Jedro

Po SKPGd se lahko v panožni KP določijo za tipična delovna mesta izhodiščne plače, ki so minimum pravic, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti delavcu. KP dejavnosti dopušča možnost, da se izhodiščne plače za tipična delovna mesta določijo tudi v podjetniški KP. V tem primeru tako določena izhodiščna plača za tipično delovno mesto ne sme biti nižja, kot jo za to tipično delovno mesto določa KP dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se spremenjena v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna za tožnika obračunati bruto razliko v plači:

- za september 1999 v znesku 36.159,40 SIT - za oktober 1999 v znesku 36.159,40 SIT - za november 1999 v znesku 36.159,40 SIT - za december 1999 v znesku 35.341,40 SIT - za januar 2000 v znesku 13.317,20 SIT - za februar 2000 v znesku 10.810,30 SIT - za marec 2000 v znesku 13.921,20 SIT - za april 2000 v znesku 13.921,20 SIT - za maj 2000 v znesku 13.921,20 SIT - za junij 2000 v znesku 13.921,20 SIT - za julij 2000 v znesku 9.944,20 SIT - za avgust 2000 v znesku 14.435,30 SIT - za september 2000 v znesku 14.169,50 SIT - za oktober 2000 v znesku 14.435,30 SIT - za november 2000 v znesku 14.435,30 SIT - za december 2000 v znesku 14.435,30 SIT - za januar 2001 v znesku 14.509,00 SIT - za februar 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za marec 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za april 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za maj 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za junij 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za julij 2001 v znesku 15.163,50 SIT - za avgust 2001 v znesku 15.830,40 SIT - za september 2001 v znesku 15.830,40 SIT - za oktober 2001 v znesku 15.830,40 SIT - za november 2001 v znesku 15.830,40 SIT - za december 2001 v znesku 15.830,40 SIT - za januar 2002 v znesku 10.867,00 SIT - za februar 2002 v znesku 11.568,80 SIT - za marec 2002 v znesku 11.568,80 SIT - za april 2002 v znesku 11.568,80 SIT - za maj 2002 v znesku 11.568,80 SIT od teh bruto zneskov plačati za tožnika davke in prispevke, njemu pa izplačati neto mesečne zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva več (razlika v plači za čas od aprila 1999 do avgusta 1999 in iz naslova dodatka na delovno dobo), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 383.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede razlike v plači za čas od aprila 1999 do avgusta 1999 in iz naslova dodatka na delovno dobo) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači med količnikoma 1,37 in 2,10 za čas od aprila 1999 do maja 2002 v zneskih, razvidnih iz prve točke izreka in zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od zahtevanih razlik v plači. Tožniku priglašenih stroškov ni priznalo in je odločilo, da jih mora povrniti toženi stranki v znesku 158.437,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na 8. odstavek 49. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 67/99), ki določa, da se v kolektivni pogodbi v družbi poleg izhodiščnih plač po tarfnih razredih lahko določijo tudi izhodiščne plače za tipična dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ta določba ne nalaga obveznosti delodajalcu, da določi izhodiščne plače za tipična dela, ampak da le nakazuje možnost za to. Tožnik poudarja, da tožena stranka podjetniške kolektivne pogodbe nikoli ni imela, sodišče prve stopnje pa je štelo, da je taka pogodba obstajala. Tožena stranka tudi ni imela dogovorjenih metod za vrednotenje tipičnih delovnih mest, zato je bilo edino, kar je lahko uporabila, KP dejavnosti, ki je izhodiščne plače za tipična dela določila. V KP dejavnosti je določen minimum pravic, ki morajo biti delavcem pri delodajalcu zagotovljene, zato je tožnik, ob nesporni ugotovitvi, da je vozil vozilo nad 6.500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah, upravičen do plače po količniku 2,10. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da KP dejavnosti le predvideva določitev tipičnih delovnih mest znotraj posameznega tarifnega razreda, nikakor pa to ni obveza delodajalca. Kot izhaja iz 49. člena KP dejavnosti, je najnižja plača, do katere je delavec upravičen, plača, določena za posamezni tarifni razred. Tožnikovo delovno mesto je bilo razvrščeno v IV. tarifni razred in je torej prejemal ustrezno plačo. Če bi sodišče odločilo drugače, bi to toženi stranki, ki ima zaposlenih preko sto voznikov, povzročilo ne le motnje v poslovanju, ampak bi bil vprašljiv tudi njen nadaljnji obstoj. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo z obrazložitvijo, da delodajalci po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št. 40/97) in KP dejavnosti niso dolžni določati izhodiščnih plač za tipična dela. Zavzelo je stališče, da se tožnik ne more sklicevati na 6. člen KP dejavnosti o minimumu pravic, ki je zagotovljen s to KP, ker minimalnih standardov iz KP dejavnosti, ki naj bi bili zajeti v podjetniški KP, ta KP ne ureja, saj je tožena stranka v svojih splošnih aktih lahko samostojno ovrednotila posamezna delovna mesta drugače. Tako stališče je napačno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da določba iz 2. točke Tarifne priloge KP dejavnosti ni minimalni standard, ki ga morajo delodajalci z dejavnostjo prevoza blaga v cestnem prometu obvezno spoštovati. Po 7. odstavku 43. člena SKPGD je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. Enako določbo vsebuje 7. odstavek 49. člena KP dejavnosti. Nadalje pa je v 8. odstavku 43. člena SKPGD določeno, da se v KP dejavnosti poleg izhodiščnih plač po tarifnih razredih lahko določijo tudi izhodiščne plače za tipična dela. Taka izhodiščna plača vsebuje vse sestavine zahtevnosti tipičnih delovnih mest in temelji na dogovorjenih metodah za njihovo vrednotenje. KP dejavnosti je izhodiščne plače tipičnih delovnih mest tudi določila. Tako je ta del KP dejavnosti postal minimalni standard, ki so ga delodajalci dolžni spoštovati. V 8. odstavku 49. člena KP dejavnosti je dana možnost delodajalcu, da tipična dela ovrednoti in zanje določi izhodiščne plače tudi sam, vendar pa to ne pomeni, da se s podjetniško KP (ali drugim ustreznim aktom) pravice, določene v KP dejavnosti, lahko zožijo.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da delodajalci niso dolžni določiti izhodiščnih plač za tipična delovna mesta. Vendar pa se morajo držati minimalnih standardov, določenih v KP dejavnosti.

