Jedro

Na kraju storitve ni bilo sledov vloma, kar kaže z večjo verjetnostjo na to, da v vozilo ni bilo vlomljeno, kot na to, da varnostni sistem ne predstavlja ovire za tatvino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, naj tožena stranka v roku petnajst dni plača tožniku 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 7. 2012 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 19,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da temelji ugotovitev sodišča, da je bilo vozilo ob tatvini odklenjeno, na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče se je pri dokazni oceni izpovedbe tožnika ter priče M.P. oprlo na določena minimalna razhajanja v izpovedbah, ki so življenjsko logična, ni pa v zadostni meri upoštevalo dejstev, da ostali izvedeni dokazi njune izpovedbe niso ovrgli. Tožnikova izpovedba je bila potrjena z izpovedbo priče M.P. Tožnik se ni zapletal, kot to izpostavlja sodišče, ampak je življenjsko logično pojasnil, kako je prišlo do situacije, da je imel v vozilu dva ključa. Takoj, ko se je zavedal, da ima pri sebi dva ključa, je enega izmed njih odložil na varno (v notranji predal vozila) ter v nadaljevanju uporabljal zgolj en ključ, s katerim je ob prihodu domov tudi dejansko zaklenil avto. Sodišče je pri oceni verodostojnosti tožnikove izpovedbe, kot ključno štelo, da je tožnik enkrat izpovedal, da je v zaprt predal odložil „svoj“ ključ ter da je v avtu pustil „ženin“ ključ. V nadaljevanju izpovedbe je jasno in nedvoumno popravil svojo izpoved. Tako on kot žena sta skladno izpovedala, da sta imela dva identična ključa. Oba na daljinsko zaklepanje in oba sta bila v rednem obtoku. Ključev nista poimenovala, razen z izjemo z zaimki moji in tvoji. Tožnik je navedel v prijavi škode zavarovalnici, da je predal rezervne ključe, pri čemer je v izpovedbi življenjsko logično izpovedal, da ob uporabi ključev teh ni poimenoval z izrazom originalni in rezervni ključi, ampak je tak način podal le na prijavi zavarovalnici. Glede na navedeno je izkazano, da sta bila ključa identična. Različna poimenovanja ključev s strani tožnika, so tudi izraz dolgega časovnega obdobja od dneva, ko je prišlo do tatvine vozila, do naroka za glavno obravnavo. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bila tožnikova izpovedba v ključnih delih povsem konsistentna in logična. Sodišče je tudi zmotno intepretiralo tožnikovo pritožbo zavarovalnici s 3. 8. 2012. Tožnik je izpovedal, da je vozilo zaklenil že zunaj s ključem, s katerim se je pripeljal domov, kar ni v nasprotju z navedbami v pritožbi, kot sklepa sodišče. V pritožbi zavarovalnici je bilo zgolj navedeno, da je bilo vozilo zaklenjeno s ključi na daljinsko upravljanje, ki so se hranili v dnevni sobi. S tem je tožnik kot laik pojasnil, da je pri zaklepanju uporabil drug ključ in ne ključ, ki ga je običajno hranil pri sebi osebno. Prav tako je napačna ocena sodišča, da je izpovedba tožnikove žene neprepričljiva. Sodišče se je oprlo zgolj na posamična manj pomembna obrobna dejstva, medtem ko se do njunih izpovedb glede ključnih okoliščin konkretnega primera ni izreklo. Zato je dokazna ocena pomanjkljiva in posledično zmotna. Ravno dejstvo, da sta tožnik in njegova žena v določenih niansah različno izpovedala, kaže na njuno verodostojnost in resnicoljubnost. Popolnoma identična izpovedba bi nakazovala na prirejeni in dogovorjeni izpovedbi tožnika in njegove žene. Lastnost ključev z daljinskim zaklepanjem je tudi ta, da se vozilo v primeru, če je odklenjeno, po določenem času avtomatično zaklene. Glede na navedeno se preverjanje zaklenjenosti vozila s strani tožnikove žene izkaže kot nebistveno.

