Jedro

V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem.

Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede na pojasnjeno pravilen, pritožbene navedbe, v katerih zagovornik nasprotuje takemu zaključku pa neutemeljeno.

Dejanje, za katero je začet postopek o prekršku, ni prekršek, če v opisu dejanja v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi če znaki prekrška v opisu prekrška niso konkretizirani.

V sodbi I Ips 364/2007 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da kaznivo dejanje davčne zatajitve, ko gre za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa, ni dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi prijavljenih lažnih podatkov, saj se šele v takem primeru storilec davčnim obveznostim izogne. Ta zapis je potrebno brati skupaj z obrazložitvijo te sodbe. V predmetni zadevi iz izreka pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišče I Ips 323/2003 izhaja, da se je A. A. z ravnanji in na način, opisan v izreku obsodilne sodbe, izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije, kar pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano in je vsako polemiziranje glede tega odveč. Da bi v konkretnih okoliščinah primera šlo le za poskus kaznivega dejanja, bi moralo biti izkazano, da je davčni organ izdal odločbo o odmeri davka in da se zaradi tega obsojenec naposled ni izognil plačilu davčnih obveznosti, ker jih je poravnal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zagovornikovo zahtevo za obnovo postopka z dne 27. 10. 2022, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse za zavrženje zahteve za obnovo postopka.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je zagovornik v predmetni zadevi vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, ker naj bi obstajala nova dejstva in novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenega ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

5. Zahtevo za obnovo postopka je zagovornik utemeljeval z navedbami: a) da je pridobil dopis Finančnega urada Celje z dne 11. 4. 2022, iz katerega izhaja, da je Senat za prekrške RS postopek, ki se je vodil zoper njega v zvezi z istim historičnim dogodkom, ustavil na podlagi 1. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (ZP) in da gre pri tem za nov dokaz, saj je pred tem je razpolagal le z dopisom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 12. 2017, iz katerega pa ni izhajalo, kaj je bil razlog za ustavitev. Ker je dejanje, ki se je očitalo obsojencu kot prekršek, povsem identično kaznivemu dejanju davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, potem v kazenskem postopku identično dejansko stanje ne more predstavljati kaznivega dejanja očitane davčne zatajitve, saj zaradi načela „ne bis in idem“ kazenski postopek ni več dopusten.

b) da za kaznivo dejanje davčne zatajitve velja, da je dokončano, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi lažnih podatkov, ker se šele v tem primeru davčni zavezanec izogne davčnim obveznostim, v obravnavani zadevi pa zaradi ustavitve postopka o prekršku davčni organ ni izdal nobene odmerne odločbe obsojencu o plačilu carine in prometnega davka in je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami pod točko a) ocenilo, da zatrjevano dejstvo oziroma nov dokaz - ustavitve postopka o prekršku, ker dejanje ni prekršek, ne bi omajali dokazne ocene izpodbijane sodbe, ker ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem. Takšna ocena je po presoji sodišča druge stopnje pravilna.

7. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je A. A., ki je bil pooblaščen ravnati v imenu pravne osebe B. B., v zvezi z opravljanjem dejavnosti _sprejel v posest blago_ - 43 palet otroške hrane HIPP v vrednosti 564.862,98 ATS, po tranzitni carinski deklaraciji št. K11-137423 z dne 9. 10. 2000 Izpostave ..., _vedoč, da je v tranzitnem carinskem postopku in ni bilo predano namembnemu carinskemu organu v Obrežju in da je s tem blagom voznik C. C. ravnal v nasprotju z 1. in 3. odstavkom 125. člena Carinskega zakona_ in s tem storil prekršek iz 17. točke prvega odstavka 170. člena CZ, s čimer sta A. A. in pravna oseba B. d. o. o. storila prekršek iz prvega odstavka 171. člena CZ v zvezi z drugim odstavkom 171. člena CZ.

