Jedro

Pravilo compensatio lucri cum damno v povezavi s pravilom o popolni odškodnini terja, da se od tržne vrednosti izropanja državnega granita v razsutem stanju odštejejo stroški predelave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v točki 1. v delu, v katerem je odločeno, da sta toženca I.U. in U. d.o.o. dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek v višini 991,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 991,00 EUR od dne 20. 11. 2002 dalje, - v točki 2. (kjer je odločeno o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje); v tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka 1. izpodbijane sodbe v delu, kjer je odločeno, da morata toženca tožeči stranki nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 8.800,00 EUR od dne 20. 11. 2002 dalje do takrat, ko vsota zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico, vse v roku 15 dni, pod izvršbo) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala plačilo 9.791,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila. Tekom postopka je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko, zoper drugo- in tretjetoženo stranko pa znižala tožbeni zahtevek na 991,00 EUR ter na zakonske zamudne obresti od zneska 9.791,77 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila. Nadalje je zahtevala še povrnitev pravdnih stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je znižanemu zahtevku ugodilo ter drugo in tretjetoženi stranki nerazdelno naložilo plačilo 991,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.791,77 EUR od 20. 11. 2002 dalje do takrat, ko vsota zamudnih obresti doseže glavnico 9.791,77 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v obrestnem delu, ki presega doseženo višino glavnice. Nadalje je odločilo, da sta drugo in tretjetožena stranka nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki 4.116,51 EUR pravdnih stroškov.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, še podrejeno, da odloči, naj pravdne stroške zaradi umika tožbe zoper prvotoženega v celoti nosi tožeča stranka, še podrejeno pa, da odloči, da je tožeča stranka tista, ki mora toženim povrniti pravdne stroške.

4. V nadaljevanju trdi, da drugotoženec ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, saj si kot fizična oseba ni ničesar prilaščal, pač pa je nastopal kot direktor tretjetožene stranke, fizične osebe pa ni mogoče enačiti s pravno osebo. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, ali ni bila že z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 8.800,00 EUR v pravnomočno razsojeni kazenski zadevi v celoti sanirana škoda. Navaja, da je bila v kazenskem postopku ugotovljena odvzeta količina gramoza 2.233 m3 ter ovrednotena na 8.800,00 EUR. Zato ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka plačati več od tega (še 991,00 EUR), niti ni v sodbi to ustrezno obrazloženo. Tožena stranka tudi navaja, da je upravičena do povračila stroškov, potrebnih za pretvorbo mineralne surovine iz raščenega stanja v stanje stvari oz. v obliko, ki šele ima tržno ceno, prav tako pa bi bilo pri odmeri odškodnine potrebno odšteti stroške nalaganja na transportno sredstvo, saj je v nasprotnem tožeča stranka neupravičeno obogatena, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 81/2007. V nadaljevanju trdi, da je obrestni del tožbenega zahtevka nesklepčen, s tem pa tudi izrek napadene sodbe, saj bi se moral vse do dne, ko je bil kot nova valuta uveden euro, glasiti na tolarje. Nazadnje graja še odločitev o stroških, ker sodišče pri odmeri ni upoštevalo dejanskega uspeha tožeče stranke v pravdi in ker bi moralo razsoditi, da zaradi umika tožbe zoper prvotoženca v tem delu v celoti nosi tožeča stranka.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da drugotoženi ni odškodninsko odgovoren, ker kot fizična oseba v sporni zadevi ni sodeloval, ni ničesar odvzemal ali si prilaščal, ampak je vse delal kot direktor in edini družbenik tretjetožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je odškodninsko odgovoren tudi drugi toženec, saj je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugotoženca, izdana pravnomočna obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. K 105/2008 z dne 20. 04. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 778/2009 z dne 17. 12. 2009. To pa pomeni, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno obsodilno sodbo. Drugačno razlogovanje o tem, v kakšnem svojstvu je toženec ravnal, bi torej nasprotovalo pravilu iz 14. člena ZPP (1). Njegovo ravnanje, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se namreč v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti.

8. Res je, da je bilo s kazensko sodbo že pravnomočno odločeno, da se tožencu odvzame premoženjska korist v višini 8.800 EUR. Vendar to ne pomeni, da pravdno sodišče ne more ugotoviti višjega obsega škode. V tej smeri vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo ni.