Sodišče ni dovolj kritično ocenilo izpovedb policistov. Določenih dejstev iz kazenske ovadbe nobeden izmed policistov ni potrdil. Navedeno kaže na to, da je bila policijska preiskava vodena najmanj neustrezno in malomarno, kar ne more iti v breme tožnika. Zaključek naveden v kazenski ovadbi, da je bilo tožnikovo vozilo v času tatvine odklenjeno, je brez kakršnekoli dejanske podlage. Tožnik in njegova žena sta izpovedala, da sta policistoma ob ogledu kraja kaznivega dejanja povedala, da je bil avto zaklenjen. Policistka je izrecno pojasnila, da mora zapisati zgolj, kje se nahajajo ključi. Policist J.R. pa je povedal, da okoliščina, ali je avto odklenjen ali ne, ni bistvena. Policistka ni zapisala pojasnila tožnika, da je bil avto zaklenjen. To ne more iti v breme in škodo tožniku, kot to smiselno zaključi sodišče. Dokazna ocena sodišča ne sme temeljiti zgolj na iskanju najmanjših razlik v izpovedbah posameznih prič, ampak mora sodišče podati dokazno oceno celovito. Sodišče je neutemeljeno ocenilo izpovedbo tožnikove žene kot neverodostojno tudi v delu, ki se nanaša na pogovor s policisti. Tožnikova žena je pojasnila, da sta z možem povedala, da je bilo vozilo zaklenjeno in nato v nadaljevanju povedala, da posebne debate o odklenjenosti ali zaklenjenosti vozila ni bilo. S tem je bilo mišljeno, da se s policisti posebej o tem niso pogovarjali. Gre za logično in življenjsko izpovedbo tožnikove žene, ki je potrdila izpovedbo tožnika.

Policist R. je na izrecno vprašanje potrdil, da dopušča možnost, da je bilo vozilo zaklenjeno in da je možno, da je bilo spravljeno v pogon drugače kot s kontaktnim ključem. S tem je bil ovržen zapis v kazenski ovadbi, ki jo je sestavil ravno policist R. Edini obremenilni dokaz je v celoti izgubil na svoji teži, vendar sodišče kljub temu ni sledilo izpovedbi tožnika.

Zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal, da njegove domnevne opustitve niso v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera, je napačen. Zaključki sodišča v zvezi s tem so v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Izpovedba policista R. glede tega, kje se nahajajo ključi v odtujenih avtomobilih, ni bila korektna. Policist je izpovedal, da meni, da so bili ključi v skoraj vseh avtomobilih, vendar tega ne more trditi. Policist je izpovedal tudi, da težko reče, da je dejstvo, da so bili ključi v notranjosti vozila, povezano s konkretnimi tatvinami, kot tudi, da je težko oceniti, ali tatu olajša delo dejstvo, da najde v vozilu ključe od vozila. Po oceni policista tatovi tudi brez ključev nimajo dosti dela, saj tisti, ki to znajo, to naredijo hitro. Zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo izkazati, da njegova domnevna opustitev ni v vzročni zvezi s tatvino, je zato zmoten. Sodišče je glede dokazovanja vzročne zveze podalo prestroge in za tožnika neživljenjske kriterije. Tožnik je moral dokazovati dejstva, na katera ni imel vpliva in jih ni mogel izkazati. Tožnik ni mogel dokazati dejstva, da so tatovi v vozilo vdrli in nato našli ključ. Tožnik je izkazal, da so bili tatovi očitno izkušeni in dobro organizirani storilci in jim dejstvo, da je bil v avtomobilu ključ, z ničemer ni olajšalo dela. V dokaznem postopku tudi ni bilo izkazano, da so tatovi izbirali vozila, katerih lastniki so ravnali neskrbno. Dejstvo, da ni bilo sledov vloma na kraju samem, pa ne izkazuje, da je bilo vozilo odklenjeno. Prav tako ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi storilci sklepali, da je bil ključ v predalu neposredno ob volanu.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi tatvine vozila. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pustil odklenjeno vozilo preko noči na neograjenem dvorišču ob cesti, v vozilu pa so se nahajali ključi vozila, prometno dovoljenje in tožnikovo vozniško dovoljenje. Štelo je, da je toženi stranki uspelo dokazati, da je tožnik ravnal hudo malomarno in je opustil potrebne preventivne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečil zavarovalni primer, tožniku pa ni uspelo izkazati, da njegove opustitve niso v vzročni zvezi z nastankom primera. Tožnik je zato skladno z določbo 7. člena Splošnih pogojev AK10 izgubil pravice iz zavarovanja, oziroma je tožena stranka izkazala, da je prosta svoje obveznosti plačila zavarovalnine, ker ji je škoda v celoti nastala zaradi tožnikovih opustitev. Sodišče je odločitev oprlo na določilo 950. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in materialno pravo pravilno uporabilo. Podane niso niti očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in celovita, življenjsko sprejemljiva ter prepričljiva. Sodišče je pri njeni izdelavi sledilo metodološkim napotkom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je ni gradilo na enostavni oceni, da ne verjame tožniku in njegovim dokazom (kar skuša prikazati pritožnik).

