Jedro

Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec prvemu tožniku dolžan plačati 1103,80 EUR, drugi tožnici pa 750 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2021 EUR dalje do plačila.

II. Glede stroškov se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je sta tožnika dolžna tožencu povrniti 80 % za pravdo potrebnih stroškov, toženec pa je njima dolžan 20 % njunih stroškov.

III. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti 212,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Toženec je bil pravnomočno obsojen za storitev štirih kaznivih dejanj grožnje, ki jih je storil med 10. 4. 2018 in 28. 9. 2018 na škodo tožencev. Slednja sta z njim v pravdni zadevi zaradi pogodbe o stvarni služnosti nato 6. 11. 2018 sklenila sodno poravnavo in svojo obveznost po njej (plačilo 1500 EUR vsak) izpolnila.

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine, ki je obsegal vračilo zneska, izpolnjenega po poravnavi, stroške fasade, priklopa elektrike in varovanja, ter negmotno škodo, ki naj bi jima jo toženec povzročil z grožnjami. Pojasnilo je, da tožnika sodne poravnave nista izpodbijala, ostale zahtevane premoženjske škode - za varnostno službo, stroške priklopa na električno omrežje in za izdelavo fasade pa tožnika po presoji sodišča nista dokazala. Prav tako je glede zahtevane nepremoženjske škode sodišče presodilo, da duševne bolečine in strah, ki jih je toženec povzročil tožnikoma s kaznivim dejanjem, niso dosegli take intenzitete, ki bi upravičevala denarno zadoščenje.

3.Tožnika se zoper sodbo pritožujeta, nominalno iz vseh razlogov, s predlogom za njeno spremembo ali razveljavitev, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Nasprotujeta dokazni oceni, češ da s svojo izpovedjo nista prepričala o intenzivnosti njunih duševnih bolečin in strahu. Sodišču očitata, da je njuni izpovedbi povzelo selektivno in ju ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. V tem smislu so razlogi v nasprotju z zapisniki. Trdita, da je prišlo do strahu in porušitve njunega ravnovesja, zaradi česar sta tudi podpisala sodno poravnavo, najela sta varnostnike za montažo električnega števca. Ne strinjata se s tem, da kljub dolgotrajni izpostavljenosti toženčevim grožnjam nista upravičena do odškodnine in do povračila stroškov.

4.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je večinoma pravilno in v zadostni meri ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, materialno pravo je glede dela zahtevka pravilno uporabilo. Napako je storilo pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje. V ostalem delu je odločitev o zavrnitvi zahtevane odškodnine pravilna.

7.Glede odškodnine, ki jo tožnika zahtevata iz naslova realizirane sodne poravnave, so razlogi sodišča prve stopnje pravilni in jim ni česa dodati. Pritožba se s temi razlogi ne sooči, samo vztraja, da sta tožnika sodno poravnavo pač sklenila zaradi toženčevih groženj. Zgolj s tem ne moreta uspeti, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da sta z izpolnitvijo svoje obveznosti po sodni poravnavi izpolnila judikatno obveznost, torej obveznost po pravnomočnem izvršilnem naslovu; izognila bi se ji lahko le z uspešnim izpodbijanjem sodne poravnave, kar bi morala storiti s posebno tožbo, česar pa nesporno nista storila. Pravnomočna kazenska sodba sama po sebi na drugačno odločitev ne more vplivati, saj se opis toženčevih kaznivih dejanj grožnje na škodo tožnikov, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, niti ne nanaša na sklepanje sodne poravnave. Pa tudi če bi se, bi morala tožnika sodno poravnavo kot izvršilni naslov še posebej izpodbiti. Pritožba je v tem delu torej neutemeljena.

8.Glede ostale iztoževane premoženjske škode, ki jo je sodišče zavrnilo, je pritožba konkretno sploh ne omenja, razen stroškov za varovanje. Zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova stroškov za izdelavo fasade in priklopa elektrike se tako pokaže torej kot pravilna in zakonita. Glede stroška fasade (7.665 EUR) je sodišče prve stopnje v tč. 21. ustrezno pojasnilo, da v resnici ni povezan s toženčevimi protipravnimi (kaznivimi) dejanji, glede stroška priklopa elektrike pa je sodišče presodilo, da škoda ni dokazana v zatrjevanem smislu, da bi bila storitev zaradi toženčevih groženj opravljena šele v drugem poskusu in da je bil strošek enega (neuspešnega) torej protipravna škoda; izdani račun za opravljeno storitev (ki sama po sebi ne predstavlja škode, saj sta jo tožnika naročila) tega namreč ne izkazuje oz. ne potrjuje (tč. 20, str. 17.) Tudi tega pritožba specifično ne graja in odločitev stoji.

