Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 9.776,84 € odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za terjatve iz naslova nepremoženjske oziroma premoženjske škode. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko obsodilo še na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.917,40 €.

2. Pritožbeno sodišče stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija zgolj odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdi, da sta tako odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeni prenizko. Višjo odmero prve upravičujejo trajanje in intenziteta pretrpljenih bolečin ter cela vrsta neugodnosti, ki jih je moral prestajati zaradi škodnega dogodka. Občasne blage bolečine še vedno trpi ob spremembah vremena in vsakokrat, kadar poskuša gibati s prsti, kadar napravi neroden gib ter ob takih in drugačnih pritiskih na poškodovana prsta. Tako bo tudi v prihodnje. Sodišči bi morali upoštevati, da je večji obseg telesnih bolečin in zdravstvenih neugodnosti trpel tudi zaradi dodatnega zdravljenja zapletov s krnom levega kazalca. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da ga po izvedencu ocenjeno 15 % trajno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti in delovne zmožnosti upravičuje do celotne iz tega naslova vtoževane odškodnine. Posledice utrpelih poškodb so tolikšne, da ga ovirajo tako pri vsakodnevnih domačih opravilih kot pri delu, izobraževanju in pri prostočasnih aktivnostih. Ker gre za trajne posledice, v času škodnega dogodka pa je bil star šele 22 let, bo duševne bolečine zaradi njih trpel vsaj še nadaljnjih 50 let. Meni še, da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je od nastanka škode do izdaje prvostopenjske odločbe minilo več kot šest let, zaradi česar je obseg njegove nepremoženjske škode temu primerno narasel. Vendar se sodišči na to nista odzvali z ustreznim zvišanjem prisojenega odškodninskega zneska, to okoliščino sta kratkomalo zanemarili. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, v zvezi s katero uveljavlja povračilo celotnih zneskov, plačanih za izvedbo dokazov z izvedenci, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov za čas od dneva založitve predujma za stroške izvedbe teh dokazov dalje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Po petem odstavku 128. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se odločba o stroških šteje za sklep, četudi je zajeta v sodbi. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le zoper sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklep o pravdnih stroških ne sodi. Ker revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na stroške in z njimi zvezane zamudne obresti, zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Tožnik kot enega od uveljavljanih revizijskih razlogov v uvodu omeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega razloga nato nikjer ne konkretizira. Ker Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), se z odkrivanjem morebitnih procesnih kršitev ni ukvarjalo.

8. Razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero pravičnega zadoščenja za obe obliki nepremoženjske škode, glede katerih v pravnomočno končanem postopku z zahtevkom ni uspel v celoti, tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki ga po njegovem prepričanju tudi za ti škodni obliki upravičujejo do odškodnine v polni zahtevani višini. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v več svojih odločbah(1), je tovrsten način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen, če se izkaže, da so bila vsa v reviziji znova navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je bil v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v izpodbijani sodbi. Odmera odškodnine namreč ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka, saj je njihovo subjektivno doživljanje z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Zato ima načelo individualizacije korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse. Prav to pa je tisto, kar zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno, denarne odškodnine zanje pa določajo v ustreznih razmerjih. Primerjava višine zadoščenja za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z odškodninami, prisojenimi v predmetnemu podobnih primerih, kaže, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnin za obe v reviziji sporni obliki nepremoženjske škode pravilno upoštevano. Tožniku pravnomočno prisojena odškodnina za ti nepremoženjski škodni obliki sodi namreč v okvire, začrtane z odškodninami iz podobnih primerov, zato velja, da je bila ta odmerjena povsem v skladu z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

9. V zvezi s tožnikovim zavzemanjem, da bi sodišče pri odmeri višine zadoščenja upoštevalo tudi čas čakanja na pravično denarno odškodnino, revizijsko sodišče pojasnjuje, da morajo biti za to, da ima potek časa od nastanka škode do trenutka odločitve o odškodnini sploh lahko kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine, s tem v zvezi podane kakšne posebne, izjemne okoliščine. V obravnavanem primeru pa obstoj takšnih okoliščin s tožnikove strani ni bil ne zatrjevan ne izkazan.

10. Ker nobeden od revizijskih razlogov ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbo II Ips 243/2005 ali sodbo II Ips 130/2008.