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo tožniku 7. 6. 2012 ob 04.20 uri zjutraj odtujeno vozilo izpod nadstreška pred njegovo hišo, ki se nahaja ob cesti v naselju enodružinskih hiš. Nadstrešek, pod katerim je bilo parkirano vozilo, je od ceste oddaljen 10 m in še 10 m od stanovanjske hiše. Dvorišče stanovanjske hiše ni ograjeno, dostop s ceste do nadstreška pa ni oviran. V času tatvine so se v vozilu nahajali ključi vozila, prometno dovoljenje in tožnikovo vozniško dovoljenje. Sporno med pravdnima strankama je, če je bilo vozilo v času tatvine zaklenjeno. Sodišče ni sledilo trditvi tožnika, da je bilo vozilo zaklenjeno. Sodišče je napravilo tak zaključek ne le na podlagi izpovedb tožnika in njegove žene, ki ju je sodišče ocenilo kot neprepričljivi, pač pa na podlagi izvedbe celotnega dokaznega postopka, upoštevaje izpovedbe ostalih prič, listinske dokaze v spisu ter izkustveno logično razlago. Očitek pritožbe, da se je sodišče oprlo na določena minimalna razhajanja v izpovedbah tožnika in njegove žene, ki sta bili sicer po oceni pritožbe življenjsko logični, ni utemeljen. Sodišče je ugotovilo, da sta izpovedbi tožnika in njegove žene, priče M.P., ne le v nasprotju druga z drugo, ampak tudi v nasprotju sami s sabo ter z ostalimi listinskimi dokazi v spisu (prijava škode zaradi tatvine motornega vozila z 11. 6. 2012 in pritožba s 3. 8. 2012). Sodišče je ocenilo, da je življenjsko nenavadno, da bi lastnik vozila en ključ vozila trajno hranil v vozilu, ter uporabljal drug ključ, kot še bolj nenavadno pa je ocenilo, da bi voznik ključ, s katerim se je pripeljal, pustil v vozilu in hkrati zaklenil z drugim ključem. Bolj verjetno (po oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema) je, da se ključ nahaja v avtu, ki je ostal odklenjen. Enako sta sklepala tudi policista J.R. in M.C., ki je opravil ogled kraja tatvine. Da bi tožnik sodišče prepričal, da je bilo v konkretnem primeru drugače, bi moral ponuditi prepričljivo in verodostojno razlago. Tega pa ni uspel. V svoji izpovedbi se je zapletal, neprepričljiva je bila tudi njegova žena M.P. Da je bilo vozilo odklenjeno izhaja tudi iz listinskih dokazov v spisu. Na to je moč sklepati tudi iz dejstva, da policija na kraju dogodka ni našla nobenih sledi nasilnega vdora v vozilo. Pritožnik ponuja v pritožbi novo navedbo, s katero utemeljuje, da je bilo vozilo zaklenjeno(1), ki pa je prepozna (337. člen ZPP) in ne drži, saj če je ključ v avtomobilu, se vozilo, tudi, če je odklenjeno, ne zaklene avtomatično.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačnih zaključkih sodišča glede označbe ključev. Sodišče je glede identifikacije ključa uporabilo izraze, ki sta jih v svoji izpovedbi uporabljala tožnik in njegova žena (primerjaj četrti odstavek na 7. strani obrazložitve sodbe). Iz izpovedbe tožnika in priče P. (njegove žene) izhaja, da je v avtu ostal bolj obrabljen ključ, sodišče je to ocenilo kot ključ, ki ga je običajno uporabljal tožnik, kar je skladno s tožnikovo prijavo škode