Jedro

Za dodelitev republiške priznavalnine je potrebno izpolnjevati pogoje, ki so določeni v ZUJIK. K vlogi je treba priložiti ustrezna dokazila, s katerimi se dokazujejo dosežki na kulturnem področju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS,št. 77/07 in 56/08, v nadaljevanju ZUJIK) in 6. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (Uradni list RS, št. 70/03, v nadaljevanju Uredba) ni bila dodeljena republiška priznavalnina Tožnik je na podlagi 4. člena Uredbe predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. K vlogi je priložil začasno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 149573204 z dne 4. 3. 2009, vsebinski pregled ustvarjalnosti ter dokumentacijo o svojem delu in odmevih svojega dela v strokovni in širši javnosti. Strokovne komisije, ki jih je ministrica, pristojna za kulturo, ustanovila za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 3. člena Uredbe so ugotovile, da predlagatelj s svojim minulim delom ne izkazuje širših opusov iz področja pristojnosti komisij. Za delo ni prejel nobenih pomembnejših domačih ali tujih nagrad, ki so potrebne, da bi bilo njegovo ustvarjalno oz. strokovno delo priznano po izjemnem prispevku. Ministrstvo za kulturo je dne 7. 7. 2009 pisno obvestilo tožnika o mnenju strokovnih komisij in ga pozvalo, da svojo vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo oz. se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnik je dne 27. 7. 2009 Ministrstvu za kulturo sicer odgovoril, svoje vloge pa ni dopolnil z dodatno dokumentacijo. Strokovne komisije so ob seznanitvi z odgovorom tožnika njegovo vlogo ponovno obravnavale in ugotovile, da tožnik ni predstavil novih dejstev, ki bi lahko vplivala na spremembo njihovih prvotnih mnenj, zato so podale negativna mnenja k vlogi tožnika. Ministrica, pristojna za kulturo po pregledu dokumentacije iz upravnega spisa in presoji mnenja strokovne komisije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine, ki so določeni s 3. členom Uredbe.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi očita nestrokovnost odločanja, neupoštevanje dokaznega gradiva in parcialnost obravnavanja dokaznega gradiva s posameznih področij. Meni, da bi bila nujna celostna obravnava dokaznih gradiv, ob upoštevanju vseh področij tožnikovega umetniškega ustvarjanja. Navaja, da ministrstvo ni zahtevalo dokaznih gradiv, navedenih v vlogi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tožnikovo neizpolnjevanje pogojev 3. člena Uredbe. To pa ni smiselno, saj je ministrstvo vse od leta 1992 tožniku priznalo status publicista s pravico do plačevanja prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje z utemeljitvijo, da je dal pomemben prispevek k slovenski kulturi. Tožnik je več let delal kot zunanji sodelavec na tretjem programu nacionalnega radia, prejel je tudi nagrado Viktor za okroglo mizo o psihologiji staranja. Priznanj je dobil veliko, tako, da v celoti izpolnjuje zahtevane pogoje, kar je tudi dokumentirano z dokazili, priloženimi vlogi. Tožnik je ministrstvu predložil priporočilno pismo prof. umetnostne zgodovine na Ljubljanski filozofski fakulteti A.A., ki je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Tožnik izraža dvom o strokovnosti in primernosti članov strokovnih komisij. Toženi stranki očita, da mu je kratila pravico do vpogleda v dokumentacijo in upravni spis. Tožnik meni, da gre za informacije javnega značaja. V dopolnitvi tožbe, ki jo je sodišče prejelo 5. 1. 2010 navaja, da je Urad informacijske pooblaščenke posredoval Ministrstvu za kulturo dopis z dne 9. 12. 2009. Tožnik je dne 5. 1. 2010 opravil vpogled v dokumentacijo in upravni spis v navzočnosti uslužbenke ministrstva B.B. Tožnik je ugotovil, da je med prejemniki priznavalnine tudi oseba, ki ni prejela nobene nagrade. Tako tožnik utemeljeno dvomi o pravilnosti in strokovnosti odločitve strokovne komisije. Tožnik vsebinsko predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišče prejelo dne 11. 1. 2010 navaja v zvezi z očitkom glede strokovnosti komisij, da so te navedene s 6. členom Uredbe ter so posvetovalni organ ministra, imenovane na podlagi 20. člena ZUJIK. Strokovne komisije so v skladu s Pravilnikom o strokovnih komisijah (Uradni list RS, št. 109/02, 25/04 in 104/05, Pravilnik) opredeljene kot posvetovalna telesa ministra, pristojnega za kulturo za posamezno področje kulture in so pri svojem delu samostojne. Gre za zunanje posvetovalno telo ministra, ki mu svetuje pri odločitvah, sestavljeno iz uglednih, prepoznavnih in izbranih strokovnjakov s posameznih področij kulturne dejavnosti z obsežnimi referencami. Vsak vlagatelj ima možnost podati mnenje o predlogu strokovne komisije ter navesti dejstva za katera meni, da jih strokovna komisija pri presoji vloge ni upoštevala. Strokovna komisija nato ponovno pregleda vloge. Kolikor presodi, da je kandidat navedel nova dejstva, ki jih pri prvotni presoji ni upoštevala, ima možnosti spremeniti svojo prvotno odločitev. Tožena stranka soglaša, da so bile obrazložitve v obvestilu o predlogih strokovnih komisij z dne 7. 7. 2009 in v odločbi z dne 5. 10. 