Ta pa je določila izhodiščne plače za tipična delovna mesta, med drugim za delovno mesto upravljanje z vozilom nad 6.500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah po količniku plačilnega razreda 2,10. Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pa pri tem ni mogla določiti nižjih količnikov za posamezna tipična delovna mesta, kot so določeni v tarifni prilogi h KP dejavnosti. Določba

6. člena KP dejavnosti pomeni le, da se tarifna priloga uporablja neposredno, če podjetniške kolektivne pogodbe ni.

Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik ves čas vtoževanega obdobja upravljal z vozilom nad 6.500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah, za katerega tarifna priloga h KP dejavnosti predvideva količnik plačilnega razreda 2,10, je tožnik za čas veljavnosti te tarifne priloge (od 1.9.1999 dalje) upravičen do razlike v plači. Glede dodatka na delovno dobo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku, ki se je prvič zaposlil 7.1.1999, ne pripada vsaj do novembra 1999, ko mu ga je tožena stranka začela izplačevati. V bistvu ni bil upravičen do dodatka na delovno dobo vse do februarja 2000, ki je prvi mesec po napolnjenem enem letu delovne dobe. S februarjem 2000 je pridobil pravico do dodatka na delovno dobo v višini 0,5% na osnovno plačo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, koliko bi znašala bruto plača tožnika po količniku 2,10 za posamezen mesec vtoževanega obdobja. Do vključno avgusta 1999 je tožnik prejemal plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in izhodiščno plačo za IV. tarifni razred po KP dejavnosti. Do dodatka za delovno dobo še ni bil upravičen, zato je zahtevek, ki se nanaša na to obdobje neutemeljen.

Za čas od septembra 1999 dalje pa bi znašala bruto plača po količniku 2,10: od septembra 1999 do decembra 1999 po 117.965,40 SIT bruto, od januarja 2000 do julija 2000 po 120.796,20 SIT, od avgusta 2000 do decembra 2000 po 125.265,00 SIT, od januarja 2001 do julija 2001 po 130.903,50 SIT, od avgusta 2001 do decembra 2001 po 136.663,80 SIT in od januarja 2002 do maja 2002 po

140.353,50 SIT (rubrika 4, tabela 2 izvedeniškega mnenja na list. št. 46). K tem zneskom je treba prišteti dodatek na delovno dobo za čas od vključno februarja 2000 do vključno januarja 2001 v višini 0,5%, od februarja 2001 do januarja 2002 v višini 1% in od februarja 2002 do maja 2002 v višini 1,5%. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil tožnik 40 ur v bolniškem staležu februarja 2000 in 16 ur septembra 2000 (80%-no nadomestilo). Od tako izračunane bruto plače je potrebno odšteti prejete bruto zneske, prikazane v rubriki 16, tabele 1 izvedeniškega mnenja na list. št. 45. Razliko je dolžna tožena stranka za tožnika obračunati in od bruto razlike zanj odvesti davke in prispevke, njemu pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega

15. v mesecu za pretekli mesec. Vse, kar tožnik zahteva več (iz naslova napačno obračunanega dodatka na delovno dobo), je neutemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje le materialno pravo napačno uporabilo, dejansko stanje pa je popolno in pravilno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se v celoti glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe (zaradi večje jasnosti je izrek na novo oblikovalo v celoti). V ostalem (glede razlike plače za čas od aprila do avgusta 1999 in dodatka na delovno dobo) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v pretežnem delu z zahtevkom uspel (z zavrnjenim delom posebni stroški niso nastali). Zato je upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 300 točk za tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 8.6.2004, 300 točk za pristop na prvi narok, po 150 točk za pristop na ostale tri naroke, trikrat po 100 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj 1.650 točk oz. 181.500,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 217.800,00 SIT.

Stroški kilometrine znašajo štirikrat po 9.800,00 SIT (39.200,00 SIT), stroški izvedenca pa 100.000,00 SIT. Taksa za tožbo in sodbo znaša po 700 taksnih točk oz. po 13.300,00 SIT. Priznani stroški tožnika znašajo 383.600,00 SIT. Na podlagi 154. člena ZPP mu jih je tožena stranka dolžna povrniti, medtem ko svoje priglašene stroške krije sama. Stroškov konference s stranko sodišče tožniku ni priznalo, ker so že všteti v nagrado za sestavo tožbe, prav tako pa ni priznalo stroškov za prvo in drugo pripravljalno vlogo, ker nista bili potrebni.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Ker je s pritožbo uspel, tožena stranka na podlagi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova razlike v plači, ki ne dosega zneska 1.000.000,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.