zaradi tatvine in pritožbo. Sodišče je štelo, da sta tožnik in njegova žena za glavni ključ štela tistega, ki ga je pogosteje uporabljal tožnik. Ključ, ki je bil malo v obtoku, je navadno uporabljala tožnikova žena in sta ga smatrala za rezervni ključ. Tako je bil tudi označen v prijavi škode. Sodišče je taki označbi sledilo tudi v delu tožnikove izpovedbe, ko pojasnjuje, kako je kritičnega dne ravnal s ključi avtomobila. Na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegove žene je sodišče zaključilo, da je v avtomobilu ostal tožnikov ključ (bolj obrabljen ključ). Tožnik se je v izpovedbi večkrat zapletel, tako da je najprej izpovedal, da je pustil v avtu ženin ključ, nato je izpovedal, da je pustil v avtu svoj ključ, in nato zopet, da je pustil v avtu ženin ključ. Povedal je tudi, da je prišel nazaj z ženinim ključem, da je ključ, ki ga je vzel z mize prinesel nazaj, predhodno pa je izpovedal, da naj bi ga pustil v avtu in nato nanj pozabil. Sodišče je zato utemeljeno napravilo zaključek, da se je tožnik v svoji izpovedbi o tem, kateri ključ naj bi pustil v avtu, zapletal. 8. Sodišče ni sledilo izpovedbi priče M.P., da je po tožnikovem prihodu domov preverila, če je avto res zaklenjen. Ocenilo jo je kot poskus prepričati sodišče, da je bil avto zaklenjen. Priča je trdila, da je mož avto vedno zaklenil. Tega dne ni vedela, da je mož pustil ključe v vozilu in je zgolj po naključju preverila, če je avto zaklenjen. Sodišče je ocenilo, da okoliščine (tožnik naj bi le tega dne pustil ključe v vozilu, njegova žena naj bi ravno tega dne izjemoma preverila, če je avto odklenjen in ravno tega dne je bil nato avto odtujen) predstavljajo dejstva, ki so možna vsako zase, skupaj pa sestavljajo malo verjeten niz naključij, ki bi mu sodišče sledilo, če ne bi bilo okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pričino verodstojnost. Izpoved priče je bila nasprotujoča tudi glede izpovedbe o tem, kakšne izjave je dala ob ogledu policistoma (najprej, da sta policistoma povedala, da sta zaklenila z drugimi ključi, nato pa, da o tem, če je bil avto zaklenjen, niso govorili). Zaključki sodišča prve stopnje o pričini neverodstojnosti so zato utemeljeni tudi po oceni pritožbenega sodišča. 9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni dovolj kritično ocenilo izpovedb policistov, saj je bila policijska preiskava vodena neustrezno in malomarno. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ugotovitev policista Jake Reclja o tem, ali je bil avto odklenjen ali zaklenjen, upoštevalo le toliko, kolikor iz nje izhaja najbolj verjeten potek dogodka. Celotno dokazno oceno je gradilo na listinskih dokazih in izpovedbah zaslišanih, dokaze je dokazno ovrednotilo tudi z vidika izkustvenih pravil. Po tako izvedenem dokaznem postopku je prišlo do enakega zaključka, kot policist J.R. v kazenski ovadbi, in sicer, da je bilo vozilo tožnika v času tatvine odklenjeno. Pritožbena navedba, da naj bi bila policijska preiskava vodena neustrezno in malomarno, ni izkazana.