8. S sodbo v kazenskem postopku pa je obsojenec bil spoznan za krivega, ker je z _namenom, da bi se popolnoma izognil plačilu predpisanih obveznosti, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, preslepil davčni organ_, soobsojenci D. D., E. E., F. F. in G. G. pa so mu pri tem naklepoma pomagali, s tem, da so se H. H. kot direktor družbe I., D. D. kot nekdanji carinik in E. E. kot nekdanji špediter dogovorili, da bodo v Slovenijo pretihotapili otroško hrano proizvajalca J. iz Avstrije, carinskemu nadzoru tega blaga pa se izognili na ta način, da bodo ob vstopu blaga v Slovenijo prikazali, da gre za tranzit blaga preko Slovenije v Bosno in Hercegovino, F. F. zaposlen kot carinik na slovensko-hrvaškem prehodu v ... pa je vnaprej obljubil, da bo potrdil izhod blaga iz Slovenije, G. G. pa kot šofer hrano prevažal in vnaprej obljubil, da bo ravnal po njihovih navodilih in prikril kaznivo dejanje, kar so izvršili v času od 27.9. do 9.10.2000 na ta način, da je H. H. v Avstriji pri proizvajalcu J. naročil 43 palet različne otroške hrane, E. E. je med tem v Bosni in Hercegovini najel "Avtoprevozništvo ...," ki je v Avstrijo poslala šoferja, da je v ... naložil 43 palet otroške hrane J., vredne 8.554.567 SIT, tovornjak pripeljal v bližino mejnega prehoda ... in ga pustil na avstrijski strani, nato pa je nadaljevanje prevoza prevzel G. G., ki sicer ne dela kot voznik tovornjaka, v tovornjaku počakal, da mu je D. D. prinesel račun, ki ga je dobil od H. H., glaseč na podjetje K., na osnovi katerega je po navodilih L. pri špediterju M. uredil tranzitno enotno carinsko listino in jo ob vstopu predložil carinski izpostavi ..., čeprav je že vnaprej vedel, da bo otroško hrano razložil v Sloveniji, saj se je po prihodu v Slovenijo sestal z D. D. in E. E., da sta mu nato s svojim avtomobilom kazala pot do N., kjer jih je v bližini Carinarnice počakal H. H., pokazal pot do skladišča družbe I., kjer je G.G. odstranil carinsko zalivko, odprl ponjavo na tovornjaku, da so delavci lahko razložili, enotno carinsko listino s prilogami pa izročil H.H., ki je poskrbel, da se je izročila cariniku F.F., ki je _skladno z dogovorom tranzitno enotno carinsko listino sprejel, na njen odtisnil žig, se podpisal ter v računalnik vnesel podatek, da je blago navedeno na tej ECL izstopilo iz Slovenije ob 20.30 uri, čeprav niti tovornjaka niti blaga sploh ni bilo na tem mejnem prehodu_, saj je G.G. šele naslednjega dne s praznim tovornjakom na mejnem prehodu O. nameraval zapustiti Slovenijo, _na ta način se je H.H. izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije_.1

9. Glede na povzeta izreka odločbe o prekršku in kazenske sodbe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je prekrškovni postopek zoper obsojenca kot odgovorno osebo pravne osebe vodil zaradi prekrška _sprejetja blaga v posest_ ob vedenju, da je v tranzitnem postopku in ni bilo predano namembnemu carinskemu organu. V tej luči pa je razumeti tudi nadaljnjo navedbo sodišča prve stopnje na 5. strani izpodbijanega sklepa, da se je v prekrškovnem postopku obsojencu očitalo, da ni udejanjil prijavljenega tranzita blaga. Upoštevajoč, da je bil vodja celotnega posla očitno prav obsojeni A. A., je zagovornikovo pritožbeno nestrinjanje z oceno sodišča, da se je v prekrškovnem postopku obsojencu očitalo, da ni udejanjil prijavljenega tranzita blaga, neutemeljeno.

10. Nadalje je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je _v kazenskem postopku_ A. A. bil obsojen, _ker je davčni organ preslepil_ s tem, da je _po dogovoru s soobsojenci, zato da bi se izognil davčnim obveznostim, ob vstopu blaga v Slovenijo prikazal_, da gre za tranzit blaga preko Slovenije v BiH. Ker je zavedanje dejstva, da je tranzit blaga le navidezen, eno izmed bistvenih delov kaznivega dejanja davčne zatajitve, je pravilna tudi ocena, da se je v kazenskem postopku obsojencu očitalo vedenje o tem, da blago ni v tranzitu ter da bo zaradi izognitve plačila davčnih obveznosti blago le navidezno zapustilo Slovenijo, zagovornikovo nestrinjanje s takšno z oceno sodišča prve stopnje pa neutemeljeno.

11. Nadalje je v zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu CZ in kaznivim dejanjem po 254. členu KZ potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ2 razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona.3 Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem.

12. Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede na pojasnjeno pravilen, pritožbene navedbe, v katerih zagovornik nasprotuje takemu zaključku pa neutemeljeno.