9. Pritožba pa se utemeljeno sklicuje na to, da vrednost razsutega granita ne ustreza višine škode. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom VS RS v odločbi III Ips 82/2007, na katero se utemeljeno opira pritožba. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nasprotuje odškodninskemu pravilu compensatio lucri cum damno (tretji odstavek 266. člena ZOR (2)) v povezavi s pravilom o popolni odškodnini (190. člen ZOR).

10. S tem, ko je sodišče kot izhodišče za izračun ustrezne vsote kot odškodnine za izkopani gramoz vzelo tržno ceno, je sicer ravnalo pravilno. Vendar pa ima tržno ceno le že izkopani gramoz, medtem ko mineralna surovina v raščenem stanju ni niti stvar niti ni v pravnem prometu. Dokler se kot sestavni del narave nahaja v raščenem stanju, nima tržne cene. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, katere stroške bi bilo treba odšteti od tržne cene gramoza za izračun ustrezne vsote kot odškodnine, pri čemer je treba razlikovati med stroški, potrebnimi za pretvorbo mineralne surovine iz raščenega stanja v stvar in morebitnimi stroški, za pripravo že izluščenega gramoza v stanje, v kakršnem je na razpolago kupcem, ki zanj plačujejo tržno ceno (3). Ker vzpostavitev prejšnjega stanja v danem primeru ni mogoča, v skladu z načelom popolne odškodnine pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da bi tožeča stranka, v primeru, da bi sama odkopala gramoz, ravno tako plačala stroške s pretvorbo odkopane mineralne snovi v snov, ki ima tržno ceno, je potrebno višino odškodnine za te stroške ustrezno zmanjšati.

11. Ker je ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede glavničnega zneska 991,00 EUR s pripadajočimi obrestmi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti obrestnega zahtevka niso utemeljene. Ni res, da bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek v obrestnem delu za obdobje do 31. 12. 2006 postaviti v tolarjih, od 01. 01. 2007 dalje pa eurih. V skladu s 4. odstavkom 13. čl. ZUE (4) namreč sodišča po uradni dolžnosti preračunajo zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Tožbeni zahtevek zato ni nesklepčen, saj je euro domača valuta, v katero se po veljavnem menjalnem tečaju dajo preračunati tudi zneski iz tožbenih zahtevkov, postavljenih še v času pred uveljavitvijo eura. Popolnoma vseeno je, ali je izračun opravljen tako, da se zakonske zamudne obresti najprej obračunajo od tolarskega zneska in nato po tečaju pretvorijo v eure; ali pa se že od vsega začetka glavnica pretvori v euro po tem istem tečaju ter nato obrestuje po obrestni meri za domačo valuto. Gre za komutativno računsko operacijo.

13. Odločitev o obrestni obveznosti tožene stranke od zneska 8.800 EUR pa je tudi sicer pravilna. Glavnična obveznost je bila drugotožencu naložena s pravnomočno kazensko sodbo, solidarni odškodninski odgovornosti drugo in tretje tožene stranke se pritožba ne upira. Obrestna obveznost je materialnopravna posledica zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamuda pa je nastopila z vložitvijo tožbe v tej zadevi (drugi odstavek 299. člena OZ (5)). V tem obsegu pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo v tem delu je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je sodišče pretežni del sodbe razveljavilo, je v skladu s 4. odst. 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj končni uspeh pravdnih strank še ni znan, sodišče prve stopnje pa bo moralo odločati tudi o pritožbenih stroških.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na hiter in ekonomičen način (glede na izrazito nizko vrednost zdaj še spornega predmeta) ugotoviti, ali stroški pretvorbe granita v raščenem stanju v granit v razsutem stanju (ki ima tržno vrednost) presegajo 991,00 EUR. Če bo odgovor pozitiven, bo treba preostali glavnični zahtevek v celoti zavrniti, če pa ne, potem bo treba na hiter in ekonomičen način (lahko tudi po prostem preudarku – 216. člen ZPP) ugotoviti, koliko ti stroški znašajo ter jih odšteti od glavnice.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR

(3) Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 81/2007 z dne 12. 5. 2009. (4) Zakon o uvedbi evra (Ur. l. RS, št. 114/2006).

(5) Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ)