe o privedbi in je ne dopušča v primerih, ko obdolžencu ni mogoče vročiti sodne odločbe. V zvezi s tem Vrhovno sodišče na podlagi zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.8.2004 ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da je bila zoper obsojeno I.V. uporabljena sila. Iz citiranega zapisnika namreč izhaja, da je po razglasitvi sodbe ter izdaji in razglasitvi sklepa o odpravi pripora ob 15.20 uri obsojenka želela zapustiti obravnavno dvorano, vendar jo je sodnica pozvala, naj se vrne, da ji bosta odločbi vročeni. Na zahtevo zagovornika je bilo v zapisnik zapisano tudi, da sodišče obdolženki ni dovolilo odhoda iz razpravne dvorane, kljub temu, da je pred tem razglasilo sklep o odpravi pripora. O tem, da bi obsojenko vratar in delavec UIKS s silo privedla nazaj v obravnavno dvorano, zapisnik ne govori, čeprav je bil takrat prisoten zagovornik, ki je nenazadnje zahteval zapis nekaterih okoliščin v zapisnik o glavni obravnavi. Zgolj poziva sodnice obsojenki, naj ostane v sodni dvorani zaradi vročitve sodbe, pa ni mogoče razumeti kot odredbo o privedbi, še manj pa njeni realizaciji, saj je privedba po naravi prisilni ukrep zoper obdolženca za zagotovitev njegove navzočnosti v kazenskem postopku. Glede na navedeno očitana kršitev 194. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana. V zvezi z očitkom glede pravilnosti vročitve sodbe sodišča prve stopnje pa velja poudariti še, da se obdolženec vročitvi pisanja ne more izogniti s tem, da kljub obvestilu o vročitvi zapusti obravnavno dvorano. Ne le v primeru kot je obravnavani, ko je obsojenka ostala v obravnavni dvorani, a prejema sodbe ni hotela potrditi, ampak tudi ko bi iz nje kljub pozivu sodnice odšla, bi vročitev pod pogoji iz 123. člena ZKP štela za pravilno opravljeno.

9. Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojene I.V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, vendar jo je Vrhovno sodišče glede na njene slabe premoženjske razmere, ugotovljene tudi z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani o brezplačni pravni pomoči z dne 11.11.2003, na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s IV. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.