13. Prav tako je glede na zgoraj povzeto jasno, da se dejstva pri kaznivem dejanju in prekršku le delno prekrivajo, in sicer v delu prevzema v posest in hranjenja v skladišču, in glede namena izvršitve, ki je v tem, da se izogne carinskemu nadzoru in posledično plačilu prometnega davka in carine za blago, ki naj bi bilo v tranzitu, vendar pa kaznivo dejanje bistveno presega navedeni prekršek, kot je pojasnjeno že zgoraj. Obsojenec ni bil v postopku o prekršku in kazenskem postopku obravnavan za identično dejansko stanje, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi, pač pa za delno isti historični dogodek. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da zaradi tega, ker je prekrškovni organ ugotovil, da 0bd0lžencu očitano ravnanje ni prekršek po prvem odstavku 171. člena CZ, opis očitanega ravnanja v tem kazenskem postopku, ne more predstavljati kaznivega dejanja po 254. členu KZ.

14. Poleg vsega navedenega pa je potrebno še poudariti, da se je v skladu s 1. točko prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (ZP) postopek o prekršku ustavil, če dejanje ni prekršek bodisi zato, ker ni kot prekršek določeno z zakonom, bodisi zato, ker konkretno dejanje, kot je opisano v predlogu, v resnici ni kršitev javnega reda.4 Dejanje, za katero je začet postopek o prekršku, ni prekršek, če v opisu dejanja v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi če znaki prekrška v opisu prekrška niso konkretizirani.5 Ta razlog se bistveno razlikuje od razloga za ustavitev po 5. točki prvega odstavka 167. člena ZP, po kateri se je postopek o prekršku ustavil, če storilcu dejanje ni bilo dokazano. Zato ustavitev postopka o prekršku iz razloga po 1. točki prvega odstavka 167. člena ZP (oziroma sedaj 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1) sama po sebi ne more imeti za posledico tudi izdajo oprostilne sodbe v kazenskem postopku zgolj zato, ker je bil obravnavan isti historični dogodek.

15. V zvezi z navedbami pod točko b) zahteve za obnovo postopka tj. da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi lažnih podatkov, ker se šele v tem primeru davčni zavezanec izogne davčnim obveznostim, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da s takimi navedbami zagovornik ne more doseči obnove postopka, ker je kazniv tudi poskus kaznivega dejanja davčne zatajitve, za poskus pa se storilec kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje, kar pomeni, da tudi ob uspešnem dokazovanju nedokončanosti dejanja, slednje ne bi privedlo do oprostitve obsojenca ali njegove obsodbe po milejšem zakonu. Glede na take razloge, katerim zagovornik ne očita materialnopravne zmotnosti, sodišče druge stopnje pa jih šteje kot pravilne, se sodišče ni bilo dolžno (vsebinsko) opredeljevati do razlogov v zahtevi za obnovo postopka glede znaka kaznivega dejanja, ki ga pomeni nedokončanje kaznivega dejanja tj. ker davčni organ zaradi ustavitve postopka o prekršku ni izdal nobene odmerne odločbe obsojencu ali njegovi družbi B. d. o. o. in da bi šele z izdajo odmerne odločbe kaznivo dejanje bilo dokončano. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi če bi v obnovljenem postopku obsojenec uspel dokazati svojo tezo, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve ostalo pri poskusu, s tem ne bi dosegel oprostilne sodbe, niti kaznovanja po milejšem kazenskem zakonu.

16. Pritožbeno sodišče pa kljub temu dodaja, da je stališče zagovornika glede (ne)dokončanosti kaznivega dejanja davčne zatajitve glede na okoliščine konkretnega primera zmotno. Zagovornik sicer to stališče povzema iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 364/2007, pri čemer napačno povzema že samo jedro objavljeno na spletnih straneh, poleg tega pa to jedro jemlje izven konteksta celotne zadeve, ki ni primerljiva predmetni zadevi.