10. Tožnik se v pritožbi sklicuje na izjavo policista R., ki je dopustil možnost, da je bilo vozilo zaklenjeno in da je bilo spravljeno v pogon drugače kot s kontaktnim ključem. Gre za izjavo iztrgano iz konteksta celotnega zaslišanja policista R. in ne omogoča zaključka, kot ga ponuja pritožba, in sicer, da je kazenska ovadba, kot obremenilni dokaz, izgubila na verodostojnosti. Sodišče ni napravilo zaključkov le na podlagi kazenske ovadbe, ampak celotnega dokaznega postopka.

11. Prvostopenjsko sodišče je presojalo tudi tožnikovo izpodbijanje domneve o neobstoju zavarovalnega primera. Tožnik je trdil, da njegove kršitve in opustitve niso v vzročni zvezi s tatvino vozila in da bi do tatvine vozila prišlo tudi, če bi bilo vozilo zaklenjeno in se v njem ne bi nahajali ključi. Sodišče je ugotovilo, da tožniku ni uspelo izkazati, da njegove opustitve niso v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera. Pritožnik očita, da mu je podalo sodišče glede dokazovanja vzročne zveze prestroge in neživljenjske kriterije ter mu naložilo breme dokazovanja dejstev, na katera ni imel vpliva in jih ni mogel izkazati. Trdi, da nikakor ne bi mogel dokazati, da so tatovi v vozilo vdrli in nato našli ključ. Trdi, da mu je uspelo izkazati, da so bili tatovi izkušeni in dobro organizirani storilci, ki jim dejstvo, da je bil ključ v avtomobilu, ni z ničemer olajšalo dela in ni vplivalo na odločitev, da izvedejo tatvino točno določenega avtomobila.

12. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo vozilo odklenjeno in so bili ključi v notranjosti vozila. Štelo je, da bi lahko tožnik vzročno zvezo izpodbil, če bi dokazal, da tatovi tega niso vedeli ter so v vozilo vdrli in ga spravili v pogon na drug način; da so tatovi v vozilo vdrli in šele nato po naključju našli ključ; da so tatovi vstopili v odklenjeno vozilo in ga spravili v pogon na drug način kot s ključem v vozilu in če bi dokazal, da dejstvo, da so bili ključi v notranjosti odklenjenega vozila, ni v ničemer vplivalo na odločitev tatov, da avto odtujijo (saj bi to storili v vsakem primeru). Tožnik bi lahko vzročno zvezo izpodbijal na kateregakoli od navedenih načinov oziroma na način, za katerega bi se sam odločil. Sodišče je upoštevalo dejstvo, da se je na tistem območju v istem obdobju zgodilo več tatvin; da na kraju dogodka ni bilo opaziti nobenih sledov nasilnega vloma; da je izkazan primer, ko tatovi vozila, v katerem ni bilo ključa, niso odtujili; da so tatovi izbirali vozila, katerih lastniki so ravnali neskrbno; da je bil ključ v predalu ob volanu in da se je tudi policistom, ki so dejanja raziskovali, zdela najbolj verjetna možnost, da je bilo v vozilo vstopljeno nenasilno in da je bilo spravljeno v pogon s kontaktnim ključem.

13. Tožnik je izpodbijal vzročno zvezo s trditvijo, da je bilo na območju Š. T., v neposredni bližini zavarovančeve hiše odtujenih več vozil, da so vozilo odtujile osebe, ki jim običajni varnostni sistem ni predstavljal ovire oziroma, da je šlo za izkušene vlomilce in da dejstvo, da se je rezervni ključ nahajal v vozilu, ni imelo vpliva na tatvino. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo drugače. Da so tatovi izbirali vozila, katerih lastniki so ravnali neskrbno.(2) Na kraju storitve ni bilo sledov vloma, kar kaže z večjo verjetnostjo na to, da v vozilo ni bilo vlomljeno, kot na to, da varnostni sistem ne predstavlja ovire za tatvino. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe tudi pojasnilo, kako so lahko storilci sklepali, da je bil ključ v predalu ob volanu (primerjaj tretji odstavek na 12. strani sodbe).(3) Pritožbeni očitki, da je sodišče naložilo tožniku prehudo dokazno breme za izpodbijanje vzročne zveze, niso utemeljeni. Tožniku s trditvami, ki jih je podal, vzročne zveze ni uspelo izpodbiti. Zgolj teoretična možnost, da bi tatovi lahko v avtomobil vlomili in ga spravili v pogon na drugačen način kot s ključem, saj izkušeni storilci s tem nimajo dosti dela, ne zadošča za izpodbitje vzročne zveze, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

14. Izkaže se, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Navaja, da je ena od lastnosti ključev z daljinskim upravljanjem ta, da se vozilo, če je odklenjeno, samo zaklene.

Op. št. (2): Vozila, v katerem ni bilo ključa, niso odtujili.

Op. št. (3): Da je ključ v predalu ob volanu, so lahko storilci sklepali iz dejstva, da je bilo vozilo odklenjeno, kot tudi z očitno pogostim ravnanjem ostalih lastnikov na območju.