Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je toženec hlode posekanih dreves zamenjal s hlodi slabše kvalitete in manjše količine, zato ni bil oškodovan za znesek, kolikor naj bi znašala razlika v vrednosti hlodovine. Zaključek je dejanske narave in ga pritožnik v pritožbenem postopku ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Tožnik v pravočasni laični pritožbi kot bistveno navaja, da so ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve, zmotne. Navaja, da je toženec samovoljno hlode posekanih dreves odpeljal v dolino in se o tem s tožnikom ni dogovoril, kot je napačno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo izjave J. V. z dne 19. 8. 2014. Ta v svoji izjavi namreč ni navedel, da je bilo posekanih hlodov več, kot odpeljanih, ampak je navedel posamezna drevesa in kubaturo vsakega. Sodišču nadalje očita, da se ni jasno opredelilo, ali šteje poročilo Zavoda za gozdove z dne 25. 10. 2012 za kompetentno. Prilaga dopis, naslovljen na Zavod za gozdove z dne 17. 10. 2012, s katerim želi pojasniti, zakaj je poročilo Zavoda za gozdove lahko sporno. Sodišče je po njegovem mnenju napačno štelo, da za svoje trditve ni ponudil nikakršnih dokazov. Meni, da je predložil kar nekaj dokazov, vendar jih je sodišče prezrlo. Nazadnje pripominja, da je prvostopenjsko sodišče povzelo samo del obrazložitve sklepa Okrožnega tožilstva z dne 11. 1. 2013. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbe ni mogoče izpodbijati in je tako pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Pritožbi priloženega dopisa Zavodu za gozdove z dne 17. 10. 2012 pritožbeno sodišče ne more upoštevati. ZPP v 337. členu namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti/predložiti v z zakonom določenih rokih, v sporih majhne vrednosti pa je navajanje dejstev in predlaganje dokazov še posebej omejeno (451. do 453. člen ZPP). Dopis Zavodu za gozdove je tožnik predložil šele v pritožbi, torej prepozno.

7. V obravnavani zadevi gre za spor, ki se nanaša na to, ali je toženec brez dovoljenja tožnika odpeljal 13,50 m³ smrekovih hlodov, ki so tožnikova last, in jih nadomestil z 7,60 m³ hlodov slabše kvalitete. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec hlode posekanih dreves zamenjal s hlodi slabše kvalitete in manjše količine, zato je zaključilo, da tožnik s strani toženca ni bil oškodovan za 322,87 EUR, kolikor naj bi znašala razlika v vrednosti hlodovine.

8. Pritožnik sodbi sodišča prve stopnje očita, da so ključna dejstva ugotovljena zmotno. Med drugim navaja, da je toženec hlode samovoljno odpeljal v dolino in se o tem s tožnikom kasneje ni dogovoril, kot naj bi to napačno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. S tem pritožnik sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne bo opredeljevalo. Iz istega razloga ni mogoče slediti pritožbeno navedbi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker naj ne bi upoštevalo izjave J. V. z dne 19. 8. 2014, in ker naj bi prezrlo del obrazložitve sklepa Okrožnega tožilstva z dne 11. 1. 2013 in se ne opredelilo do poročila Zavoda za gozdove z dne 25. 10. 2012. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku upoštevalo tako izjavo priče V. J. kot tudi sklep tožilstva in poročilo Zavoda za gozdove, zato absolutno bistvena kršitev ni podana, dejanskega stanja pa, kot rečeno, v tovrstnem postopku ni mogoče izpodbijati.

9. Prvostopenjsko sodišče se je zgolj nekoliko nerodno izrazilo, ko je navedlo, da tožnik ni ponudil nikakršnih dokazov za svoje trditve (sredina na 4. strani obrazložitve). Tožnik je predlagal dokaze in te je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi izvedlo in jih v zadostni meri dokazno ocenilo. Res pa je, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je toženec storil/izvedel tisto, kar mu očita tožnik (glej 4. vrstico na 3. strani obrazložitve in sklepno o dokaznem bremenu na vrhu 5. strani obrazložitve). Tak zaključek je dejanske narave in pritožnik ga, kot že večkrat povedano, v tem postopku ne more izpodbijati, saj sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zagrešilo nobene izmed absolutno bistvenih kršitev postopka.

10. Pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).