17. V sodbi I Ips 364/2007 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da kaznivo dejanje davčne zatajitve, _ko gre za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa_, ni dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi prijavljenih lažnih podatkov, saj se šele v takem primeru storilec davčnim obveznostim izogne. Ta zapis je potrebno brati skupaj z obrazložitvijo te sodbe, iz katere pa izhaja, da je tako stališče Vrhovno sodišče RS zavzelo v situaciji, ko obsojenka v prijavi svojih davčnih obveznosti po Zakonu o dohodnini, ni prijavila vseh dejanskih prihodkov, poleg tega pa je v nasprotju z zakonom uveljavljala olajšave za novo zaposlene delavce, čeprav so bili zaposleni za določen čas. S tem bi lahko pridobila večjo premoženjsko korist, če bi davčni organ dejansko odmeril obveznosti po takih podatkih. Ker pa je davčni organ pred izdajo odločbe ugotovil, da gre za krive podatke in je izdal pravilno odločbo, je njeno dejanje ostalo pri poskusu. V 13. odstavku obrazložitve pa je tudi pojasnilo, da je v primeru, če se je storilec izognil obveznostim, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, kaznivo dejanje dokončano, če pa je davčni organ pred izdajo odločbe ugotovil, da so v davčni napovedi navedeni krivi podatki in izdal zakonito odločbo, storilec pa se je poskusil izogniti obveznostim, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, ni šlo za prekršek, ampak za poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 254. KZ ki je po prvem odstavku 22. člena KZ kazniv.

18. Ker pa v predmetni zadevi iz izreka pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišče I Ips 323/2003 _izhaja, da se je A. A._ z ravnanji in na način, opisan v izreku obsodilne sodbe, _izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka_ na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije, pa je jasno, da je pravnomočno ugotovljeno, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano in je vsako polemiziranje glede tega odveč. Da bi v konkretnih okoliščinah primera šlo le za poskus kaznivega dejanja, bi moralo biti izkazano, da je davčni organ izdal odločbo o odmeri davka in da se zaradi tega obsojenec naposled ni izognil plačilu davčnih obveznosti, ker jih je poravnal. 19. Zagovornik pa v zaključku pritožbe še navaja, da je tekom kazenskega postopka zastaral kazenski pregon zoper obsojenca, saj je glede na prekvalifikacijo na Vrhovnem sodišču RS iz 255. člena na 254. člen KZ, takrat zastaral tek kazenskega pregona, ker je bilo v 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ takrat določeno, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 5 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene iz dveh razlogov: prvič zato, ker je kaznivo dejanje bilo storjeno med 27. 9. 2000 in 9. 10. 2000, kazenski postopek pa je bil pravnomočno končan že v letu 2002 (sodba Višjega sodišča v Celju Kp 3/2002 je bila izdana 21. 6. 2002), kasnejša sprememba pravne kvalifikacije na Vrhovnem sodišču RS na podlagi zahtev za varstvo zakonitosti pa ne more vplivati na zastaranje; in drugič zato, ker je 111. člen KZ določal relativne zastaralne roke, ki pa jih pretrgalo vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, absolutni zastaralni rok pa je bil 10 let. 20. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obsojenčevega zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

21. Glede na dejstvo, da je obsojencu odobrena brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pritožbeno izpostavljene določbe tretjega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za predmetni pritožbeni postopek.

1 Glej izrek sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006. 2 171. člen Carinskega zakona se je glasil: „(1) Posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 75.000 do 15,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 300.000 do 30,000.000 tolarjev, če v zvezi z opravljanjem dejavnosti kupi, proda, izroči drugemu, prejme v darilo, prikrije, prejme v hrambo ali zaradi prevoza, hrani, uporabi ali prejme v posest na kakršni koli podlagi, blago, za katero ve ali pa bi po okoliščinah primera morala vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona, če je storilec storil katero izmed dejanj iz 168. do 170. člena tega zakona.(2) Z denarno kaznijo od 30.000 do 1,500.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.“ 3 V konkretni zadevi se je obsojencu z odločbo o prekršku očitalo, da je vedel, da je v posest prevzel blago, s katerim je voznik C. C. storil prekršek po 17. točki prvega odstavka 170. člena CZ. V skladu s slednjim se je z denarno kaznijo od 30.000 do 450.000 tolarjev za prekršek kaznovala fizična oseba, ki je ravnala v nasprotju s prvim in tretjim odstavkom 125. člena tega zakona. Prvi odstavek 125. člena CZ pa je določal, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku, tretji odstavek istega člena pa je določal, da je za izpolnitev obveznosti iz prvega in drugega odstavka tega člena je odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki sprejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. 4 Tako izhaja iz komentarja k 167. členu Zakona o prekrških avtorjev Janeza Bolhe in Zdenka Pavline 5 Glej komentar k 136. členu Zakona o prekrških (ZP-1) v Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Filipčič, K. et al., GV založba, Ljubljana, 2009, stran 637.