Jedro

Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za to, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu samo dopolnjevati dokazni postopek in postaviti tako izvedenca ginekološke kot psihiatrične stroke. Načelo materialne resnice ni samo po sebi namen. Res je namenjeno tudi pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z izhodišči, ki jih tožniki – zavarovanci že sami izpostavijo. Prav tako preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1 ni določeno tako, kot ga razume tožnica, saj iz te določbe izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 10. 12. 2008 in 30. 1. 2009, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno in priznanje ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 4. 10. 2002 pri tožnici že ugotovljena invalidnost III. kategorije. Po predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja s strani zdravnice (z dne 13. 5. 2008) tožena stranka (na podlagi mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 3. 12. 2008 oziroma 22. 1. 2009) ni ugotovila poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, enako pa izhaja iz v sodnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca dr. J. B. Glede na ugotovitev, da do izdaje dokončne izpodbijane odločbe tožene stranke pri tožnici ni prišlo do sprememb v invalidnosti, je njen zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je „bila leta 1998 ginekološko operirana ter je vztrajala pri tem, da mora invalidska komisija ocenjevati njeno zdravstveno stanje zaradi težav s hrbtenico.“ Sodišče druge stopnje je na podlagi teh trditev zmotno štelo, da so omejene na njene ortopedske težave, ne pa na ginekološke. Izvedensko mnenje je ostalo delno nepopolno, saj se izvedenec ni spuščal v oceno psihičnega stanja tožnice. Dopolnitvi izvedenskega mnenja ni ugovarjala, ker je bilo pavšalno in v ničemer ni dopolnilo ali razjasnilo prvotnih pripomb tožnice. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na 286.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožnica pa pri tem opozarja na določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem bi moralo sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva. Te obveznosti sodišče ni izpolnilo. Tožnica je v zvezi s tem v pritožbi izpostavila, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik in da je prava neuka stranka. V zvezi s tem ponovno opozarja na 61. člen ZDSS-1. Izvedenca sodišče tudi ni zaslišalo in je tako tožnici onemogočilo, da z neposrednimi vprašanji razjasni dejansko stanje in pridobi ustrezna pojasnila, oziroma da predlaga drugega izvedenca ali izvedenca ginekološke oziroma psihiatrične stroke. Sodišče zavezuje preiskovalno načelo, ki je določeno v 62. členu ZDSS-1; sodišče, če ne more ugotoviti pravno pomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Na tej podlagi bi moralo sodišče prve stopnje že samo postaviti tako izvedenca ginekološke kot psihiatrične stroke. Tožnica v takem primeru tudi ne more biti podvržena prekluziji glede na določbo 286. člena ZPP v zvezi s 337. členom ZPP. Nasprotno postopanje sodišča predstavlja kršitev določb ZDSS-1. Spregled procesnih dolžnosti sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje „predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP in ZDSS-1.“ Nadalje navaja, da so njene objektivne težave, za katere je predložila ustrezna dokazila, ugotovljene ne le s strani dr. K. v mnenjih leta 2008 in 2009, temveč tudi s strani prof. dr. V. J. z dne 22. 11. 2007, vendar sodišče prve stopnje kljub temu ni štelo, da je zadostila dokaznemu bremenu. Podan je bil dvom v resnico in popolnost ugotovljenih dejstev, zaradi česar bi moralo sodišče ta dejstva smo razjasniti in izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Ne strinja s tem, da se v pritožbi ni opredelila, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje skopo, saj je izrecno pojasnila, da to mnenje odstopa od predloženih listinskih dokazov, in tudi da je izvedenec povzemal mnenja invalidskih komisij, sam pa konkretnih ugotovitev ter razlogov za takšne ugotovitve ni navedel. Ravnanje pritožbenega sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se ne opredeli do jasnih in natančnih trditev v pritožbi. Tudi sicer iz ugotovitev pritožbenega sodišča izhaja, da iz izvidov ortopeda in fiziatra ne izhajajo jasni objektivni problemi tožnice v funkcionalnem stanju lokomotornega aparata, itd., torej se priznava, da subjektivne težave obstajajo, o njih pa izvedenec psihiatrične stroke ni napravil ustreznega mnenja. Tudi ni jasno, kakšno delo naj bi tožnica sploh lahko še opravljala, saj predvsem iz ugotovitev, da ni zmožna dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice, izhaja zaključek, da ni več zmožna opravljati dela v polnem delovnem času.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zaradi česar revizijsko sodišče ne more presojati revizijskih navedb, ki so dejansko usmerjene tudi v izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišča druge stopnje.

8. Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za to, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu samo dopolnjevati dokazni postopek in postaviti tako izvedenca ginekološke kot psihiatrične stroke. Načelo materialne resnice ni samo po sebi namen. Res je namenjeno tudi pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z izhodišči, ki jih tožniki – zavarovanci že sami izpostavijo. Prav tako preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1 ni določeno tako, kot ga razume tožnica, saj iz te določbe izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (1). Tožnica v tem sporu niti ni predlagala izvedbe dodatnih dokazov, torej že iz tega razloga ne gre za primer, ki ga ureja prvi odstavek 62. člena ZDSS-1. 9. ZDSS-1 torej res določa tudi načelo materialne resnice (61. člen) in preiskovalno načelo (62. člen), vendar je v okoliščinah tega primera zahteva tožnice, da sodišče namesto nje oziroma vsaj brez (jasnih) navedb tožnice išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti, nesprejemljiva. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je tožnica podala le predlog za izvedbo dokaza z izvedencem ortopedom, pri čemer je tudi zaslišana kot stranka opisovala ortopedske težave, v zvezi z ginekološkim obolenjem pa je navedla samo to, da je bila v letu 1998 ginekološko operirana. V postopku pred sodiščem prve stopnje je res nekajkrat omenila tudi „blodnjavo motnjo,“ vendar povsem nejasno in nekonkretizirano, prav v ugovoru zoper prvo izvedensko mnenje pa je navajala ortopedske težave, glede „blodnjave motnje“ pa, da te motnje nima in da je to izgovor, da delodajalcu ni bilo treba izplačati odpravnine. Tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožnica ni izpostavila njenih težav na psihičnem področju, niti ginekoloških težav v posledici operacije, temveč je pojasnila le to, da na dopolnitev izvedenskega mnenja ni podala pripomb, ker je bilo to mnenje enako kot osnovno izvedensko mnenje. Na podlagi teh navedb, ugovorov oziroma tudi izpovedi tožnice sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage ali razlogov za to, da bi po uradni dolžnosti zaradi materialne resnice (oziroma preiskovalnega načela) samo dopolnjevalo dokazni postopek in po uradni dolžnosti določilo izvedenca ginekološke in psihiatrične stroke.

10. Glede na to, da na dopolnilno izvedensko mnenje, ki je bilo enako kot prvo mnenje, ni podala konkretnih pripomb, tožnica v reviziji tudi neutemeljeno, na podlagi določb 61. in 62. člena ZDSS-1, uveljavlja, da bi moralo sodišče samo zaslišati izvedenca ortopeda. V dopolnilnem mnenju je izvedenec izrecno navedel, da se glede na svojo specialnost ni spuščal v oceno tožničine psihičnega stanja, vendar (kot navedeno) tožnica niti ni zatrjevala, da bi bila njena zmanjšana zmožnost za delo posledica psihične bolezni.

11. Nadalje ne drži, da naj bi se v zvezi z uporabo določb 61. in 62. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje sklicevalo na 286.a člen ZPP, sicer pa tožnica tudi ne opredeli, v čem naj bi „spregled procesnih določb sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje“ v zvezi z 61. in 62. členom ZDSS-1 predstavljal „absolutno bistveno kršitev določb ZPP in ZDSS-1“. Kot že navedeno, sodišči teh določb nista kršili, sicer pa je jasno, da tudi v primeru, če bi do takšne kršitve prišlo, to že pojmovno ne bi predstavljalo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, še manj pa ZDSS-1 (ki takšnih kršitev sploh ne določa).

12. Tožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (brez konkretne pravne opredelitve, za katero kršitev naj bi šlo) v zvezi s tem, da naj bi pritožbeno sodišče navedlo, da se tožnica v pritožbi ni opredelila, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje skopo, kar pa je v nasprotju s pritožbo, saj je tožnica izrecno pojasnila, da to mnenje odstopa od predloženih listinskih dokazov, itd. Za presojo v zadevi namreč ni pomembno, ali je izvedensko mnenje skopo ali ne (torej tudi če je ta zapis pritožbenega sodišča napačen), temveč da je v nadaljevanju pritožbeno sodišče zavzelo jasno stališče (na strani 6) do konkretnih pritožbenih navedb tožnice v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem, oziroma je odgovorilo na njene pritožbene navedbe tudi v zvezi z ostalo medicinsko dokumentacijo, na katero se je tožnica sklicevala.

13. Glede na navedeno, in ker tožnica ne konkretizira v uvodu revizije uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi sklep VS RS VIII Ips 172/2010.