2009 kratke in premalo podrobno razčlenjene, vendar zanika, da bi šlo za pavšalne in po prosti presoji pridobljene ocene. Komisije so skrbno pregledale celotno vlogo, izjavo vlagatelja in strokovno korektno nanjo tudi odgovorila. Vsa dejstva, ki so bistvena za korist tožnika so komisije v celoti upoštevale. Glede parcialne obravnave področij pa tožena stranka v odgovoru navaja, da v skladu s Pravilnikom strokovna komisija za posamezna področja vsaka zase in svoje področje delovanja presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev republiške priznavalnine. Komisije so seznanjene s celotno vlogo in vsemi področji delovanja vlagatelja. Tako se upoštevajo vsa področja delovanja, če so med seboj povezana oz. se nadgrajujejo. Glede dokaznega gradiva, na katerega se tožnik sklicuje, tožena stranka navaja, da mora, v skladu z Uredbo, predlagatelj svoji vlogi priložiti dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oz. nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmevne strokovne javnosti oz. enciklopedične zapise oz. vrednotenja v strokovni literaturi. Strokovna služba ministrstva iz priloženih referenc avtorja ugotavlja, da je dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oz. enciklopedičnih zapisov oz. vrednotenj njegovih del v strokovni literaturi premalo. Predložena dokazila so v večini neobjavljena mnenja strokovnjakov iz različnih področij, na katerih deluje tožnik. Glede tožnikove pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje, ki izhaja iz njegovega statusa samozaposlenega v kulturi, tožena stranka navaja, da ima v skladu z Uredbo o samozaposlenih v kulturi vsakdo, ki je vpisan v razvid samozaposlenih možnost zaprositi za pridobitev pravice do povračila prispevkov za socialno zavarovanje, če njegovo delo pomeni izjemni kulturni prispevek. Pravico se podeljuje za tri leta, na podlagi njegovega dela v zadnjem triletnem obdobju in v skladu z merili, ki jih določa Uredba o samozaposlenih v kulturi (Uradni list RS, št. 4/04 in 76/06, Uredba o samozaposlenih). O pravici do republiške priznavalnine se odloča v skladu s pravnimi podlagami, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. O obeh pravicah sicer odločajo iste strokovne komisije, v skladu z 20. členom ZUJIK, vendar pa so te v različnih sestavah. O vsaki od navedenih pravic se odloča na podlagi dokazil, ki jih vlagatelj priloži posamezni vlogi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 19. 1. 2010 navaja, da odgovor na tožbo tožene stranke še dodatno razkriva protipravno ravnanje. Sodišče naproša, da počaka z odločanjem v zadevi do trenutka, ko bo prejel od ministrstva zahtevano dokumentacijo.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje in so tako izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge, zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Na podlagi listin iz upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev republiške priznavalnine, zlasti pa, ali je v postopku predložil ustrezna dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju. Na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS,št. 77/07 in 56/08 - ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo. Na podlagi 20. člena ZUJIK se minister pri obravnavanju pomembnih vprašanj v zvezi z razdelitvijo javnih sredstev in priznanjem pravic po ZUJIK posvetuje s strokovno komisijo. Na podlagi 3. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (Uradni list RS, št. 70/03 - Uredba) se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oz. strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oz. po profesionalnosti intelektualnih storitev, če predloži dokazilo o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oz. enciklopedične zapise oz. vrednotenja v strokovni literaturi. Na podlagi 6. člena Odloka pa odloči o dodelitvi priznavalnine minister po posvetovanju s strokovno komisijo. Iz listin upravnega spisa izhaja, da so izpolnjevanje zakonskih pogojev za dodelitev republiške priznavalnine presojale naslednje komisije: za likovno umetnost, za knjigo, za medije in AV kulturo ter za arhitekturo in oblikovanje. Tožnik je bil z mnenji strokovnih komisij tudi seznanjen. Med strankama ni sporno, da je bil predlagatelj tudi pozvan k dopolnitvi vloge in so mu bile tudi dane vse možnosti, da se izjasni, tako po presoji sodišča niso bile kršena določila postopka. Tožniku so bile v predmetnem postopku tudi dane vse možnosti, da sodeluje v postopku, se izjasni, predloži ustrezna dokazila in zavaruje svoje pravice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhajajo razlogi, zaradi katerih tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine iz 3. člena Uredbe. Strokovne komisije, ki jih je ustanovila ministrica, pristojna za kulturo za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 3. člena Uredbe so ugotovile, da predlagatelj s svojim minulim delom ne izkazuje širših opusov iz področja pristojnosti posameznih strokovnih komisij. Za svoje delo predlagatelj ni prejel pomembnejših domačih oz. tujih nagrad, s katerimi bi izkazal, da je bilo njegovo ustvarjalno oz. strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku. Tožnik v tožbi izraža dvom o strokovnosti in primernosti članov strokovnih komisij in ugovarja, da strokovne komisije niso njegovega prispevka ocenjevale celostno, marveč le parcialno. Ugovor ni utemeljen. Iz upravnega spisa izhaja, da so bile strokovne komisije sestavljene v skladu z določili ZUJIK in Odloka ter seznanjene z vlogo tožnika ter vsemi predloženimi dokazili na vseh področjih delovanja tožnika in so pri ocenjevanju, ali tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje za dodelitev republiške priznavalnine upoštevale vsa področja delovanja tožnika.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.