9.Drugače pa pritožbeno sodišče sodi glede stroška za varovanje. Sodišče prve stopnje očitno ni imelo dvoma v tožnikovo izpoved, da je moral zaradi storitve priklopa elektrike zaradi toženčevih protipravnih groženj naročiti storitev varovanja, videlo pa je razhajanje v tem, da je bil račun družbe za varovanje A. izdan 1. 5. 2018, za storitev, opravljeno 25. 4. 2018. Pritožbeno sodišče tega razhajanja ne vidi. Nastanek te vrste premoženjske škode je torej dovolj prepričljivo izkazan, za njeno višino pa izdani račun družbe, ki izvaja tovrstne storitve, zadošča kot primeren dokaz. Toženec je torej tožniku dolžan povrniti 353,80 EUR premoženjske škode. Da je bila za priklop tožnikov na električno omrežje potrebna intervencija sodišča (izdaja začasne odredbe), kar je bil očitno tudi podporni argument za zavrnitev tega dela zahtevka sodišča prve stopnje, z nastankom škode zaradi potrebe po tej storitvi, ki jo je povzročil toženec s svojimi nedopustnimi grožnjami, ni v opreki.

10.Glede zahtevane nepremoženjske škode iz naslova prestanega strahu (1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika) je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pravilno: Ustaljena sodna praksa, oprta tudi na teoretična izhodišča, je, da je tak strah pravno priznana škoda le, če je intenziven in je trajal dlje časa, če je bil kratkotrajen pa le, če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dlje časa porušeno, pri čemer strah za drugega (niti za lastnega otroka) ni pravno priznana škoda.

11.Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da strah, ki sta ga zaradi toženčevih groženj prestajala tožnika, tem standardom ne ustreza. Sodišče prve stopnje sicer korektno navaja (po odločbi VSRS II Ips 564/2008), da kazenska obsodba zaradi kaznivega dejanja grožnje avtomatično še ne pomeni tudi povzročitve pravno priznanega strahu kot oblike nepremoženjske škode.

12.Vedno je treba upoštevati in presoditi vse okoliščine konkretnega primera. Pričujoči pa se ne prilega povsem primeru, na katerega se tudi opira sodišče prve stopnje, to je I Cp 2012/2019, kjer je sodišče kljub kazenski obsodbi prav tako zavrnilo zahtevano odškodnino za strah, prav tako sklicujoč se na II Ips 564/2008; presodilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da bi zaradi izrečene toženčeve izjave po telefonu utrpel duševne bolečine in strah takšne intenzitete in trajanja, da bi bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje. V tistem primeru je toženec tožniku po telefonu dejal, "da jih bo vse postrelil kot zajce, če se mu še enkrat vmešajo v posel".

13.Na videz gre res za podoben primer, vendar se v pomembnih niansah razlikuje od obravnavanega. Predvsem je bilo toženčevih groženj v danes obravnavanem primeru več, kar kaže na njegovo trdovratnost, in tožnika upravičeno poudarjata, da sta bila njegovim grožnjam izpostavljena v daljšem časovnem obdobju (od začetka aprila do konca septembra 2018). To okoliščino je treba povezati z nadaljnjo, ki je, da je bil toženec praktično neposredni sosed tožnikov, kar pomeni, da je bil kot vir groženj ves čas prisoten. V enem od svojih kaznivih ravnanj je izrazil tudi fizično agresijo, ko je podrl leseno oviro na dvorišču oškodovanke (glej 2. točko krivdoreka v opombi omenjene sodbe). Vse to so objektivne okoliščine, ki so bližje primeru II Ips 237/2004, ko je mejaš mejašu zagrozil in mu pljunil v obraz.

14.Pritožbeno sodišče ne dvomi v sâmo dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje. Slednje ni izrazilo dvoma v to, kar sta tožnika povedala o svojem doživljanju toženčevih groženj. Ocenilo pa je, da je bilo to doživljanje premalo intenzivno za prisojo denarne odškodnine, in sicer tudi na podlagi kriterijev, ki po presoji pritožbenega sodišča za to sklepanje niso pomembni oz. odločilni. Preveliko težo je sodišče prve stopnje namenilo okoliščini, da tožnika nista potrebovala oz. iskala medicinske pomoči. Ni nujno, da oškodovanec poišče zdravniško pomoč, da je upravičen do odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno strah obeh tožnikov kot premalo intenziven ocenilo tudi zato, ker sta o specifiki svojih občutenj tožnika povedala šele, ko sta bila posebej vprašana. Temu so namreč posebna vprašanja (pooblaščencev strank in sodnika) tudi namenjena - da se izpolnijo vrzeli ali razčistijo podrobnosti. Poleg tega je preveliko težo nižje sodišče namenilo tudi "navidezni neprizadetosti" tožnika, saj sta bila zaslišana približno pet let po dogodkih. Strah, ki ga je sicer kot pristen in pretrpljen v daljšem časovnem obdobju ugotovilo sodišče prve stopnje, tako glede na objektivne kot tudi glede na subjektivne okoliščine po presoji pritožbenega sodišča opravičuje oba tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

15.Višina odškodnine, ki jo tožnika zahtevata iz tega naslova, je glede na okoliščine vendarle pretirana. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

16.Tožnika sta imela občutek ogroženosti, neprestan stres, nista imela miru, prešlo je v podzavest, grožnje so vplivale na celo družino, tožnica včasih ni upala domov, klicali so policijo, tožnik se je spraševal, ali je smiselno tam sploh živeti. Ni pa torej sporno, da tožnika nista iskala zdravstvene oskrbe. Upoštevanje navedenih kriterijev in zgoraj povzetih ugotovitev vodi do odškodnine v višini približno polovice neto povprečne plače na zaposlenega v RS, tj. 750 EUR za vsakega.

17.V tem obsegu, in glede premoženjske škode za stroške varovanja, je bilo treba zavrnilno sodbo spremeniti in tožbenemu zahtevku tožnikov delno ugoditi. Obresti tožnikoma pripadajo od vložitve tožbe dalje, ker prejšnje toženčeve zamude nista utemeljila oz. izkazala (299. čl. OZ).

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

18.Delni uspeh s tožbenim zahtevkom je vplival tudi na stroškovno odločitev po temelju; tožnika kot navadna sospornika sta deloma uspela, tožnik z nekaj manj kot 10 %, tožnica pa z nekaj manj kot 20 %, imela pa sta istega pooblaščenca. Skupni uspeh napram tožencu je nekaj več kot 10 % po višini, upoštevaje tudi temelj obveznosti cca 20 % (2. odst. 154. čl. ZPP). Toženec je torej upravičen do povračila 80 % svojih stroškov, 20 % pa jih je dolžan povrniti tožnikoma.

19.Pritožbi je bilo treba po povedanem delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (2. in 5. al. 358. čl. ZPP). V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje potrditi, pritožbo pa zavrniti (353. čl. ZPP), saj sicer preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

20.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnika sta v pritožbenem postopku delno uspela, kot rečeno, s približno 20 %, zato je toženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka skladno z uspehom. Njuni priglašeni stroški so 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za pritožbo, povečano za 10 % zaradi dveh strank, 22 % DDV in znesek plačane sodne takse 567 EUR, kar skupaj znaša 1062 EUR, 20 % od tega pa je 212,40 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnikoma plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Grožnje delavcem, dasiravno konkretno nekaterim drugim, nenazadnje direktno izhajajo iz enega od kaznivih dejanj, za katere je bil toženec obsojen (3. alineja 1. točke krivodreka sodbe OJLJ III K 000/2020).

2A. Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003.

3Poročilo VSS 2/86, D. Jadek Pensa v Obligacijski zakon s komentarjem (GV Založba Ljubljana 2003, 1. knjiga str. 1043).

4Odškodnina je znašala eno neto povprečno plačo v RS, predstavljala pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah.

5Vse to izhaja iz njunih izpovedb, l. 76 - 78, v kar sodišče prve stopnje ni podvomilo.

6Prim. že citirano zadevo VSRS II Ips 237/2004.